Up-271/97

18.10.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe I. S. iz K., ki ga zastopa F. M., odvetnik v K. na seji senata dne 18. septembra 1997

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba I. S. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 258/97 z dne 26.8.1997 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 300/97 z dne 8.8.1997 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik je vložil ustavno pritožbo dne 5.9.1997 zoper v izreku tega sklepa navedeni sodni odločitvi, s katerima je bil zoper pritožnika podaljšan pripor po določbi 3. točke drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP) oziroma zavrnjena pritožba zagovornika zoper prvostopno odločitev. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče kršilo njegovo pravico iz 20. člena Ustave. Meni, da po skoraj enoletnem priporu ponovitvene nevarnosti ni več in da je okoliščine, na katere se je oprlo sodišče, ne utemeljujejo.

Okoliščine storitve in teža kaznivega dejanja, ki se očita pritožniku, naj same po sebi ne bi mogle utemeljevati ponovitvene nevarnosti. Višina kazni za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili pa naj tudi ne bi bila takšna, da bi utemeljevala obligatorni pripor. Pritožnika naj bi obremenjevala le dva dokaza in sicer zagovor soobdolženega in sledovi mamil v garaži, ki pa sta po mnenju pritožnika oba pridobljena s kršitvijo človekovih pravic. Pritožnik meni, da sodišče ni upoštevalo, da si je sredstva za preživljanje pridobival z legalno dejavnostjo, da sta soobdolženca v priporu in da je pripor že doslej pozitivno vplival na pritožnika, kar naj bi bil tako in tako namen kazenskih sankcij. Poleg tega pritožnik ni odvisen od mamil, zaradi česar ni nevarnosti, da bi to kaznivo dejanje ponavljal. Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper pritožnika odpravi.

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča je z izpodbijanim sklepom podaljšal pripor pritožniku zaradi ponovitvene nevarnosti, ki jo je utemeljil s tem, da je bil pritožnik že obsojen za kaznivo dejanje neupravičene prodaje in prometa z mamili, da naj bi očitano kaznivo dejanje obsegalo dve izvršitveni dejanji s precejšnjo količino mamila (300 g heroina) in da je bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti. Na podlagi teh okoliščin je zunajobravnavni senat sklepal, da obstoji realna nevarnost ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj. Ker gre za hudo kaznivo dejanje zoper zdravje in varnost ljudi, je sodišče presodilo, da je poseg v pritožnikovo osebno svobodo sorazmeren zavarovani dobrini.

Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikovega zagovornika. V obrazložitvi je pritrdilo stališču prvostopnega sodišča, da so izkazane konkretne okoliščine, zaradi katerih obstoji realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Poudarilo je še, da je bil pritožnik za istovrstno kaznivo dejanje obsojen leta 1994 na dve leti zaporne kazni ter da mu je pogojni odpust potekel v letu 1995. Sodišče je presodilo tudi pritožbene navedbe, da se je pritožnik preživljal s prodajo sadja in da se je zaradi pripora poslabšalo premoženjsko stanje njegove družine. Po presoji Višjega sodišča te okoliščine niso takšne, da bi ob ostalih okoliščinah lahko povzročile odpravo pripora.

B.

Pritožnik z zatrjevanjem kršitve 20. člena Ustave zatrjuje kršitev pravice do osebne svobode, ki jo določa Ustava v prvem odstavku 19. člena. Po drugem odstavku tega člena se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave pa se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP določa v 3. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če posebne okliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. O ustavnosti citirane zakonske določbe je Ustavno sodišče odločilo z odločbo št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (OdlUS V, 40). V tej odločbi je Ustavno sodišče tudi natančno opredelilo pogoje in kriterije, ki jih morajo sodišča ugotoviti in presoditi, kadar z odreditvijo ali podaljšanjem pripora odločajo o posegu v osebno svobodo posameznika. Po teh kriterijih presoja tudi Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo, ali je sodišče pri odločanju o priporu ravnalo tako, da ni kršilo pritožnikove pravice do osebne svobode. To velja tudi po tem, ko je potekel rok, v katerem bi moral zakonodajalec odpraviti s citirano odločbo ugotovljeno protiustavnost zakonske ureditve.

Po presoji senata Ustavnega sodišča sta sodišči, kakor izhaja iz obrazložitev izpodbijanih odločb (točka 2 in 3 te obrazložitve), ugotovili obstoj tistih konkretnih okoliščin, ki zadostijo ustavnim pogojem za podaljšanje pripora, ter opravili presojo neogibne potrebnosti posega v pritožnikovo ustavno pravico do osebne svobode.

Obligatorni pripor glede na višino zagrožene kazni za kaznivo dejanje, ki ga omenja pritožnik, od učinkovanja že citirane odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 ne obstoji več, ker je Ustavno sodišče določbo prvega odstavka 201. člena ZKP razveljavilo. Ne glede na to pa je treba pritrditi stališčem sodišč, da je kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa mamil tako hudo kaznivo dejanje - ki nedvomno ogroža varnost ljudi: njihovo zdravje in celo življenje - da je ob ugotovljeni realni nevarnosti za ponovitev tega kaznivega dejanja pripor nedvomno neogibno potreben. To kaznivo dejanje je po presoji senata Ustavnega sodišča celo treba uvrstiti med tista najhujša kazniva dejanja, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi in zato zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena. (sklep št. Up-205/95 z dne 9.4.1996, OdlUS, V,212).

Glede na pritožbene navedbe je treba poudariti še, da pripor ni kazenska sankcija, ampak izjemen vnaprejšen poseg v osebno svobodo, ki ga Ustava pod določenimi pogoji dovoljuje. Zato tudi kriteriji za presojo njegove utemeljenosti niso enaki pogojem, ki morajo biti izpolnjeni za izrek kazenske sankcije zoper posameznika.

Ker glede na navedeno zatrjevana kršitev pravice do osebne svobode ni podana, senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič