Jedro

Po sistemu afirmativne litiskontestacije se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih tožbenih navedb. Vzamejo se za podlago zamudne sodbe, ne da bi sodišče podrobneje ugotavljalo dejansko stanje.

Pri oceni skladnosti tožbenih navedb s predloženimi dokazi mora sodišče oceniti vse dokaze, ne samo nekatere od njih. Sodišče je izhajalo le iz nekaterih listin, iz katerih izhaja, da se je v bolnišnici zdravila oseba z drugim imenom, kot ga ima tožnik, prezrlo pa je ostalo dokumentacijo, iz katerega izhaja enak opis škodnega dogodka in opis zdravljenja, kot ga je podal tožnik. Ocena sodišča, da so dejstva v nasprotju z dokazi, kar onemogoča izdajo zamudne sodbe, je zato napačna.

Procesne kršitve, češ da sodišče ni izvedlo vseh ponujenih dokazov (zaslišanje prič) in tega ni obrazložilo, ter da je nepravilno zaslišalo tožnika brez tolmača (procesna kršitev po 8. in 9. točke 2. odst. 339. člena ZPP, na kateri pritožbeno sodišče pazi le na opozorilo strank), mora stranka uveljavljati takoj, ko je to mogoče - ob zavrnitvi dokazov in ob izvedbi tožnikovega zaslišanja na glavni obravnavi. Če se nanje sklicujejo kasneje, se upoštevajo le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti že prej.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v točkah 1. in 2. izreka v odnosu do drugotožene stranke razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne (v odnosu do prve tožene stranke) in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od toženih strank zahtevala solidarno plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 1.900.000,00 SIT (7.928,56 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2003 iz škodnega dogodka z dne 25.8.2003. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da jo višje sodišče razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvemu sodišču. Meni, da je zavrnilna sodba zoper drugotoženo stranko nepravilna, ker so obstajali vsi potrebni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede izdaje zamudne sodbe, kar je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

V zvezi s sodbo proti prvi toženi stranki pa sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, češ da je zmotno opredelilo dokazno breme glede dokazovanja elementov odškodninske odgovornosti. Ocenjuje, da je dokazala nastanek škode oziroma škodni dogodek ter višino škode, tožena stranka pa ni dokazala neobstoja vzročne zveze, niti da ni kriva za nastalo škodo. Navaja, da je pojasnila, zakaj se je zdravstvena dokumentacija glasila na ime R. P. in da ga je predlagala za pričo, česar sodišče ni izvedlo niti obrazložilo zakaj. Navedla je, da se je 25.8.2003 poškodovala na delovišču oziroma na gradbenem objektu, na katerem je gradbena dela izvajala prva tožena stranka. Ta tožeči stranki ne bi smela dopustiti, da je delala na tem gradbenem objektu. Poskrbeti bi morala za varne delovne pogoje za vse, ki so tam delali in ne glede na pravno podlago za delo. Tožeči stranki odgovarja objektivno (izvajanje gradbenih del na gradbenem odru na višini je nevarna dejavnost oziroma nevarna stvar) in krivdno (ker ni poskrbela za varno izvajanje gradbenih del in preprečila nastanka škode tožeči stranki). Sodba je obremenjena s procesnimi kršitvami, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (zaslišanje prič o temelju, zaslišanje tožnikove žene o zdravljenju) in ker tožnika ni zaslišalo s tolmačem. S tem mu je onemogočilo uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Posledično je tudi preuranjeno zaključilo dokazni in ugotovitveni postopek.

Na vročeno pritožbo toženi stranki nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena v razmerju do druge tožene stranke, v razmerju do prve tožene stranke pa je neutemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi trdila in dokazovala, da se je hudo telesno poškodovala 25.8.2003 pri opravljanju dela na objektu ..., katerega investitor in lastnik je bila prvotožena stranka, in ko je znotraj rednega delovnega časa in na delovnem mestu, označenem kot nevarno delo, pri drugi toženi stranki kot svojem delodajalcu padla z višine 6 m z zidarskega odra. Navajala je, da se je zaradi delovne nezgode zdravila v Urgentnem kirurškem oddelku Kliničnega centra v Ljubljani do 15.9.2003, nato pa je bila odpuščena v domačo oskrbo s priporočili in navodili.

