Jedro

V konkretnem primeru finančne zmožnosti obeh staršev otroku lahko omogočijo več kot le eksistenčni minimum. Prav glede na svoje premoženjsko stanje mu lahko starša omogočita celovit razvoj v skladu z načelom otrokove največje koristi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njuno mladoletno hči V. dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici in mesečno preživnino 40.000 SIT za čas od 24.2.2003 dalje naložilo v plačilo tožencu. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem obsegu preživninskega dela (glede določitve preživnine nad zneskom 22.000 SIT) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, podrejeno pa bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je bil zmotno uporabljen 79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 p.b.: ZZZDR), saj ni dovolj, da se matematično seštejejo potrebe otroka, ampak jih je treba ustrezno opredeliti in postaviti v soodvisnost glede na zmožnosti staršev. Če so te manjše kot seštete potrebe otroka, je sodišče dolžno potrebe otroka prilagoditi zmožnostim staršev. Dosojena preživnina tudi izstopa iz sodne prakse. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določila pravdnega postopka, to je 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Njen izrek je v nasprotju z razlogi, v določenem delu pa nima razlogov in odločilnih dejstev. Tako ne drži, da toženec ni ugovarjal s strani tožnice prikazanim vsakomesečnim stroškom oskrbe otroka. Ta trditev je protispisna. Drugostopenjsko sodišče je v odgovoru na pritožbene navedbe ugotovilo drugačno dejansko stanje kot prvostopenjsko sodišče, saj je povzelo, da bo tožnica prejemala višji otroški dodatek, stroški vrtca pa bodo nižji (2. odstavek na 4. strani). Čeprav ni imelo podatkov o tem, za kakšne zneske gre, je pavšalno sklenilo, da gre za minimalne zneske. Pomoč tožničinih staršev sicer ne vpliva na preživninsko obveznost toženca, pač pa vpliva na premoženjske razmere tožnice, to pa na porazdelitev preživninske obveznosti med starša. Tožnica deli stroške skupaj s starši, toženec pa živi v najetem stanovanju in stroške plačuje sam. Te neprimerno slabše situacije na strani toženca sodišči nista upoštevali, kar že samo po sebi predstavlja kršitev materialnega prava. Pritožbeno sodišče ne pojasni, kako tožencu za prehrano na mesec zadošča 20.000 SIT, dnevno pa 645 SIT. Tudi tu se kažeta obe očitani kršitvi. Toženec nima nobenega vrednega premoženja. Nekaj gotovine je dobil s prodajo motornega kolesa, vendar pa je denar v celoti porabil za opremo svojega novega stanovanja. Ves čas plačuje visoko mesečno anuiteto za kredit iz časa skupnega življenja pravdnih strank. Meni, da bi znesek 25.000 SIT (ob upoštevanju enakega soprispevka matere) predstavljal primerno mesečno preživnino.

Predlaga, da Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi in izpodbijano drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožencu naloži plačevanje mesečne preživnine v znesku 25.000 SIT, sicer pa razveljavi obe sodbi in zadevo odstopi drugostopenjskemu oziroma prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 12/2003-p.b.in 2/2004: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni določno ugovarjal posameznim stroškom oskrbe mladoletne hčerke. Tudi v pritožbi je le pavšalno navajal, da njeni mesečni izdatki in stroški niso realni oziroma da je pretiran sorazmerni del stroškov stanovanja, prehrane in ostalih izdatkov. Pritožbeno sodišče je na njegove pritožbene navedbe odgovorilo, da so otrokove mesečne potrebe zadovoljivo razjasnjene in stroški mesečnega preživljanja pravilno ocenjeni ter da so ocenjeni stroški tudi v primerjavi s povprečnimi stroški otrok te starosti primerni. Ker je pritožbeno sodišče presodilo, da ocena mesečnih potreb tožnikove mladoletne hčerke ustreza njenim potrebam, ta revizijski očitek ni utemeljen.

Prav tako ne drži, da bi pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje v zvezi z višino otroškega dodatka in stroškov za vrtec. Iz sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče ugotovilo, da pri tožnici prihodki na družinskega člana sedaj ne bodo bistveno nižji (namesto 121.333 SIT sedaj okrog 110.000 SIT), zato cena oskrbe otroka v vrtcu in višina otroškega dodatka ne bosta bistveno spremenjeni. Ko je torej potrdilo pravilnost ugotovitve, da gre za minimalne zneske, pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja ni spreminjalo, temveč je potrdilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Ne glede na navedeno pa revizijsko sodišče še dodaja, da se preživnina določa glede na razmere v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, zato morebitne bodoče spremembe na njeno določitev ne morejo vplivati.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo glede zatrjevanih procesnih kršitev preizkusilo v okviru razlogov, ki so v njej navedeni in obrazloženi (371. člen ZPP), ne odgovarja pa na pavšalno navrženo revizijsko navedbo, da je izrek sodbe sodišča druge stopnje v nasprotju z njenimi razlogi, saj ta revizijski očitek ni obrazložen. Ker uveljavljene in obrazložene bistvene kršitve določb postopka niso podane, je sledil preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Ta je pokazal, da je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna.

Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. člen ZZZDR). Dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje so naslednje: mati je v zadnjih šestih mesecih prejemala povprečno mesečno plačo v višini 175.624 SIT, za hčerko pa otroški dodatek v višini 4.040 SIT. Očetovi dohodki so nekoliko višji in sicer je v istem časovnem obdobju prejemal povprečno mesečno plačo v višini 189.695 SIT. Med tem ko živi tožnica v hiši skupaj s svojimi starši, pa živi toženec v najetem stanovanju in zanj plačuje najemnino.

Vendar pa ima toženec tudi nekaj premoženja, saj je solastnik hiše in zemljišča na G. in ima denarna sredstva od prodaje motorja in avtomobila ter od prodaje delnic. Ob upoštevanju ugotovljenih potreb otroka v mesečnem znesku 81.642 SIT revizijsko sodišče soglaša s tako porazdelitvijo finančnega bremena njegovega preživljanja, kot je določen v izpodbijanih sodbah. Ni namreč mogoče pritrditi revizijski navedbi, da je določena preživnina v nesorazmerju z zmožnostmi staršev in otrokovimi potrebami.

Kot izhaja iz določb ZZZDR in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah je osnovno vodilo za ravnanje in postopanje staršev otrokova korist. V otrokovo korist šteje zadovoljevanje njegovih potreb, saj mu morajo starši omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnosti razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Potrebno je upoštevati vse značilnosti otrokove osebnosti, okoliščine, razmere in pogoje v katerih živi in se razvija, otrokovemu interesu pa se morajo interesi njegovih staršev podrediti. S tem je povezano določeno odpovedovanje staršev, prilagoditev njihovega obnašanja in ravnanja potrebam otroka. To velja tudi pri določitvi preživnine. V konkretnem primeru finančne zmožnosti obeh staršev otroku lahko omogočijo več kot le eksistenčni minimum. Prav glede na svoje premoženjsko stanje mu lahko starša omogočita celovit razvoj v skladu z načelom otrokove največje koristi. Po presoji revizijskega sodišča je tako določena preživnina v sorazmerju s finančnimi zmožnostmi obeh staršev in tudi ne odstopa od dosedanje sodne prakse, seveda ob primerjavi s podobnimi primeri.

V prvi vrsti sta za svojega otroka dolžna skrbeti njegova starša. Preživninska obveznost staršev ima prednost pred drugimi obveznostmi, saj spadajo preživnine med privilegirane terjatve. Tako ima plačilo preživnine za mladoletnega otroka prednost pred odplačevanjem kredita. Okoliščini, da tožnica stroške deli s starši ter da toženec živi v najemniškem stanovanju, sta nižji sodišči že ustrezno upoštevali. Morebitne dodatne pomoči staršev pa tožnici ni mogoče šteti v škodo, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bila dana z namenom drugačne porazdelitve preživninske obveznosti med staršema, temveč kot pomoč hčerki. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Revizija v zvezi s stroški toženčeve prehrane sodbam očita zmotno uporabo materialnega prava in tudi bistveno kršitev določb postopka, vendar pa za takšni kršitvi ne gre. V tem delu, kakor tudi z navedbami, da nima nobenega vrednega premoženja ter da je ves denar porabil za opremo novega stanovanja, toženec izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah. Teh navedb revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj je izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji nedovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP. Odločitev o revizijskih stroških toženca je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe.