Jedro

Ker so vrednosti upravičenih stroškov v regulativnem okviru zgolj načrtovane, se upravičeni stroški, ki dejansko nastanejo v posameznem letu regulativnega obdobja, upoštevajo v okviru posebej za to predvidenega postopka ugotavljanja odstopanj od regulativnega okvira po 120. členu EZ-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (v nadaljevanju Agencija) za izvajalca dejavnosti distribucijskega operaterja A., d.o.o. (v nadaljevanju tožnik) - po območjih distribucijskega sistema določila regulativni okvir za regulativno obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2018 (točka 1 izreka), določila pa je tudi višino najemnine za najeti distribucijski sistem in višino plačila za izvajanje nalog za najemodajalce in vzdrževalce v regulativnem obdobju (točka 2 izreka) ter tarifne postavke za obračun omrežnine za posamezno leto regulativnega obdobja (točka 3 izreka).

2. V obrazložitvi odločbe Agencija pojasnjuje, da je odločbo izdala na podlagi določb Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) ter skladno z določili Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira in metodologiji za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje (v nadaljevanju Akt o metodologiji). Kot pojasnjuje, je v postopek poleg tožnika pritegnila tudi distribucijska podjetja, s katerimi ima tožnik sklenjene pogodbe o najemu elektroenergetske infrastrukture in o izvajanju storitev za sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Pred izdajo odločbe je z ugotovitvami seznanila stranke, ki so imele možnost na ugotovitve podati pripombe, na katere v obrazložitvi odločbe Agencija tudi odgovarja.

3. Agencija zanika očitek tožnika, da pri izdaji odločbe niso bila pravilno upoštevana urejena pogodbena razmerja med tožnikom in distribucijskimi podjetji. Kot pojasnjuje, predstavlja eno izmed bistvenih sestavin tega pogodbenega razmerja tudi določitev najemnine in plačila za izvajanje nalog. Pogodbena svoboda strank pa je po njenem mnenju zaradi določbe 124. člena EZ-1 omejena, saj mora Agencija v odločbi, s katero določi regulativni okvir za distribucijskega operaterja, določiti tudi višino plačila za najem sistema in višino plačila za izvajanje nalog za distribucijska podjetja - in ne le zgornjo mejo tega plačila, kot meni to napačno tožnik.

4. Po preučitvi vseh veljavnih pogodbenih razmerij med tožnikom in distribucijskimi podjetji Agencija ugotavlja, da bodo tudi v novem regulativnem obdobju vsa distribucijska podjetja za tožnika še dalje izvajala vse storitve, ki so jih izvajala v regulativnem obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2015. Razlika je le v tem, da bosta distribucijski podjetji (Elektro B. d.d. in Elektro C. d.d.), ki s tožnikom nista sklenili Aneksa št. 4 in Sporazuma, od 1. 1. 2016 naloge zaračunavanja prihodkov distribucijskega operaterja izvajali v imenu in za račun tožnika. Tožnik je tekom postopka navajal, da bo zaradi spremembe načina zaračunavanja prišlo do prenosa izvajanja določenih nalog iz teh dveh podjetij na tožnika, kar naj bi zaradi načrtovanih prezaposlitev imelo za posledico dodatne stroške. Distribucijska podjetja so v zvezi z navedenim v postopku pojasnila, da zatrjevane prerazporeditve in spremembe v poslovnih procesih med tožnikom in distribucijskimi podjetji niso bile nikoli predmet dogovarjanja. Ker tožnik kljub pozivom Agencije vse do izdaje izpodbijane odločbe ni posredoval dokazila, iz katerega bi izhajala dogovorjena razdelitev nalog med tožnikom in distribucijskimi podjetji zaradi spremembe načina izdajanja računov, Agencija zaključuje, da dogovor o prenosu nalog iz distribucijskih podjetij na tožnika ne obstaja. Pri izdaji izpodbijane odločbe je zato Agencija štela, da se obseg nalog, ki jih po veljavni pogodbi za tožnika izvajajo distribucijska podjetja, v novem regulativnem obdobju ne bo spremenil. 5. Ker se z odločbo o določitvi regulativnega okvira na podlagi 117. člena EZ-1 določijo načrtovani upravičeni stroški distribucijskega operaterja, bo Agencija v primeru prerazporeditve zaposlenih tekom trajanja regulativnega okvira na podlagi ugotovljenih odstopanj skladno s 120. členom EZ-1 upoštevala dejanske upravičene stroške distribucijskega operaterja tako, da bo stroške zaradi prerazporeditve (da se prepreči neupravičeno podvajanje nalog) prenesla iz distribucijskih podjetij na tožnika.

