Jedro

Ugovor vzajemne izpolnitve preprečuje nastanek dolžniške zamude. Ker je leasingojemalec pravilno uveljavljal ugovor sočasne izpolnitve, leasingodajalec ni imel pravice do odstopa od pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo 143.005,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta znesek je zahtevala zato, ker naj bi bila tožena stranka ne izpolnjevala svojih domnevnih obveznosti iz leasinške pogodbe.

2. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta stranki 18. 7. 2007 sklenili Pogodbo o finančnem leasingu št. 234369/07 (priloga A32; v nadaljevanju: leasinška pogodba). S to pogodbo je tožeča stranka (leasingodajalec) toženi stranki (leasingojemalec) dala v najem tovorno vozilo Mercedes Benz. Tožena stranka se je zavezala k plačevanju najemnine (leasinških obrokov). Poleg same leasinške pogodbe so medsebojna pravna razmerja urejali Splošni pogoji tožeče stranke. Točka 1.2 Splošnih pogojev je določala naslednje: „Leasingodajalec se s podpisom pogodbe zavezuje, da bo od dobavitelja, ki si ga je izbral leasingojemalec, kupil vozilo po izboru leasingojemalca ter zagotovil, da bo izbrani dobavitelj vozilo v njegovem imenu izročil leasingojemalcu v uporabo“.

3. Izbrani dobavitelj (prodajalec) vozila je bila družba G. d.o.o. Tožeča stranka je vozilo plačala prodajalcu. Vozilo ni bilo toženi stranki izročeno nikoli. Ne glede na to pa je 18. 7. 2007 na zahtevo tožeče stranke poleg same leasinške pogodbe podpisala tudi prevzemni zapisnik.

4. Tožena stranka zato, ker ji vozilo ni bilo izročeno, ni plačevala leasinških obrokov. Tožeča stranka je nato podala odstopno izjavo. Zahtevala je plačilo vseh leasinških obrokov, tako zapadlih, kot do trenutka podanja izjave o odstopu od pogodbe še nezapadlih. Svoj zahtevek je v pravnem smislu uveljavljala tako kot poslovni odškodninski zahtevek, kot tudi na temelju pravil o civilnem deliktu.

5. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

7. Ugotovljenih in prej navedenih dejstev pritožba ne izpodbija. Pritrjuje celo ugotovitvi, da je bil zapisnik o izročitvi podpisan še pred izročitvijo (pritožba, str. 2 spodaj) in pa, da dobavitelj tovornega vozila ni izročil (pritožba, str. 3, 2. odstavek).

8. Pritožba torej sploh ne izpodbija odločilne ugotovitve, da izročitve sploh ni bilo. Pač pa pritožba meni, da sama tožeča stranka sploh ni bila dolžna izročiti tovornega vozila. Takšno stališče pa je, glede na točko 1.2 Splošnih pogojev očitno ne drži. Leasingodajalec se je namreč zavezal, da bo zagotovil, da bo izbrani dobavitelj tovorno vozilo v imenu leasingodajalca izročil leasingojemalcu. Takšno je namreč nekoliko poenostavljeno besedilo točke 1.2 Splošnih pogojev.

9. Pritožba izpodbija sodbo zaradi tega, ker naj bi jo sodišče v celoti oprlo na izpoved priče J. O. V čem naj bi opiranje prvostopenjske sodbe na izpoved te priče vplivalo na pravilnost odločbe, pritožba ne pojasni. Iz samih zelo splošnih pritožbenih navedb tudi ni mogoče sklepati, kakšen vpliv naj bi imela očitana kršitev na pravilnost izpodbijane sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Glede na jasno in po pritožbi neizpodbijano ugotovitev, da vozilo ni bilo izročeno, se s tem pritožbenim razlogom pritožbeno sodišče ni več ukvarjalo.

