Jedro

V pravdni zadevi je prišlo do sklenitve sodne poravnave na naroku, zato tožena stranka tožnici pravilno ni priznala nagrade za zastopanje na mediacijskem naroku, saj ji je priznala nagrado za sklenitev sodne poravnave.

Ker v izreku izpodbijanega akta v zavrnilnem delu priznanja stroškov ni izrecno specificirano, kateri priglašeni stroški tožnici niso priznani, je sodišče zaradi jasnosti odločitve tožbi ugodilo tako, da je odpravilo del izreka izpodbijanega akta, ki se glasi: „Višji zahtevek se zavrne.“ in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se v delu, ki se nanaša na besedilo iz 1. točke izreka sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2594/2017 z dne 17. 4. 2019, in sicer „Višji zahtevek se zavrne.“, odpravi in se v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom tožnici za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju Bpp) upravičencu A. A. za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku in v postopku mediacije Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1526/2017 priznal odvetniške stroške v skupnem znesku 2.892,23 EUR, višji zahtevek tožnice pa je zavrnil. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožena stranka tožnici ni priznala zastopanja upravičenca na mediacijskem naroku 26. 2. 2019, saj je ta nagrada po 1. točki tarifne številke 4 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) že zajeta v priznani nagradi za sklenitev sodne poravnave po 2. točki tarifne številke 4 OT. Pojasnjuje, da bi se nagrada za zastopanje v postopku mediacije odvetnici priznala samo v primeru, če ne bi prišlo do sklenitve sodne poravnave. Organ pa ji je namreč po 2. točki tarifne številke 20 OT priznal za zastopanje upravičenca na poravnalnem naroku 16. 1. 2018 nagrado v višini 300 točk (50 % od 600 točk), po 2. točki tarifne številke 4 OT za sklenitev sodne poravnave v postopku mediacije 13. 3. 2019, ki hkrati zajema tudi zastopanje upravičenca na naroku za sklenitev sodne poravnave 13. 3. 2019, na katerem je bila poravnava sklenjena, pa nagrado v višini 1200 točk (600 točk + 100 %). Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi tožena stranka tožnici priznala stroške odgovora na tožbo.

3. Tožnica je zoper izpodbijani akt kot nezakonit vložila tožbo. Navaja, da tožena stranka tožnici neutemeljeno ni priznala nagrade za narok za sklenitev sodne poravnave 13. 9. 2019, medtem ko zavrnitve dela priglašene nagrade za odgovor na tožbo sploh ni obrazložila, zaradi česar se odločitve sodišča v tem delu sploh ne da preizkusiti. Vrednost spornega predmeta v zadevi, v kateri je izvajala Bpp, je bila 113.503,92 EUR, kar je ugotovilo tudi sodišče. Tožnica je morala vložiti odgovor na tožbo, ki je glede na OT vrednoten s 1200 točkami, in bi torej sodišče moralo ob omejitvi izplačila odvetnici iz proračuna RS priznati nagrado za to opravilo v višini 600 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR znese 360,00 EUR in pripadajoči DDV v višini 22 % tega zneska. Sodišče pa sploh ni obrazložilo svoje odločitve, zakaj tožnici te nagrade ni priznalo, pri čemer gre za tako hudo pomanjkljivost, da je odločba nezakonita že iz navedenega vzroka. Prav tako ni pravilna odločitev sodišča, da tožnici ni priznalo nagrade za narok v mediacijskem postopku, ker naj bi ta bila vsebovana v nagradi za sklenitev sodne poravnave. Mediacijski narok je bil izveden dne 26. 2. 2019, pri čemer je do sklenitve poravnave prišlo šele na naroku za sklenitev sodne poravnave 13. 3. 2019. Glede na navedeno bi sodišče moralo priznati tudi nagrado za zastopanje na mediacijskem naroku v višini 600 točk. Sodišče bi torej ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožnici priznati še dodatnih 1200 točk, kar znese 720,00 EUR in DDV 22 % (skupaj 3.770,63 EUR). Predlaga, da se tožbi ugodi ter se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ji priznajo nagrada in potrebni izdatki za izvajanje Bpp v višini 3.090,68 EUR z 22% DDV, skupaj 3.770,63 EUR. Priglaša tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišču posredovala upravni spis št. Bpp 2594/2017, odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Sodišče je o prejemu tožbe seznanilo tudi upravičenca do Bpp A. A. (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ki pa svojega odgovora na tožbo ni podal niti ni drugače uveljavljal svoje udeležbe v tem sodnem postopku.

**K I. točki izreka:**

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožnica z odločbo tožene stranke št. Bpp 2594/2017 z dne 6. 10. 2017 določena za izvajanje Bpp upravičencu A. A., in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku in v postopku mediacije Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1526/2017. Prav tako ni sporno, da je odvetnica opravila storitve Bpp in pravočasno vložila stroškovnik za opravljene storitve, vključno za v zadevi podani odgovor na tožbo. Sporno pa je med strankama le nepriznanje 600 točk za sestavo in vložitev odgovora na tožbo v navedeni zadevi (skupaj z 22% DDV) ter nepriznanje 600 točk (skupaj z 22% DDV) za udeležbo tožnice na mediacijskem naroku, ki je bil izveden 26. 2. 2019, do sklenitve sodne poravnave v zadevi pa je potem prišlo na naroku 13. 3. 2019.1

8. Smiselno s tem tožnica izpodbija besedilo iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, da se višji zahtevek (od že priznanega s preostalo prvo točko izreka navedenega sklepa, v tem delu pa tožnica izpodbijanemu sklepu ne ugovarja) zavrne, zato je sodišče v nadaljevanju presojalo utemeljenost in zakonitost navedenega dela izreka 1. točke izpodbijanega akta.

9. Iz 1. točke tarifne številke 4 OT, kjer je predpisana nagrada za zastopanje v postopku mediacije, je razvidno, da se ta prizna po 1. točki tarifne številke 20, vendar le, če ne pride do sklenitve poravnave. Sicer pa se po 2. točki iste tarifne številke OT prizna nagrada za sklenitev poravnave v postopku mediacije po 1. točki tarifne številke 15 ter po tarifnih številkah 16, 18, 22, 23, 26, 27 in 38, zvišano za 100%.

10. V navedeni pravdni zadevi je prišlo do sklenitve sodne poravnave na naroku 13. 3. 2019, kar je med strankama nesporno. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožnici pravilno ni priznala nagrade za zastopanje na mediacijskem naroku 26. 2. 2019, saj ji je skladno z 2. točko tarifne številke 4 priznala nagrado za sklenitev sodne poravnave 13. 3. 2019 (600 točk2 + 100 %) ter 22% DDV (saj je odvetnica zavezanka za DDV).

11. Iz 1. točke tarifne številke 19 OT, kjer je predpisana nagrada za sestavljanje (in vložitev) odgovora na tožbo v pravdnem postopku, je razvidno, da je za to storitev predvidena nagrada po tarifni številki 18. V obravnavani zadevi med strankama tudi ni spora, da je tožnica zastopala upravičenca v pravdnem postopku zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju, vrednost spora pa je bila 113.503,92 EUR, kar utemeljuje priznanje nagrade po 18. točki tarifne številke (ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR) v višini 1200 točk. Ker je skladno z OT v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu odvetnik, ki med drugim opravlja storitve Bpp, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, bi v konkretni zadevi tožnici za sestavo in vložitev odgovora na tožbo pripadala nagrada v višini 600 točk (z 22% DDV, saj je odvetnica zavezanka za DDV).

