Jedro

Vložnica je vnesla precejšen dvom v resničnost ugotovljenih dejstev, navedenih v poročilu o opravljeni vročitvi, o tem, da je bila v času domnevnega vročanja doma, pa sodnega pisanja brez zakonitega razloga ni hotela sprejeti, s tem pa tudi dvom v pravilnost vročitve po 123. členu ZKP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek vročitve sodbe obtoženki.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obsojeno V. F. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora, preizkusno dobo treh let ter naložilo poseben pogoj, da v enem letu oškodovancu S. C. plača znesek 7.491,36 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2005 dalje. Odločilo je še o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, in sicer tako, da je obsojenki naložilo plačilo zneska v višini 7.491,36 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2005 dalje, v preostalem je oškodovanca napotilo na pravdo; obsojenko je oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je znesek 7.491,36 EUR v opisu dejanja in v odločbi o kazenski sankciji - posebnemu pogoju, nadomestilo z zneskom 7.200,00 EUR, sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje kršitev pravil o vročanju sodbe sodišča prve stopnje obsojenki (123. člen ZKP) ter o obveščanju obsojenke in njega kot njenega zagovornika o pritožbeni seji (378. člen ZKP). V nadaljevanju uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s presojo navedb o obstoju partnerske zveze med obsojenko in oškodovancem, v zvezi s presojo goljufivega namena obsojenke, na katerega sta sodišči sklepali zaradi slabega finančnega položaja družbe G. d.o.o., nadalje v zvezi s prenosom dolga, ki je predmet tega postopka na podjetje G. d.o.o. ter v zvezi z nasprotjem med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje glede okoliščine, za kakšen namen je bil denar (oziroma pridobljena protipravna premoženjska korist) porabljen. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena meni, da zahteva ni utemeljena in zato predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da je bila glede na poročilo pooblaščenega vročevalca vročitev sodbe sodišča prve stopnje obsojenki glede na določbo 123. člena ZKP, pravilno opravljena. Celo če bi bila zatrjevana kršitev podana, vložnica ni izkazala vpliva na zakonitost sodbe, saj bi obsojenka v vsakem primeru morala vrniti premoženjsko korist, sicer bi ji bila ta odvzeta. Navzočnost strank na seji senata ni bila potrebna, kar je sodišče druge stopnje ustrezno obrazložilo. Z navedbami glede zatrjevanih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zahteva pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka, uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za to pravno sredstvo.

5. Obsojenkin zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca izraža nestrinjanje z njegovimi stališči ter vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti primarno zatrjuje kršitev pravil o vročanju sodbe sodišča prve stopnje obsojenki. Po določbi četrtega v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZKP se sodba v primeru kot je obravnavani, torej če ima obdolženi zagovornika, vroči tako zagovorniku kot obdolžencu po določbah 119. člena ZKP. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva od zadnje vročitve. Če obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe oziroma pritožbe, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča, se odločba oziroma pritožba pritrdi na sodno desko in se po preteku osem dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev. V primeru, ko naslovnik pisanja noče sprejeti, zapiše vročevalec na vročilnici datum, uro in razlog odklonitve sprejema, pisanje pa pusti v naslovnikovem stanovanju ali v prostoru, kjer ta dela; s tem je vročitev opravljena (123. člen ZKP).

7. V obravnavanem primeru iz dopisa sodišča prve stopnje z dne 28. 5. 2015 (list. št. 354) izhaja, da je sodišče odredilo, da se prvostopenjska sodba z dne 24. 4. 2015 vroči obsojenki po pooblaščenem vročevalcu, po tem, ko se je sodna pošiljka s sodbo, poslana na obsojenkin naslov U., Ljubljana, vrnila z oznako „ni dvignil“. Iz poročila pooblaščenega vročevalca o opravljeni vročitvi z dne 2. 6. 2015 (list. št. 355) izhaja, da naslovnica na dobljenem naslovu dejansko živi, pisanja pa 2. 6. 2015 ni hotela sprejeti, saj mu kljub temu, da naj bi bila doma, vrat stanovanja ni odprla. Ker pisanja ni hotela prevzeti, je pisanje pustil v poštnem nabiralniku na njenem naslovu. Na njeno prisotnost doma je sklepal na podlagi dejstva, da je v notranjosti njenega stanovanja slišal hojo, ki je prenehala po njegovem trkanju, da je bil njen poštni nabiralnik prazen; da naj bi bila obsojenka doma, naj bi potrdila tudi njena soseda, po navedbah katere je bila obsojenka doma tudi 28. 5. 2015, ko jo je iskal prvič in ji v poštnem predalčniku pustil obvestilo s predlogom, da ga pokliče. 8. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija verodostojnost poročila vročevalca o opravljeni vročitvi po 123. členu ZKP (ter s tem oporeka pravilni uporabi procesnega prava), ko navaja, da naj bi bila v času domnevnega vročanja dalj časa odsotna (o svoji odsotnosti ni obvestila sodišča), da je obvestilo pooblaščenega vročevalca z dne 28. 5. 2015 (ki se ne glasi nanjo) ter obvestilo o prispelem pismu (ki je naslovljeno na njej neznano osebo) naknadno (že po poteku roka za vložitev pritožbe) našla v poštnem predalčniku. Zahtevi za varstvo zakonitosti prilaga izjavo sosede, da je pooblaščenemu vročevalcu zgolj pokazala vrata njenega stanovanja ter izjavo lastnika stavbe, v katerem je njeno stanovanje, ki je vročevalcu povedal (tako 28. 5. 2015 kot 2. 6. 2015), da je obsojenka dalj časa odsotna. Prilaga fotografije, s katerimi dokazuje zvočno izoliranost protivlomnih vrat, ki vodijo v njeno stanovanje. V posledici zatrjevane procesne kršitve pri vročanju sodbe sodišča prve stopnje so bile po navedbah vložnice kršene njene ustavne pravice, predvsem pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

9. Temeljno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je bila vročitev prvostopenjske sodbe obsojenki z vidika 123. člena ZKP opravljena pravilno. Če naj vložnica z zahtevo uspe, mora obrazloženo izpodbiti pravno podlago za presojo pravilnosti opravljene vročitve. To pomeni, da mora v verodostojnost poročila pooblaščenega vročevalca o opravljeni vročitvi vnesti vsaj dvom na stopnji verjetnosti. Z zatrjevanjem svoje dalj časa trajajoče odsotnosti (za katero sama sicer navaja, da sodišču ni bila sporočena), s sklicevanjem na izjavi sosede ter lastnika stavbe (obe navedeni pod točko 7 obrazložitve) ter z navedbami o zvočni izoliranosti vhodnih vrat, ki vodijo v njeno stanovanje, je vložnica po presoji Vrhovnega sodišča tudi nedvomno vnesla precejšen dvom v resničnost ugotovljenih dejstev navedenih v poročilu o opravljeni vročitvi, o tem, da je bila v času domnevnega vročanja doma, pa sodnega pisanja brez zakonitega razloga ni hotela sprejeti, s tem pa tudi dvom v pravilnost vročitve po 123. členu ZKP. Pooblaščeni vročevalec bi namreč smel opraviti vročitev sodbe sodišča prve stopnje obsojenki na način predpisan v 123. členu ZKP, le v primeru, če bi naslovnica odklonila sprejem pisanja oziroma ga brez zakonitega razloga ne bi hotela sprejeti. Ob izkazanem precejšnjem dvomu o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za vročanje pisanja naslovnici po 123. členu ZKP, je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek vročitve prvostopenjske sodbe obtoženke.