6. V zvezi z odstotkom priznanih izgub pa Agencija pojasnjuje, da je pri določanju regulativnega okvira upoštevala količine, ki izhajajo iz napovedi posameznega distribucijskega podjetja, pri čemer je treba upoštevati, da se dejanski stroški izgub dokončno ugotavljajo po izteku posameznega leta regulativnega okvira v postopku ugotavljanju odstopanj, v okviru katerega bo Agencija zaradi negotovih dejstev v obdobju določanja regulativnega okvira upoštevala dejanske količine električne energije, zaračunane odjemalcem in priznane odstotke količinskih izgub.

7. Na pripombe tožnika in elektropodjetij, da so priznani odstotki izgub električne energije na posameznih območjih distribucijskega sistema prenizki, Agencija odgovarja, da je pri določitvi odstotka priznanih izgub v omrežju upoštevala podatke o količini izgub v preteklih štirih letih. Iz analize podatkov v tem obdobju izhaja, da je bil na območju distribucijskega sistema Elektro D. d.d. v zadnjih treh letih trend gibanja odstotka izgub negativen, pri čemer je odstotek izgub v zadnjih dveh letih znašal v povprečju celo 5,18 %. Pri priznani vrednosti izgub za območje Elektro D. d.d. v višini 5,25 %, pa je Agencija poleg povprečja izgub v zadnjih štirih letih upoštevala tudi ocenjeno gibanje izgub v novem regulativnem obdobju. Kot še pojasnjuje, je zaradi zagotovitve dolgoročno stabilnega deleža izgub v regulativnem obdobju od 2016 do 2018 predvidela enak delež izgub v vseh letih regulativnega obdobja.

8. Na pripombe tožnika glede priznanega odstotka izgub v višini 4,85 % za območje distribucijskega sistema Elektro E. d.d. pa Agencija pojasnjuje, da podatki o deležu izgub v zadnjih treh letih štiriletnega obdobja kažejo na trend zniževanja izgub, vrednosti izgub pa so bile v zadnjih treh letih celo nižje od priznanega odstotka izgub. Glede na navedeno je Agencija na podlagi kriterijev iz drugega odstavka 29. člena Akta o metodologiji za območje distribucijskega sistema Elektro E. d.d. v regulativnem obdobju od 2016 do 2018 določila priznane izgube v višini 4,85 %, kar predstavlja po njenem mnenju vrednost, ki je sprejemljiva za območje tega distribucijskega sistema.

9. V nadaljevanju obrazložitve Agencija podrobneje pojasnjuje odločitev po posameznih točkah izreka odločbe, pri čemer navaja pravno podlago za izračun načrtovanih upravičenih stroškov, načrtovanih omrežnin, načrtovanih drugih prihodkov iz izvajanja dejavnosti distribucijskega operaterja, ki se na podlagi 117. člena EZ-1 poleg presežkov ali primanjkljajev omrežnin preteklih let in izravnave upoštevajo pri določitvi regulativnega okvira. Prav tako navaja podatke, ki jih je upoštevala pri določitvi regulativnega okvira.

10. Zoper odločbo Agencije vlaga tožnik tožbo v upravnem sporu. Kot navaja, odločba o določitvi regulativnega okvira le deloma vpliva na vsebino pogodb med tožnikom in distribucijskimi podjetji, in sicer tako, da v pogodbi dogovorjeno plačilo za najem distribucijskega sistema in plačilo za storitve, ki jih za tožnika opravljajo elektropodjetja, ne sme biti višje, kot je določeno v odločbi o regulativnem okviru. Agencija po mnenju tožnika nima zakonskega pooblastila z odločbo spreminjati obstoječih pogodbenih razmerij - kar ne velja v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je v pogodbi določena višina najemnine ali plačilo za storitve višje od določenega z odločbo v regulativnem okviru. Z odločbo lahko Agencija nadomesti pogodbeno voljo strank glede plačila le v primeru iz 82. člena EZ-1, ko razmerje med elektrooperaterjem in lastniki distribucijskega omrežja ni pogodbeno urejeno. Stališče Agencije v obrazložitvi odločbe, ki se nanaša na razlago 124. člena EZ-1, po mnenju tožnika tudi nesorazmerno posega v ustavno zagotovljeno pogodbeno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave RS.

11. Kot navaja tožnik, odločba o določitvi regulativnega okvira v delu, v katerem določa višino najemnine in plačilo za opravljanje storitev, ni iztožljiva in na tej podlagi elektropodjetja od tožnika ne morejo zahtevati izplačila v odločbi navedenih zneskov najemnine in plačila za opravljanje storitev. Z odločbo o določitvi regulativnega okvira se namreč po EZ-1 ne odloča o pravicah lastnikov distribucijskega sistema, ki v postopku odločanja o določitvi regulativnega okvira nimajo statusa strank.

12. Po mnenju tožnika bi morala Agencija pri določanju regulativnega okvira upoštevati, da dve elektropodjetji nista podpisali Aneksa št. 4 in Sporazuma, kar pomeni, da razdelitev nalog med tožnikom in elektropodjetji v regulativnem obdobju od leta 2016 do leta 2018 ni enaka kot v prejšnjem regulativnem obdobju. Tožnik se ob tem sklicuje na dopis z dne 23. 10. 2015, naslovljen na Agencijo, v katerem je podrobneje opisal spremembe poslovnih procesov zaradi spremenjenega načina zaračunavanja, navedel pa je tudi nova delovna opravila, ki bodo imela zaradi prerazporeditev oseb iz elektropodjetij za posledico nove stroške, ki bi jih Agencija tožniku morala priznati kot upravičene stroške.

13. V nadaljevanju tožbe tožnik podrobneje pojasnjuje svoj izračun upravičenih stroškov delovanja in vzdrževanja in navaja, da bi mu bilo zaradi prenesenih nalog iz distribucijskih podjetjih treba priznati stroške delovanja in vzdrževanja v višjem znesku, kot mu jih je priznala Agencija v izpodbijani odločbi (tabele 77, 78 in 79).

14. Tožnik v tožbi nasprotuje tudi deležu izgub, ki jih je Agencija v odločbi o regulativnem okviru priznala tožniku za območji distribucijskega sistema Elektro E. d.d. in Elektro D. d.d. Kot navaja, v bodoče deleža izgub ne bo več mogoče zniževati z linearnim trendom, saj je z ukrepi izgube mogoče zmanjševati le do določene meje. Zato predlaga, da se delež izgub določi v razponu, meja priznanih izgub pa se znižuje postopoma. Glede na navedeno bi bilo po mnenju tožnika pravilneje, da se za območje distribucijskega sistema Elektro E. d.d. priznajo izgube v višini 5,10 %, za območje distribucijskega sistema Elektra D. d.d. pa bi po mnenju tožnika bila pravilna določitev izgub v višini 5,56 %.

15. Po mnenju tožnika izpodbijana odločba tudi ni ustrezno obrazložena. Kot navaja, obrazložitev odločbe sicer vsebuje številne tabele s podatki, ne vsebuje pa razlogov oziroma podlage za izračun vrednosti v tabelah, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti. Tudi splošno sklicevanje Agencije na dokumente, ki naj bi predstavljali vire za izračun podatkov v tabelah, po mnenju tožnika ne predstavlja primerne obrazložitve.

16. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo odpravi in zadevo vrne Agenciji v ponovno odločanje. Podrejeno pa predlaga, da sodišče samo odloči o stvari in odločbo spremeni v 1. točki izreka tako, da za posamezno območje distribucijskega sistema prizna upravičene stroške, navedene v tabeli. Prav tako predlaga odpravo odločbe v 2. točki izreka v delu, v katerem je določeno plačilo za izvajanje nalog, pri čemer naj se višina plačila za izvajanje nalog za najemodajalce in vzdrževalce v regulativnem obdobju spremeni tako, kot je navedeno v tabeli. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. V odgovoru na tožbo toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Kot navaja, je Agencija že po zakonu pooblaščena določiti višino najemnine in višino plačila za izvajanje nalog. Po njenem mnenju so bila v postopek tudi pravilno pritegnjena elektropodjetja, ki imajo po EZ-1 status stranke v postopku. Toženka zavrača tudi tožbeni očitek, da izpodbijana odločba v delu, v katerem določa višino najemnine in višino plačila za opravljene storitve, ni izvršljiva. Pri odločanju je, kot navaja, pravilno upoštevala veljavna pogodbena razmerja med tožnikom in elektropodjetji. Kot dodaja, sta po izdaji izpodbijane odločbe tudi Elektro B. d.d. ter Elektro C. d.d. s tožnikom sklenila Aneks št. 4 in Sporazum, kar pomeni, da od 1. 1. 2016 vsa distribucijska podjetja naloge zaračunavanja prihodkov distribucijskega operaterja še naprej opravljajo v svojem imenu in za račun tožnika, kar dodatno govori v prid temu, da se obseg nalog tožnika v regulativnem obdobju od leta 2016 do leta 2018 v ničemer ne spreminja.

18. Glede očitka tožnika o višini priznanih izgub električne energije v omrežju se toženka sklicuje na določbo drugega odstavka 29. člena Akta o metodologiji, ki določa kriterije za določitev deleža in poudarja, da so bile izgube v letih od 2011 do 2014 nižje od priznanih, trend zniževanje izgub pa se bo po predvidevanjih Agencije nadaljeval tudi v bodoče. 19. Po mnenju toženke je izpodbijana odločitev tudi ustrezno obrazložena, tožnik pa se po njenem mnenju spreneveda, da podatkov v posameznih tabelah ni mogel preveriti. Reguliranje namreč sloni na podatkih, ki jih Agencija pridobi od tožnika in od distribucijskih podjetij, ki so dolžna podatke, ki jih posredujejo Agenciji za namen priprave odločbe, posredovati tudi tožniku. V obrazložitvi odločbe je pri vsakem elementu regulativnega okvira navedena pravna podlaga, na podlagi katere se je posamezen element regulativnega okvira izračunal. Agencija je tudi natančno navedla, katere podatke je pri odločanju uporabila. Če pa želi tožnik preveriti, ali je Agencija uporabila pravilne osnovne podatke za določitev elementov regulativnega okvira, pa mora vpogledati v dodatno dokumentacijo, s katero sam tudi razpolaga.

20. Na tožbo so kot prizadete stranke odgovorili tudi Elektro C. d.d., Elektro B. d.d., Elektro F. d.d., Elektro E. d.d. in Elektro D. d.d. Elektropodjetja so pojasnila, da s tožnikom za regulativno obdobje od leta 2016 do leta 2018 niso sklenila nobenega pravno obvezujočega akta o prenosu nalog iz distribucijskih podjetij na sistemskega operaterja, kar pomeni, da bodo v skladu s sklenjenimi pogodbami v naslednjem regulativnem obdobju izvajala enak obseg nalog, kot so ga izvajala v preteklem regulativnem obdobju. Ocenjena višina stroškov delovanja in vzdrževanja za potrebe tožnika v naslednjem regulativnem obdobju je po njihovem mnenju določena enostransko. Če bi bili ti stroški tožniku priznani, bi to pomenilo neupravičeno podvajanje nalog, kar bi imelo za posledico dvig omrežnine.

21. Prizadeta stranka Elektro F. d.d. je v postopku postavila tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka.

22. Tožba ni utemeljena.

23. V obravnavani zadevi je predmet izpodbijanja v upravnem sporu odločba, s katero je Agencija po uradni dolžnosti v vlogi nacionalnega regulatorja trga električne energije za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2018 določila regulativni okvir za izvajalca dejavnosti distribucijskega operaterja, ki jo kot obvezno državno gospodarsko javno službo opravlja tožnik (elektrooperater).

24. Pravno podlago izpodbijane odločbe predstavljajo določbe EZ-1, v skladu s katerimi se regulativni okvir določi z odločbo, v kateri Agencija vrednostno opredeli načrtovane upravičene stroške elektrooperaterja po posameznih letih regulativnega obdobja, načrtovane omrežnine, načrtovane druge prihodke iz izvajanja dejavnosti elektrooperaterja ter presežke ali primanjkljaje omrežnin iz preteklih let (prvi odstavek 117. člena EZ-1). Agencija mora vrednosti regulativnega okvira določiti tako, da omrežnina skupaj z drugimi prihodki iz opravljanja dejavnosti elektrooperaterja (upoštevaje tudi ugotovljeni kumulativni presežek oziroma primanjkljaj omrežnin iz preteklih let) pokrije načrtovane upravičene stroške elektrooperaterja (drugi odstavek 117. člena EZ-1).

25. Podrobnejša pravila za določitev regulativnega okvira vsebuje Akt o metodologiji, v katerem je Agencija v skladu z zakonskim pooblastilom predpisala metodologijo za določitev regulativnega okvira (drugi odstavek 116. člena EZ-1). Ureditev temelji na metodi reguliranega letnega prihodka in reguliranih omrežnin, ki so jih za uporabo sistema elektrike dolžni plačati uporabniki sistema. Regulativni okvir je predpisan z namenom, da se zagotovi nemoteno in učinkovito delovanje elektrooperaterja in da se odjemalce zaščiti tako z vidika oskrbe kot tudi cene storitev gospodarske javne službe kot naravno monopolne dejavnosti (Poročevalec Državnega zbora RS z dne 23. 10. 2013, Predlog Energetskega zakona (EZ-1), 1. obravnava). Sistem, ki je v veljavi, naj bi elektrooperaterju zagotavljal pokritje vseh letnih upravičenih stroškov (prvi in drugi odstavek 116. člena EZ-1), katerih vrste, vključno s kriteriji za njihovo ugotavljanje, so določene v Aktu o metodologiji (5. alineja tretjega odstavka 116. člena EZ-1).

26. V obravnavani zadevi je sodišče v postopek upravnega spora kot prizadete stranke pritegnilo tudi elektropodjetja, ki imajo po izrecni določbi zakona kot najemodajalci in vzdrževalci pomembnega dela distribucijskega sistema električnega energije v postopku določanja regulativnega okvira status stranke (četrti odstavek v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 121. člena EZ-1).

27. Kot ugotavlja sodišče, tožnik v tožbi nasprotuje izpodbijani odločbi, ker meni, da je Agencija v regulativnem okviru za izvajanje dejavnosti distribucijskega operaterja predvidela prenizek znesek načrtovanih upravičenih stroškov. Kot je razvidno iz navedb v tožbi in v odgovoru na tožbo, pa je med strankama sporno tudi vprašanje višine najemnine in višine plačila za izvajanje prenesenih nalog, do katerih so na podlagi sporazumov, sklenjenih s tožnikom, upravičena elektropodjetja. Po mnenju tožnika namreč Agencija v odločbi o regulativnem okviru na podlagi 124. člena EZ-1 določi le zgornjo dopustno mejo najemnine in plačila za prenesene naloge, toženka pa je mnenja, da je ta znesek natančno določen in da je zato pogodbena svoboda tožnika in elektropodjetij pri določanju plačila omejena.

