Jedro

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki se nanaša na pravilo povezanosti zemljišča in objekta, ni utemeljen, saj je to pravilo izhajalo tako iz pravnih pravil ODZ, kot tudi določb ZTLR (II Ips 851/94).

S tožbenim zahtevkom stranka začrta meje razpravljanja in odločanja v pravdnem postopku, zato zavrnitev tožbenega zahtevka nikoli ne more pomeniti njegove prekoračitve.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim tožnik izpodbija tisti del sodbe, ki se nanaša na odmerjene stroške pravdnega postopka.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik izključni lastnik stanovanjskega objekta in gospodarskega poslopja ..., stoječih na parc. št. 327, 1044 in 1046, pripisanih pri vl. št. 368 k.o. ... Nadalje je razsodilo, da je toženec dolžan dopustiti, da se ta stanovanjski objekt in gospodarsko poslopje izločita iz razdružitvenega postopka N 40/98 Okrajnega sodišča v Sevnici ter vknjiži izključna lastnina na teh objektih na ime tožnika. Sodišče je presodilo, da je sporno hišo gradil tožnik s svojimi sredstvi in s pomočjo sorodnikov njegove žene in da je niso gradili sorodniki toženca in starša pravdnih strank, ki sta sicer živela v skupnem gospodinjstvu s tožnikom in njegovo ženo. Tožnik je sicer dejansko vedel, da gradi na tujem zemljišču, vendar pa se gradnji nista uprla niti mati niti oče, kot tudi ne pozneje toženec in je zato sodišče, ob uporabi 25. člena ZTLR, njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da je glede na čas gradnje stanovanjskega objekta in gospodarskega poslopja v obdobju od 1968 do 1980 potrebno izhajati iz določb Občega državljanskega zakonika - ODZ, ki v paragrafu 418 pridobitev izvirne lastninske pravice pogojuje z dobro vero graditelja, ki v predmetni zadevi ni bila podana.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revident navaja, da je uporaba pravil ODZ s strani sodišča druge stopnje nepravična in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je bilo ugotovljeno, da sta bila tožnik in njegova žena izključna investitorja obeh objektov, toženec pa h gradnji ni ničesar prispeval. Revident meni, da se pravna pravila ODZ lahko uporabljajo le, če ne nasprotujejo splošnim moralnim načelom. Revident tudi navaja, da je tožnikov oče podaril tožencu le svoj solastninski delež na parcelah, s čimer pa ni podaril tudi solastninskega deleža na samih objektih. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo pravila ODZ, saj objekta ob uveljavitvi ZTLR še zdaleč nista bila končana. Revident nadalje navaja, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, da je tožnik terjal zgolj uveljavitev lastninske pravice na objektih in ne na samih zemljiščih, višje sodišče pa je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, kar pomeni, da je šlo preko zahtevka. Revident je v dopolnitvi revizije uveljavljal še absolutno bistveno kršitev postopka, ker naj bi bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta bila objekta zgrajena do leta 1980, povsem protispisna. Revident še navaja, da je sodišče druge stopnje povsem zmotno in protispisno odločilo o stroških postopka, ker tožeči stranki ni priznalo uspeha glede stroškov proti nasprotni sodbi. Predlaga vzpostavitev sodbe sodišča prve stopnje Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu, v katerem tožnik z njo izpodbija pravnomočno sodbo, v kateri je sodišče odmerilo stroške pravdnega postopka, ni dovoljena, v ostalem pa neutemeljena.

Glede sklepa o zavrženju revizije: Odločba o stroških se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), zoper katerega je revizija dovoljena le v primeru, da je bil z njim postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških pravdnega postopka je le izjemoma sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (ko gre npr. za umik tožbe, pa se potem odloča le še o stroških postopka). V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj je sodišče druge stopnje odločalo o stroških postopka istočasno z odločanjem o glavni stvari, ki se je nanašala na vprašanje pridobitve lastninske pravice na objektih. Ker se odločitev o stroških nanaša na stransko terjatev, zoper katero revizija ni dovoljena, jo je sodišče v skladu s 374. členom ZPP v tem delu zavrglo.

Glede sodbe o zavrnitvi revizije v preostalem delu, v katerem je sicer dovoljena, vendar ni utemeljena: Uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tožnik utemeljuje s po njegovem mnenju napačno ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje glede datuma zaključka gradnje. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 6/80 do 36/90; v nadaljevanju ZTLR) v 90. členu določa, da ta zakon začne veljati 1. septembra 1980. V sodbi je sodišče druge stopnje sprejelo pravno odločilna dejstva, ki jih pritožba ni izpodbijala in sicer, med drugim, da je na parcelah, vpisanih v vl. št. 368 k.o. ..., stala stara hiša, ki jo je tožnik leta 1967 porušil in še istega leta s svojimi sredstvi in s pomočjo svoje žene in njenih sorodnikov začel graditi novo stanovanjsko hišo, ki je bila dograjena do leta 1980. Revident ne more uspešno uveljavljati revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava z očitkom napačnih ugotovitev. S takšnimi trditvami namreč ne preseže ravni izpodbijanja v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče vložiti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje pa je sodišče druge stopnje za presojo pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu pravilno uporabilo pravna pravila ODZ.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki se nanaša na pravilo povezanosti zemljišča in objekta, ni utemeljen, saj je to pravilo izhajalo tako iz pravnih pravil ODZ, kot tudi določb ZTLR (II Ips 851/94). Zmotno je namreč naziranje revidenta, da je tožnikov oče lahko podaril toženi stranki le solastninski delež na parcelah, ne pa tudi na objektih. Tudi v primeru takšnega dogovora, obstoj in vsebino katerega pa se ni ne zatrjevalo ne dokazovalo, ne bi bilo mogoče prenesti lastninske pravice le na zemljišču (ne da bi se ta hkrati prenesla tudi na objektih), saj bi takšen dogovor nasprotoval prisilnim predpisom. Neutemeljen je tudi revidentov očitek, da pravila ODZ nasprotujejo splošnim moralnim načelom, saj kljub temu, da tožniku ni moč priznati stvarnopravne pravice, njegov položaj urejajo pravila obligacijskega prava.

Sodišče druge stopnje naj bi po zatrjevanju revidenta storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da so bili objekti zgrajeni do leta 1980. Revident s tem izpodbija dejanske ugotovitve, ki jih ni dovoljeno izpodbijati. Prepovedan revizijski razlog je to tudi tedaj, ko ga stranka formalno uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je vprašanje trajanja in zaključka gradnje obravnavalo v obširnem dokaznem postopku in ugotovilo, da je bila nova hiša zgrajena do sedanjega stanja do leta 1980 (drugi odstavek na 6. str. sodbe). Prav tako je na koncu 8. strani sodbe sodišča prve stopnje jasno zapisano, kako je sodišče glede na ne povsem skladna izpovedovanja strank in prič glede zaključka gradnje prišlo do zapisane ugotovitve. Nestrinjanje z dokazno oceno sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja. Revizijski očitek bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki po vsebini pomeni nestrinjanje z dokazno oceno glede posameznih dejstev, v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni utemeljen.

Zmotno je revizijsko stališče, da je višje sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek in s tem kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP, ker je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožnik naj bi namreč terjal zgolj ugotovitev lastninske pravice na objektih in ne na samih zemljiščih, kar naj bi bilo razvidno iz nepravdnega postopka. S tožbenim zahtevkom stranka začrta meje razpravljanja in odločanja v pravdnem postopku, zato zavrnitev tožbenega zahtevka nikoli ne more pomeniti njegove prekoračitve.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker enako velja tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.