Prva tožena stranka se je branila z ugovorom, da toženi stranki na objektu nista izvajali nobenih del, da sama ni bila v poslovni povezavi z drugotoženo stranko pri gradnji spornega objekta, pač pa z drugim izvajalcem gradbenih del, ki je prevzel vso odgovornost za izvajanje varstvenih ukrepov. Druga tožena stranka na vročeno tožbo ni odgovorila.

Prvo sodišče je zoper drugotoženo stranko izdalo zavrnilno zamudno sodbo na podlagi 3. odstavka (prav: 4. odstavka) 318. člena ZPP, ker je ocenilo, da so dejstva, ki jih je predložila tožeča stranka, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama. Ocenilo je še, da temelj do drugotožene stranke tudi sicer ni podan, ker tožeča stranka ni dokazala, da obstaja obligacijsko razmerje med prvo in drugotoženo stranko, da je bila zaposlena pri drugi toženi stranki in da se je zdravila v UKC Ljubljana.

Pritožnik nasprotuje ugotovitvam prvega sodišča o neutemeljenosti in nesklepčnosti tožbenega zahtevka in meni, da je izdana sodba v nasprotju s 318. členom ZPP, ker so bili zanjo podani vsi potrebni zakonski pogoji. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na obstoj katere mora sodišče druge stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Zamudno sodbo sodišče lahko izda le, če so za to izpolnjeni pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP. Tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku (30 dni) ne odgovori, in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe, ki je po ugotovitvah prvega sodišča v konkretnem primeru podana. Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen v našem civilnem procesnem pravu, se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe ni treba ugotavljati dejanskega stanja, ampak sodišče kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. V konkretnem primeru to pomeni, da tožniku ni bilo treba dodatno dokazovati, kakšno je bilo obligacijsko razmerje med prvo in drugotoženo stranko in da je bil zaposlen pri drugi toženi stranki. Ugotovitve prvega sodišča o tem v točki 16 sodbe so za izdajo zamudne sodbe nerelevantne.

Ob pasivnosti druge tožene stranke je moralo oceniti le, če je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe, utemeljen, torej če je sklepčen. Ko presoja sklepčnost, sodišče opredeli življenjski primer, na katerega tožnik navezuje pravno posledico, iz njega izlušči pravnorelevantna dejstva (dejansko stanje oziroma konkretni dejanski stan) ter opravi subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo. Po ugotovitvah prvega sodišča predstavlja pravno podlago za tožnikov zahtevek proti drugi toženi stranki 184. člen Zakona o delovnih razmerjih v zvezi z 2. odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter 149. in 150. člena istega zakona. V točki 17 b sodbe je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek na tej podlagi sklepčen, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Tožbene navedbe, da se je tožnik poškodoval pri delu pri drugi toženi stranki kot delodajalcu, ko je med rednim delovnim časom padel z višine 6 m z gradbenega odra, so namreč ostale zaradi toženčeve neaktivnosti neprerekane in se sodišču zaradi predpostavke njihove resničnosti ni bilo treba spuščati v njihovo vrednostno presojo oziroma dokazovanje. Navedena konkretna dejstva pa utemeljujejo tudi materialnopravni zaključek o podani objektivni odgovornosti tožnikovega delodajalca za škodo, ki mu je nastala pri opravljanju njegovega (nevarnega) dela.

Zaradi domneve resničnosti kot posledice toženčeve neaktivnosti se sodišču tudi ni bilo treba spuščati v preverjanje tožbenih navedb glede tožnikovega zdravljenja v UKC Ljubljana. Pritrditi mu je sicer treba, da zamudne sodbe ni mogoče izdati, če tožeča stranka sama predloži dokaze, ki so v nasprotju s tožbenimi trditvami ali v nasprotju z notoričnimi dejstvi (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Vendar mora pri presoji skladnosti tožbenih navedb s predloženimi dokazi oceniti vse, ne samo nekatere od njih. Ocena prvega sodišča, da gre v obravnavanem primeru za tak primer, ki onemogoča izdajo zamudne sodbe, je zmotna in v nasprotju s tožbenimi navedbami ter listinami, ki jih je predložil tožnik. Oprta je zgolj na listini v prilogah A4 in A5, iz katerih izhaja, da se je v UKC Ljubljana zdravila oseba z drugim imenom, kot ga ima tožnik. Prezrlo pa je ostalo medicinsko dokumentacijo, ki jo je že k tožbi priložil tožnik: izvid Univerzitetnega kliničnega centra Tuzla v prilogi A3, iz katerega izhaja enak opis škodnega dogodka in opis zdravljenja, kot ga je podal tožnik v tožbi in kjer je tudi navedeno, da se je v KC Ljubljana zdravil pod drugim imenom (in katerim), ker sam ni bil zdravstveno zavarovan. Torej predložene listine potrjujejo dejstva, ki so navedena v tožbi (da se je zdravil v Ljubljani in zaradi česa), ocena prvega sodišča pa je pretoga in v nasprotju s predloženimi listinami. Ker, kot že rečeno, tudi teh dejstev (o tožnikovem zdravljenju v Ljubljani) in predloženih dokazov druga tožena stranka ni prerekala, jih je treba šteti v odnosu do nje za resnična.

Izkaže se, da je ocena, da niso podani potrebni pogoji za izdajo zamudne sodbe v odnosu do druge tožene stranke, napačna. Posledično je sodišče zmotno uporabilo 318. člen ZPP in s tem storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Narekovala je razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka v razmerju do druge tožene stranke in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje prvemu sodišču (1. odstavek 354. člena ZPP). Glede na naravo kršitve namreč pritožbeno sodišče navedene kršitve postopka ne more odpraviti samo.

V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče ponovno oceniti vse pogoje za izdajo zamudne sodbe v odnosu do druge tožene stranke in v tem delu o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Za svojo odločitev bo moralo navesti tudi jasne in razumljive razloge.

Pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnilni del zahtevka zoper prvotoženo stranko, pa je neutemeljena. Po ugotovitvah prvega sodišča tožeča stranka ni dokazala, da bi škodni dogodek nastal na zatrjevani način. Pravilno je sledilo ugovoru prve tožene stranke, da za vtoževani dogodek ni odgovorna. Da ni izvajala gradbenih del na spornem gradbišču, pač pa da jih je oddala drugemu izvajalcu in ne delodajalcu tožeče stranke in da je bil izvajalec gradbenih del odgovoren tudi za izvajanje varstvenih ukrepov, je dokazala s pogodbo za izvedbo gradbenih in obrtniških del v prilogi B5, s pisnim dogovorom po Zakonu o varnosti pri delu med izvajalci del na spornem zemljišču (B6) in varnostnim načrtom B7. Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča v točki 10 sodbe bi moralo ob takih z dokazi podprtih ugovorih tožeča stranka ponuditi trditveno podlago o tem, na kakšni osnovi uveljavlja zahtevek do prve tožene stranke. Pritožbeni ugovor o napačni uporabi pravil o dokaznem bremenu je zato zmoten. Dokazno breme o obstoju škodnega dogodka in o izpodbijanju dejstev v zvezi s toženkino razbremenitvijo odgovornosti je bilo na strani tožeče stranke. Tega tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zmogla. Ne pisno ne na naroku glavne obravnave v odgovor na zgoraj navedene trditve prve tožene stranke ni navedla ničesar. Ob zaključku naroka je zgolj predlagala zaslišanje prič, a tudi tega ni ustrezno substancirala. Šele v pritožbi prvič navaja, da je bil R. P. neposredni očividec delovne nesreče, da je tožniku nudil pomoč in ga spremil v KC, kjer mu je za potrebe zdravljenja odstopil svojo zdravstveno kartico. Zlasti pa šele v pritožbi prvič navaja, da je bila prva tožena stranka kot izvajalec del dolžna poskrbeti za varne delovne pogoje na obravnavanem delovišču za vse ljudi, ki so tam delali, ne glede na pravno podlago za njihovo delo. Gre za nedovoljene pritožbene novote, za katere ne pojasni, zakaj jih ni podala pravočasno (na prvi stopnji). Zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Svojih navedb o odgovornosti prve tožene stranke pa še v pritožbi ne podkrepi z nobenim dokazom in zato z njimi v nobenem primeru ne more uspeti.

