Jedro

Vabilo na narok, razpisan za 23. 10. 2008, je tožena stranka prejela 12. 09. 2008, po tem datumu pa je šele pooblastila za zastopanje odvetnico. Njena dolžnost je bila, da odvetnico obvesti o prejetih sodnih pisanjih, tako o tožbi oziroma predlogu za izvršbo kot tudi o prejemu vabila na narok. Zmotno je stališče, da bi moralo sodišče v takem primeru stranki vročati vabilo še enkrat po odvetnici. Sodnih pisanj, ki so bila pravilno vročena pravdni stranki v času, ko se je zastopala sama, ni potrebno naknadno še enkrat vročati pooblaščencu, od prejema pooblastila dalje pa se je sodišče pri vročanju sodnih pisanj stranki dolžno ravnati po določbi 1. odstavka 137. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 2007/01036 z dne 27. 02. 2007 v 1. točki izreka za glavnico 850,73 EUR ter za zakonske zamudne obresti, v 3. točki izreka pa za izvršilne stroške v višini 145,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). V preostalem delu 1. in 3. točke izreka pa je sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo še 128,00 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (3. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper 1. in 3. točko izreka sodbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka se je pritožila zoper 2. in 3. točko izreka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tudi v tem delu ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naj naloži v plačilo vse stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke Uveljavljana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ker ni vročalo vabila na narok pooblaščenki tožene stranke, po oceni pritožbenega sodišča ni podana.

Pravilno je sicer stališče tožene stranke, da se stranki, ki ima pooblaščenca, vročajo sodna pisanja prek pooblaščenca (1. odstavek 137. člena ZPP). Če pa stranka nima pooblaščenca, se ji sodna pisanja vročajo neposredno. Pooblaščenec stranke mora sodišču predložiti pooblastilo (1. odstavek 98. člena ZPP), sodišče pa lahko dovoli, da opravlja pravdna dejanja za stranko tudi oseba, ki ob določenem pravdnem dejanju, ki ga opravi, ne predloži pooblastila, s tem da jo pozove k predložitvi pooblastila (2. odstavek 98. člena ZPP).

V konkretnem primeru je odvetnica dne 26. 09. 2008 za toženo stranko vložila v spis prvo pripravljalno vlogo, ki ji ni priložila pooblastila, zato jo je sodišče pozvalo k predložitvi pooblastila s sklepom z dne 01. 10. 2008, nakar je tožena stranka sodišču dne 09. 10. 2008 pooblastilo tožene stranke predložila.

V času razpisa poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo odvetnica še ni imela pooblastila tožene stranke, le tega je sprejela šele 26.9.2008 (B25). Sodišče prve stopnje je pravilno vročalo vabilo na narok toženi stranki neposredno. Vabilo na narok, razpisan za 23. 10. 2008, je tožena stranka prejela 12. 09. 2008, po tem datumu pa je šele pooblastila za zastopanje odvetnico. Njena dolžnost je bila, da odvetnico obvesti o prejetih sodnih pisanjih, tako o tožbi oziroma predlogu za izvršbo kot tudi o prejemu vabila na narok. Zmotno je stališče pooblaščenke, da bi moralo sodišče v takem primeru stranki vročati vabilo še enkrat po odvetnici. Sodnih pisanj, ki so bila pravilno vročena pravdni stranki v času, ko se je zastopala sama, ni potrebno naknadno še enkrat vročati pooblaščencu, od prejema pooblastila dalje pa se je sodišče pri vročanju sodnih pisanj stranki dolžno ravnati po določbi 1. odstavka 137. člena ZPP. Tako je postopalo tudi v predmetnem postopku. Pooblaščenka tožene stranke ni zaprosila za preložitev naroka zaradi kakšnih razlogov, ki bi njej onemogočili pristop na narok. S tem se izkaže, da izostanek odvetnice z naroka ni posledica nepravilnega vabljenja tožene stranke, kar le ta neutemeljeno uveljavlja s pritožbo. Pravilna pa je bila tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni ugodilo prošnji tožene stranke za preložitev naroka zaradi bolezni zakonitega zastopnika, saj je za zastopanje tožena stranka pooblastila odvetnico. Zato ji zaradi nepreložitve naroka ni bila odvzeta možnost obravnavanja. Ker se odvetnica, kljub pooblastilu tožene stranke za zastopanje, ni udeležila naroka, je vprašanje obvestitve odvetnice o prejetem vabilu na narok stvar pooblastilnega razmerja med njo in stranko, ne pa nezakonitega postopanja sodišča. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pritožnica vztraja pri stališču, da s tožečo stranko ni več v pogodbenem razmerju. Načelno ne nasprotuje materialnopravnemu izhodišču sodišča prve stopnje, da so dolžni solastniki nositi skupne stroške v skladu z višino solastniških deležev. Pri tem zmotno meni, da je v postopku na prvi stopnji zadostila obrambnim trditvam in dokaznemu bremenu, da njen solastniški delež ne znaša 10,47%. Obračun vode po številu oseb, kar je bila njena obramba proti plačilu, namreč ob pravilni uporabi materialnega prava v konkretnem primeru ni relevanten. Odločilna je višina solastniškega deleža, za katerega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bila izpodbita. Zato je za porabo vode in kanalščine pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da jo je tožena stranka dolžna plačati v višini, ki ustreza višini v tej pravdi ugotovljenega solastniškega deleža. O tem je sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi navedlo jasne razloge, zato tudi pritožbeni očitek nepreizkusljivosti sodbe glede odločilnih razlogov, ni utemeljen.

Pritožnica neutemeljeno izpodbija tudi sklep o stroških, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni podala določne zahteve za povrnitev stroškov postopka v smislu določbe 1. in 2. odstavka 163. člena ZPP, kar se nanaša tudi na stroške takse za ugovor. Zato tudi v tem delu pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Ker je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo pritožbene razloge, ki jih je uveljavljala tožena stranka, ugotavlja pa tudi, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene druge bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za stroške upravljanja, ki jih je tožeča stranka obračunala toženi stranki po ključu 839 m2 x 41,72 SIT z 20% DDV. Tožena stranka je namreč ugovarjala, da tožeča stranka zanjo upravniških storitev sploh ne opravlja in da tudi sicer nima podlage za obračun stroškov v višini kot jo zaračunava, čemur je sodišče prve stopnje sledilo, upoštevaje pravilno pravilo o prevalitvi trditvenega bremena na tožečo stranko. Pritožnica pa tudi s pritožbo ni uspela izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje, da ni izkazala podlage za obračun storitve upravljanja po ceni 41,72 SIT za m2. Njenim pritožbenim trditvam, da višina stroška izhaja iz pogodbenega pavšala za vse stroške, namreč tudi pritožbeno sodišče ne more pritrditi, ker v obravnavanem obdobju (2005 in 2006) tožeča stranka očitno toženi stranki ni več zaračunavala mesečno dogovorjenega pavšala za vse stroške in storitve iz Pogodbe o upravljanju in vzdrževanju prostorov v poslovni stavbi T. 132, L. Zato so trditve tožene stranke tako o mesečnem pavšalu kot o zaračunanih stroških upravljanja po določeni ceni za 839 m2 same s sabo v nasprotju, kar pomeni, da jih niti ni bilo mogoče preizkusiti. S tem pa tudi ni podan pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker pritožnica ni uspela z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu (353. člen ZPP).

Nobena pravdna stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (smiselno 1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).