12. Iz priloženih listin k stroškovniku v upravnem spisu je razvidno, da je tožnica za upravičenca v navedenem pravdnem postopku vložila obrazložen odgovor na tožbo na 12 straneh, v katerem se opredeljuje do skupnega premoženja upravičenca in njegove bivše žene, predlaga dokaze za svoje trditve in v pretežnem delu nasprotuje zahtevku bivše žene, celo vlaga nasprotno tožbo. Navedeno postavko je tudi priglasila na stroškovniku, ki ga je predložila toženi stranki. Da je bil odgovor na tožbo vložen, kar sicer med strankama ni sporno (tožena stranka je celo sama navedla ob priglašenih stroških odgovora na tožbo nagrado 600 (točk)), izhaja tudi iz izpiska seznama opravljenih procesnih dejanj v postopku. Vendar pa tožena stranka navedene priglašene in opravljene storitve za upravičenca tožnici ni priznala, pri tem pa v obrazložitvi izpodbijanega akta ni navedla, zakaj te nagrade tožnici ne priznava. Zato je v tem delu izpodbijani akt neobrazložen in se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka na podlagi 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Zato bo morala tožena stranka ponovno odločiti o upravičenosti odvetnice do priznanja nagrade po 1. točki tarifne številke 19 OT v zvezi s tarifno številko 18 OT, ki izrecno predvideva nagrado za sestavo utemeljenega odgovora na tožbo v pravdnem postopku.

13. Ker pa tožena stranka v izreku izpodbijanega akta v zavrnilnem delu priznanja stroškov ni izrecno specificirala, katerih priglašenih stroškov tožnici ni priznala, je sodišče zaradi jasnosti odločitve tožbi ugodilo tako, da je odpravilo del besedila 1. točke izreka izpodbijanega akta, ki se glasi: „Višji zahtevek se zavrne.“ (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), in zadevo v tem delu v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju upoštevati četrti odstavek 64. člena ZUS-1. 14. Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagala tožnica, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: tožnica težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o tožničini upravičenosti do plačila nagrade za zastopanje upravičenca v Bpp. Sodišče še dodaja, da iz 2. člena ZUS-1 sledi, da odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v primerih, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

15. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj med strankami pravno relevantno dejansko stanje ni sporno (kot je razvidno iz 7. ter 10. - 12. točke obrazložitve), med njima je sporna le pravna presoja, ali je organ pravilno odmeril priglašene stroške tožnici za zastopanje upravičenca v sklopu Bpp.

**K II. točki izreka:**

16. Ker je tožnica zahtevala povrnitev stroškov postopka ter je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani akt v delu odpravilo, je presodilo, da mora tožena stranka tožnici skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožnici v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Drugi odstavek 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22% DDV, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče pripominja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR vrnjena tožnici po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Tožnica sicer sprva navaja, da ji tožena stranka ni priznala nagrade za narok za sklenitev sodne poravnave 13. 9. 2019, ki v zadevi sploh ni bil opravljen, kot razvidno iz opravljenih procesnih dejanj v zadevi iz izpisa vpisnika. Opravljen je bil sicer narok 13. 3. 2019, kjer je bila tudi sklenjena sodna poravnava, vendar ker v nadaljevanju tožnica glede mediacijskih postopkov in sklenitve poravnave prereka zgolj nepriznanje 600 točk za udeležbo na mediacijskem naroku 26. 2. 2019 (preostalih 600 točk pa uveljavlja na račun nepriznanja odgovora na tožbo), sodišče navedenemu sledi in šteje, da je med strankama sporno glede stroškov mediacijskega postopka (in poravnavanja) samo nepriznavanje stroškov udeležbe tožnice na mediacijskem naroku 26. 2. 2019. 2 V obravnavani zadevi med strankama tudi ni spora, da je tožnica zastopala upravičenca v pravdnem postopku zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju, vrednost spora pa je bila 113.503,92 EUR, kar utemeljuje priznanje nagrade po 18. točki tarifne številke (ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR) v višini 1200 točk. Ker je skladno z OT v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu odvetnik, ki med drugim opravlja storitve Bpp, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, nagrada znaša 600 točk.