10. Pritožba tudi meni, da je nelogična razlaga točke 1.3 Splošnih pogojev, kot jo je napravilo prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi. Zamuda z izročitvijo predpostavlja izročitev predmeta leasinga. S tem, ko dobavitelj toženi stranki ni izročil tovornega vozila, je bil dobavitelj že v zamudi z izročitvijo in je bila tožena stranka že upravičena od dobavitelja terjati izročitev.

11. Točka 1.3. Splošnih pogojev določa glede zamude tole „Leasingodajalec ne odgovarja za morebitno zamudo pri izročitvi vozila. Leasingodajalca pooblašča, da vse svoje pravice iz tega naslova, vključno z morebitnimi odškodninskimi zahtevki, uveljavljal proti dobavitelju vozila.“ Ta primer se očitno nanaša le na položaj, ko je prišlo do izročitve vozila z zamudo. Ne nanaša pa se na položaj, ko izročitve vozila sploh ni bilo. Ta je urejen v točki 1.2 Splošnih pogojev. Splošni pogoji so torej oba primera razlikovali. Ne glede na to, da je besedilo točk 1.2. in 1.3 sicer jasno, opozarja pritožbeno sodišče na to, da bi morala posledice morebitnih nejasnih določil nositi tožeča stranka sama, saj je bila ona tista, ki je predložila Splošne pogoje (83. člen OZ).

12. Tožeča stranka je v pritožbi še omenila, da je treba vzrok za opustitev izročitve vozila iskati v medsebojnih razmerjih dobavitelja in tožene stranke. Ker je bila izročitev glavna pogodbena obveznost tožeče stranke do tožene stranke, in ne dobavitelja do tožene stranke, s takšnim ugovorom ne more uspeti.

13. Izročitev vozila je bila glavna pogodbena obveznost tožeče stranke, in sicer glede na točko 1.2 Splošnih pogojev, kar pa je tudi ustrezalo 588. členu OZ. Poseben rok izročitve vozila ni bil dogovorjen, torej je tožeča stranka dolgovala vozilo takoj (289. člen OZ). Tožeča in tožena stranka sta se dogovorili, kdaj mora tožena stranka plačati posamezni leasinški obrok. Tožeča stranka k izpolnitvi svoje glavne obveznosti (izročitvi) zavezana prva. Dokler tožeča stranka ni prejela vozila, se je lahko zahtevku tožeče stranke upirala z ugovorom, da svojih dolgov iz leasinških obrokov sploh še ni dolžna poravnati, ker tudi tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti. Takšen ugovor (ugovor vzajemne izpolnitve, imenovan tudi ugovor neizpolnjene pogodbe - 1. odstavek 101. člena OZ), je tožena stranka tudi zares uveljavljala (prvostopenjska sodba, r. št. 8). Njegove uporabe stranki z leasinško pogodbo nista izključili.

14. Šele po izročitvi tovornega vozila bi tožena stranka sploh bila dolžna plačevati leasinške obroke. Tožena stranka ni kršila pogodbe o leasingu in se zato ni znašla v dolžniški zamudi (299. člen OZ), saj prav ugovor vzajemne izpolnitve preprečuje nastanek dolžniške zamude.

15. Upnik sicer lahko odstopi od pogodbe zaradi dolžnikove zamude (103. člen OZ). V tej zadevi je bila tožeča stranka upnik, vendar upravičenja do odstopa ni imela, saj tožena stranka (kot dolžnik za plačilo obrokov) ni bila v zamudi. Za podano odstopno izjavo torej tožeča stranka ni imela pravnega temelja. Odstopna izjava je zato ostala brez pravnega učinka in pogodba še velja. Ker tožeča stranka ni izročila vozila niti kadarkoli kasneje, tudi ne more zahtevati plačila od tožene stranke. Temu namreč nasprotuje ugovor tožene stranke po 1. odstavku 101. člena OZ.

16. Ker tožena stranka ni v ničemer ravnala protipravno, tožeča stranka ne more zahtevati odškodnine niti na temelju 1. odstavka 131. člena OZ.

17. Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP.