Jedro

Solastniki imajo pravico uporabljati solastno stvar v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, ne da bi s tem kršili pravice drug do drugega. V primeru kršitve pravic drugega na solastni stvar ima lastnik pravico do nadomestitve koristi, ki jo je imel drugi zaradi uporabe lastnikove stvari. To določbo je treba razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve. To pomeni, da je potrebno na eni strani izkazati korist tistega, ki je solastno stvar uporabljal ter na drugi strani prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku petnajst dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 343,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati vsaki od tožnic znesek 2.180,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2003 ter znesek 1.768,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2006 do plačila. Toženki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnicama pravdne stroške v znesku 5.322,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Navaja, da 219. člen ZOR v konkretnem primeru ne more predstavljati materialnopravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj toženi stranki ni mogoče očitati, da je bila z uporabo solastne stvari neupravičeno obogatena. Nepremičnine namreč ni uporabljala v celotnem obsegu, marveč le del, ki ustreza njenemu deležu oziroma celo v manjšem deležu, kar je potrdila tudi izvedenka in cenilka gradbene stroke. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo izpovedbe tožene stranke, da se tožnici k hiši nista vračali, niti nista od toženke zahtevali souporabe nepremičnine. Zgolj enkratno ustno zanikanje pripravljenosti k izročitvi ključev stanovanjske hiše še ne pomeni, da je toženka tožnicama tudi dejansko, zares preprečevala vstop v hišo. Tožnici nikoli nista imeli namena, da bi živeli v hiši ali da bi svoj delež na hiši kako drugače izkoriščali (npr. oddajali v najem). V kolikor souporabe hiše tožeči stranki nista niti zahtevali, jima tudi tožena stranka uporabe ni mogla braniti in v tem nista bili prikrajšani. Sodba je oprta na pisno izvedensko mnenje, ki je po mnenju pritožnice splošno, pavšalno in pomanjkljivo. Toženka je sodišču predlagala, naj se postavi nov izvedenec, kar je utemeljila s trditvijo, da izvedenka ni upoštevala številnih dejavnikov, od katerih je odvisna najemnina, med drugim je podala tudi ugovor, da izvedenka izmer objekta ni sama opravila, pač pa jih je zgolj povzela po drugem cenilcu. Sodišče dodatnemu dokaznemu predlogu tožene stranke neupravičeno ni ugodilo, s tem je zagrešilo kršitev procesnega prava.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku tožnice na plačilo uporabnine oprlo na sledeče dejanske ugotovitve: tožnici sta bili na podlagi sodne poravnave z dne 31.1.2000 in sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Škofji Loki D 34/1996 z dne 9.10.2000 po pokojnem očetu J. R., vsaka do 4/30 solastnici nepremičnine, v preostalem deležu je bila solastnica toženka; nepremičnina je v naravi stanovanjska hiša Ž., vpisana pri vl. št. 303 k.o. D.; pravdne stranke so tekom tega postopka s sodno poravnavo z dne 24.2.2006 v zadevi N 31/2000 razdružile solastno nepremičnino tako, da je tožnica postala izključna lastnica, tožnicama pa se je zavezala izplačati njun solastninski delež; v obdobju od sklenitve sodne poravnave 31.1.2000 do razdružitve nepremičnine je toženka nepremičnino sama uporabljala v celoti, tožnicama ni želela izročiti ključev stanovanjske hiše in je zavrnila njuno zahtevo za souporabo nepremičnine; toženka biva v pritličju stanovanjske hiše, vendar ima možnost uporabe vseh prostorov. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju pritožnica ugovarja s trditvami, da tožnici nista imeli namena, da bi v hiši živeli in da od nje nista zahtevali souporabe hiše. Tem trditvam pa pritožbeno sodišče ne more slediti, saj je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je toženka izrecno zavrnila zahtevo tožnic za souporabo nepremičnine na naroku 11.6.2003 v nepravdnem postopku N 31/2000, kar toženka sama v pritožbi tudi priznava, hkrati pa tudi iz izpovedi toženke v tem postopku izhaja nepripravljenost, da bi tožnicama v spornem obdobju omogočila kakorkoli uporabljati stanovanjsko hišo. To pa pomeni, da je toženka s svojim ravnanjem v celoti izključila tožnici do uporabe nepremičnine.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je odločitev prvostopenjskega sodišča tudi materialnopravno pravilna. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je v 1. odstavku 14. člena določal, da imajo solastniki pravico uporabljati solastno stvar v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, ne da bi s tem kršili pravice drug do drugega (vsebinsko enako sedaj določa 1. odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika). V primeru kršitve pravic drugega na solastni stvari je 219. člen ZOR (sedaj enako 198. člen OZ) določal, da ima lastnik pravico do nadomestitve koristi, ki jo je imel drugi zaradi uporabe lastnikove stvari. Sodna praksa pa poudarja, da je treba to določbo razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve, ki je urejena v 210. členu ZOR (sedaj 190. člen OZ). To pomeni, da je potrebno na eni strani izkazati korist tistega, ki je solastno stvar uporabljal ter na drugi strani prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Pritožba v tej smeri zatrjuje pomanjkanje obeh predpostavk, češ da toženka ni mogla biti neupravičeno obogatena, ker nepremičnine ni uporabljala v celotnem obsegu, marveč le del, ki je ustrezal njenemu solastninskemu deležu oziroma celo v manjšem deležu, tožnici pa naj ne bi bili prikrajšani, ker v nepremičnini sploh nista imeli namena bivati ali svoj delež na hiši kako drugače izkoriščati. Glede prve predpostavke sodba pravilno opozarja na stališče sodne prakse v podobnih zadevah (npr. odločbe VS RS II Ips 364/2000, II Ips 533/2001, II Ips 253/2007) in na katerega je bila tožena stranka opozorjena že v sklepu pritožbenega sodišča v tej zadevi II Cp 913/2008 z dne 23.7.2008. Upošteva se korist, ki bi jo nepošteni solastnik lahko imel od stvari, pri čemer pravica od uporabe izključenega solastnika ni odvisna od tega, kako tožena stranka izkorišča sporne prostore. Prikrajšanja na strani tožnic pa naj ne bi bilo, češ da nista nikoli imeli namena bivati v hiši. Tožnici sta ob zaslišanju pojasnili, da kaj takega niti ne bi bilo mogoče, ker je toženka možnost skupnega bivanja odločno zavrnila. Enako izhaja tudi iz izpovedi toženke. Tožeča stranka pa je med ostalim zatrjevala (pripravljalna vloga z dne 8.5.2006), da sta bili tožnici prikrajšani, ker bi lahko prostore oddajali v najem. To pa pomeni, da sta tožnici upravičeni do povračila koristi, ki bi jo imeli od nepremičnine, če ne bi toženka s svojim ravnanjem preprečila, da jo v okviru solastninskega deleža uporabljata.

Višino uporabnine je sodišče tožnicama ob upoštevanju njunega solastninskega deleža v spornem obdobju določilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke gradbene stroke. Pritožba povsem neutemeljeno graja sodbo, češ da je višino uporabnine oprlo na splošno, pavšalno in pomanjkljivo izvedensko mnenje. To ne drži, saj je izvedensko mnenje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izdelano strokovno, natančno in konkretno podaja vse zahtevane izračune. Na vse pripombe tožene stranke, ki jih je podala na izvedensko mnenje, je izvedenka izčrpno odgovorila tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja. V njem je izvedenka natančno pojasnila uporabljene metode in način cenitve nepremičnine ter izhodišča za določitev uporabnine v spornem obdobju. Pritožba nato izpostavlja tudi, da izvedenka ni sama opravila izmer objekta, pač pa jih zgolj povzela po drugem cenilcu. Iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve pa v zvezi s tem izhaja, da sta se pravdni stranki s tem strinjali. Sicer pa je izvedenka v dopolnitvi mnenja pojasnila, da se razlika v izračunu površin ne nanaša na same izmere prostorov, pač pa je ta posledica spremembe metodologije računanja površin. Prav zato, ker je izvedensko mnenje natančno in korektno ter je izvedenka v celoti odgovorila na vse pripombe tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo svoj sklep o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca gradbene stroke.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Stroški za odgovor na pritožbo so odmerjeni v skladu z Odvetniško in taksno tarifo. Njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika v spisu (l. št. 243).