28. Iz določb zakona izhaja, da mora Agencija v odločbi o regulativnem okviru v primeru, kakršen je obravnavani, ko distribucijski operater ni lastnik vsega oziroma pomembnega dela distribucijskega sistema, določiti tudi višino plačila za najem sistema in za izvajanje nalog za najemodajalca in vzdrževalca (124. člen EZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 121. člena EZ-1). Omenjeni plačili se kot sestavini odločbe o regulativnem okviru določita po posameznih pomembnih delih distribucijskega sistema tako, da v regulativnem obdobju pokrijeta načrtovane upravičene stroške za distribucijski sistem in za izvajanje nalog distribucijskega operaterja, skupaj z reguliranim donosom (drugi odstavek 123. člena EZ-1). Podrobnejša pravila o načinu izračuna najemnine in plačila za izvajanje nalog, ki predstavljata upravičen strošek distribucijskega operaterja, pa določata (v obliki formule) prvi in drugi odstavek 87. člen Akta o metodologiji.

29. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija ta pravila pri izračunu zneskov najemnin in plačila za izvajanje nalog upoštevala, tožnik pa v tožbi tudi ne zatrjuje, da pri odločanju določba 87. člena Akta o metodologiji ni bila (pravilno) uporabljena. Tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na višino plačila, ki je predmet pogodbenega dogovora med elektropodjetji in tožnikom (prvi in drugi odstavek 82. člena EZ-1), pa sodišče v upravnem sporu ni presojalo. Višina plačila, ki jo je za najem sistema in za izvedbo prenesenih nalog elektropodjetjem dolžan plačati tožnik, namreč ni predmet postopka določanja regulativnega okvira, v katerem Agencija v skladu s prisilnimi predpisi v javnem interesu določi zgolj finančni okvir elektrooperaterja v naslednjem regulativnem obdobju.

30. Pri izračunu upravičenih stroškov elektrooperaterja pa je Agencija po presoji sodišča tudi pravilno upoštevala, da se vrste in obseg nalog, ki jih za tožnika opravljajo elektropodjetja, v regulativnem obdobju od 1.1. 2016 do 31. 12. 2018 ne bodo spremenile.

31. Po četrtem odstavku 121. člena EZ-1 mora distribucijski operater razmerje z najemodajalci in vzdrževalci sistema urediti za celotno naslednje regulativno obdobje najkasneje do začetka postopka za določitev regulativnega okvira. V pogodbi, ki jo sklene do začetka postopka, mora distribucijski operater določiti vrste in obseg posameznih nalog, ki jih bo izvajal sam in vrste in obseg posameznih nalog, ki jih bo prenesel v izvajanje elektropodjetjem (tretji odstavek 87. člena Akta o metodologiji). Iz navedenih določb izhaja, da se v regulativnem okviru pri izračunu plačila za prenesene naloge upoštevajo zgolj tiste naloge, prenos katerih je bil med elektrooperaterjem ter elektropodjetji vnaprej pogodbeno dogovorjen.

32. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter iz podatkov v spisu izhaja, da tožnik kljub pozivom Agencije v postopku ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je bila zatrjevana sprememba v obsegu prenesenih nalog (ki naj bi bila posledica spremenjenega načina izdajanja računov) z elektropodjetji pogodbeno vnaprej dogovorjena. Spremenjen način izdajanja računov pa tudi po presoji sodišča sam po sebi še ne dokazuje spremembe v obsegu prenesenih nalog, saj morajo biti tovrstne spremembe, kot je bilo že obrazloženo, vnaprej pogodbeno dogovorjene. Ker so tudi elektropodjetja v postopku pojasnila, da bodo v naslednjem regulativnem obdobju opravljala enak obseg nalog kot v predhodnem regulativnem obdobju, je Agencija tudi po presoji sodišča ravnala pravilno, ko zatrjevanega prenosa nalog iz elektropodjetij na tožnika pri odločanju ni upoštevala.

33. Tožnik v tožbi Agenciji tudi očita, da pri izračunu upravičenih stroškov električne energije za izgube v omrežju za območji distribucijskega sistema Elektro F. d.d. in Elektro D. d.d. ni upoštevala pravilnega deleža izgub električne energije.

34. Po Aktu o metodologiji se elektrooperaterju upravičeni stroški priznajo tudi za izgube električne energije v omrežju. Način izračuna upravičenih stroškov določa 29. člen Akta o metodologiji, v skladu s katerim se priznane količine izgub v posameznem letu regulativnega obdobja na območju distribucijskega sistema določijo na podlagi priznanega odstotka količinskih izgub in ob upoštevanju količinskega letnega načrta porabe električne energije. Agencija določi priznani odstotek količinskih izgub glede na izmerjene količine na prevzemno-predajnih mestih pri končnih odjemalcih na distribucijskem sistemu distribucijskega operaterja v zadnjem štiriletnem obdobju in na podlagi ocenjenega gibanja deleža količinskih izgub v naslednjem regulativnem obdobju.

35. Iz predpisa torej izhaja, da se pričakovani delež količinskih izgub oceni na podlagi dveh kriterijev: na podlagi podatkov o izmerjenih količinah izgub v zadnjem štiriletnem obdobju in na podlagi ocenjenega gibanja deleža količinskih izgub v naslednjem regulativnem obdobju.

36. Agencija je v obrazložitvi izpodbijane odločbe za vsako od območij distribucijskega sistema podrobneje obrazložila, kako je omenjena kriterija upoštevala pri določitvi odstotka priznanih izgub. Kot je pojasnila, je upoštevala podatke o deležu izgub v letih od 2011 do 2014, na podlagi teh podatkov pa je ocenila, kakšen bo predviden trend gibanja izgub v naslednjem regulativnem obdobju. Priznani znesek izgub za naslednje regulativno obdobje temelji torej na predvidevanju nacionalnega regulatorja o trendu gibanja izgub v naslednjem obdobju. Tega trenda ni mogoče predvideti s stopnjo gotovosti. Ker so vrednosti upravičenih stroškov v regulativnem okviru zgolj načrtovane, se upravičeni stroški, ki dejansko nastanejo v posameznem letu regulativnega obdobja, upoštevajo v okviru posebej za to predvidenega postopka ugotavljanja odstopanj od regulativnega okvira po 120. členu EZ-1. Dejanske izgube električne energije v posameznem letu (če bodo drugačne od načrtovanih v regulativnem okviru) se bodo torej upoštevale naknadno, kar pomeni, da se bodo tožniku ob koncu vsakega posameznega leta regulativnega obdobja priznali upravičeni stroški glede na izgube, ki bodo na koncu leta dejansko ugotovljene.

37. V zvezi z očitkom tožnika, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, pa sodišče ugotavlja, da je Agencija v obrazložitvi odločbe navedla, katere podatke je uporabila pri določitvi regulativnega okvira, navedla pa je tudi njihove vire ter pravno podlago za izračun posameznih elementov regulativnega okvira. Ker je Agencija na pripombe, ki so jih pred izdajo odločbe podali tožnik in prizadete stranke, v obrazložitvi odločbe podala jasne in izčrpne odgovore, sodišče zavrača posplošen očitek tožnika, da odločbe zaradi neustrezne obrazložitve ni mogoče preizkusiti.

38. Na podlagi obrazloženega sodišče zaključuje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, izpodbijana odločitev pa je po presoji sodišča tudi pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

39. Zaradi zavrnitve tožbe tožnik v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka.

40. O stroških postopka, ki jih je kot prizadeta stranka priglasila družba Elektro F. d.d., pa je sodišče odločilo ob primerni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Pri odločanju pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le stroški, ki so potrebni za postopek. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS dne 1. 10. 2015 v sklepu opr. št. I Up 191/2015, so stroški za posamezno vlogo potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev.

41. Po presoji sodišča prizadeta stranka takšnih navedb v odgovoru na tožbo ni podala. Družba Elektro F. d.d. je namreč v odgovoru ponovila ugotovitve upravnega organa, navedene v izpodbijani odločbi. S svojimi navedbami zato ni dodatno prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Ker priglašeni stroški niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, prizadeta stranka do povračila stroškov ni upravičena.