Jedro

V primeru, če akt delodajalca določa več pravic kot kolektivna pogodba, so za delodajalca zavezujoče določbe njegovega akta, zato delavcu pripada višji dodatek za delo v popoldanski izmeni, saj tako določa akt delodajalca. Le v primeru, če akt delodajalca določa manj pravic kot kolektivna pogodba, je potrebno uporabiti določbe kolektivne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna izplačati iz naslova dodatka za delo v popoldanski izmeni naslednje neto zneske: 1. tožnici S. G.: za leto 1991 1.143,82 SIT, za leto 1992 8.640,00 SIT, za leto 1993 14.551,10 SIT, za leto 1994 16.271,40 SIT, za leto 1995 15.571,70 SIT, 2. tožnici I. R.: za leto 1991 1.315,20 SIT, za leto 1992 8.376,20 SIT, za leto 1993 15.186,90 SIT, za leto 1994 18.235,10 SIT, za leto 1995 13.499,95 SIT, 3. tožnici A. D.: za leto 1991 346,20 SIT, za leto 1992 9.824,39 SIT, za leto 1993 15.414,90 SIT, za leto 199416.625,80 SIT, za leto 1995 13.861,00 SIT, 4. tožnici S. R.: za leto 1991 1.846,30 SIT, za leto 1992 10.681,30 SIT, za leto 1993 15.289,12 SIT, za leto 1994 17.335,00 SIT, za leto 1995 14.019,50 SIT, 5. tožnici K. M.: za leto 1991 1.818,40 SIT, za leto 1992 9.718,61 SIT, za leto 1993 14.711,10 SIT, za leto 1994 15.443,33 SIT, za leto 1995 11.480,95 SIT, 6. tožnici V. T.: za leto 1991 1.735,20 SIT, za leto 1992 9.211,60 SIT, za leto 1993 15.084,30 SIT, za leto 1994 15.731,90 SIT, za leto 1995 12.080,80 SIT, 7. tožnici I. M.: za leto 1991 1.679,50 SIT, za leto 1992 9.470,60 SIT, za leto 1993 13.410,90 SIT, za leto 1994 15.218,40 SIT, za leto 1995 10.026.97 SIT, 8. tožniku D. R.: za leto 1991 1.272,50 SIT, za leto 1992 7.239,70 SIT, za leto 1993 14.465,19 SIT, za leto 1994 14.536,37 SIT, za leto 1995 11.154,06 SIT, 9. tožnici L. M.: za leto 1991 1.785,20 SIT, za leto 1992 9.236,40 SIT, za leto 1993 13.626,70 SIT, za leto 1994 17.012,70 SIT, za leto 1995 15.103,30 SIT, 10. tožnici K. R.: za leto 1991 1.551,20 SIT, za leto 1992 10.754,87 SIT, za leto 1993 16.315,80 SIT, za leto 1994 15.931,50 SIT, za leto 1995 11.664,65 SIT ter od navedenih zneskov vsakemu tožniku izplačati še zakonite zamudne obresti, ki zapadejo 15. dne v januarju za preteklo leto od vsakega navedenega zneska do plačila, vse v roku 8 dni. Višje zahtevke tožnikov je zavrnilo in sklenilo, da je toženec dolžan tožnikom plačati stroške postopka v nerazdelnem znesku 44.764,80 SIT ter zakonite zamudne obresti od zneska 38.810,25 SIT za čas od izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper zgoraj navedeno sodbo, se v delu, v katerem so tožniki uspeli, v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka smiselno iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni upoštevalo pojasnila tožene stranke, da je pri prepisovanju pravilnika o plačah v 1. alinei 17. člena navedenega pravilnika izpadla besedica "in nočni izmeni". V statutu tožene stranke, ki je bil sprejet dne 28.6.1990, je določeno, da se uporabljajo določila kolektivne pogodbe, zato je tožena stranka direktno uporabljala njena določila. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje v zvezi z določbami pravilnika tožene stranke o plačah in Kolektivne pogodbe trgovine Slovenije iz leta 1991 (Ur. l. SRS, št. 7/91) in iz leta 1994 (Ur. l. RS, št. 43/94). Kolektivne pogodbe dejavnosti določajo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, minimum pravic delavcev v določeni dejavnosti, akti delodajalca pa lahko določajo več pravic. Tožena stranka je imela v 17. členu pravilnika določeno, da delavcu pripada dodatek za delo v popoldanski izmeni v višini 10 % osnovne plače. Navedena določba je povsem jasna in je tako tožnikom, ki so delali v popoldanski izmeni pripadal navedeni dodatek.

Tožena stranka šele v pritožbi navaja, da naj bi v pravilniku izpadel dodatek "in nočni izmeni", za kar pa ne ponuja nobenih dokazov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe predloženega pravilnika o osebnih dohodkih - plačah tožene stranke z dne 23.5.1991 in na podlagi določbe 1. alinee 17. člena tožnikom prisodilo zahtevani dodatek za delo v popoldanski izmeni.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno uporabiti direktno določbe Kolektivne pogodbe trgovine Slovenije, glede na določbe statuta tožene stranke, v katerem je določeno, da se uporabljajo določila kolektivne pogodbe. Navedeni statut je bil sprejet dne 28.6.1990, pravilnik na podlagi katerega, je sodišče odločalo, pa kasneje. Njegove določbe so toženo stranko torej zavezovale; neupoštevne bi bile le v primeru, če bi določale manj pravic, kot jih daje kolektivna pogodba.

Glede na navedeno so pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).