Kar zadeva očitke o procesnih kršitvah, češ da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanje prič H. oziroma A. J., R. P., R. Č., direktorja toženih strank) tako glede temelja kot višine tožbenega zahtevka ter graje glede nepravilnega zaslišanja tožnika, ki ni bil zaslišan s tolmačem, tožeča stranka smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, glede tožnikove uporabe svojega jezika tudi po 9. točki istega določila. Na nobeno od teh kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP-D), pač pa le na opozorilo strank, ki jih morajo uveljavljati takoj, ko je to mogoče (286.b člen ZPP). Če se nanje sklicujejo kasneje, se upoštevajo le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti že prej.

Iz zapisnika glavne obravnave z dne 14.10.2008 je razvidno, da je sodišče na naroku zavrnilo vse ostale dokaze, razen zaslišanja tožnika in prebranih listin. V sodbi je svojo odločitev o zavrnitvi dokazov ustrezno obrazložilo (točka 18 sodbe), kar pritožbeno sodišče sprejema. Zato ni kršilo načela kontradiktornosti. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank pa je v zadostni meri ugotovilo tudi relevantno dejansko stanje v razmerju do prve tožene stranke in je tudi pritožbena graja v tej smeri neutemeljena.

Sicer pa na kršitve načela kontradiktornosti v zvezi z zaslišanjem prič pritožnik prepozno in brez opravičila opozarja šele v pritožbi. Skupaj s pooblaščencem je bil na glavni obravnavi, ko je sodišče zavrnilo ostale predlagane dokaze, pa temu z ničemer ni ugovarjal (list. št. 63). Zato pritožbene graje niso več upoštevne (1. odstavek 286 b člena ZPP). Enako velja za pritožbeni očitek nepravilnega zaslišanja tožnika. Res je bil zaslišan brez potrebnih opozoril na pravico do uporabe svojega jezika v postopku (2. odstavek 6. člena ZPP) in ne da bi sodišče ugotavljalo, ali zna jezik, ki se uporablja v postopku (263. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 240. člena ZPP). Ob podatkih spisa, da je tožnik tujec, in da je svojo izpovedbo podal tako, da jo je prebral, pri čemer iz zapisnika ni razvidno, v katerem jeziku, se nakazuje možnost, da je sodišče v resnici kršilo navedena postopkovna pravila, kar je utegnilo vplivati tudi na njegovo pravico do izjave oziroma do enakopravnega obravnavanja pred sodiščem (načelo kontradiktornosti). Tudi na navedeno pa se ne tožnik ne njegova pooblaščenka, oba navzoča na obravnavi, nista odzvala oziroma reagirala, čeprav sta imela vse možnosti za to. Tega pa tudi pritožba ne opraviči. Zato v pritožbi prvič uveljavljane kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi smiselno zatrjevane kršitve iz 9. člena 2. odstavka 339. člena ZPP, ni mogoče upoštevati. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik v postopku podal zahtevo po uporabi svojega jezika v postopku niti da bi sodišče tako zahtevo zavrnilo. Torej se na absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 9. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti ne more sklicevati.

Ker je prvo sodišče v zvezi z odgovornostjo prve tožene stranke za tožnikovo škodo v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank pravilno in popolno ugotovilo relevantna dejstva in nato pravilno uporabilo materialno pravo, uradno upoštevnih procesnih kršitev, naštetih v 2. odstavku 350. člena ZPP pa pri odločanju ni storilo, je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu v odnosu do prve tožene stranke potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih pritožnik ni priglasil.