Jedro

Primerjava prvega odstavka 182. člena ZDR s prvim in drugim odstavkom 263. člena ZGD-1 pokaže, da je ZGD-1 v tem delu lex specialis. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po 182. členu ZDR, kar je glede na položaj, ki ga zasedajo, razumljivo. Tak je bil tudi položaj toženca, zato bi morali nižji sodišči pri ugotavljanju toženčeve odškodninske odgovornosti izhajati iz 263. člena ZGD-1, saj sklenjena pogodba o zaposlitvi ne pomeni, da je toženec razbremenjen odgovornosti po ZGD-1.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zoper toženca (bivšega direktorja) vložila tožbo za povrnitev škode, ker je ob inventuri decembra 2006 ugotovila primanjkljaj v višini 27.079,55 EUR. Ta primanjkljaj je nastal v času, ko je bil toženec direktor tožeče stranke.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec od blagajničarke 27. 12. 2006 prejel znesek 119,78 EUR, vendar ga ni vrnil, zato mu je naložilo, da tožeči stranki plača ta znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2006 dalje do plačila. Preostali tožbeni zahtevek (za plačilo 26.959,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 dalje do plačila) je zavrnilo, saj je presodilo, da niso izpolnjeni elementi odškodninske odgovornosti po 182. in 183. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da za inventurni primanjkljaj ni bil ugotovljen vzrok, način in čas nastanka, niti kdo je zanj odgovoren, tožeča stranka pa ni predložila niti internega akta, ki bi določal, kdo odgovarja za ugotovljene inventurne primanjkljaje. Presodilo je, da tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da bi bil primanjkljaj posledica tožnikovega naklepnega ravnanja ali hude malomarnosti. Zgolj na podlagi zadolžitve direktorja, da nadzira delo na terenu in v skladišču, ni mogoče šteti, da je kar objektivno odgovoren za primanjkljaj, ki je nastal v skladišču. Sodišče druge stopnje je kot zmotno štelo pritožbeno stališče, da bi bilo treba v sporu uporabiti določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Uradni list RS, št. 42/2006 in nadaljnji).

4. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 41/2011 z dne 12. 7. 2011 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali se odškodninska odgovornost direktorja gospodarske družbe, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, presoja na podlagi določb ZDR ali ZGD-1 oziroma ZGD.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Meni, da gre v tej zadevi za odškodninski spor med gospodarsko družbo in njenim bivšim direktorjem, za katerega bi bilo treba uporabiti 263. člen ZGD-1 v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1. Na tej podlagi bi moralo sodišče upoštevati vsako stopnjo krivde, toženec pa bi moral dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glavni očitek tožencu je ta, da pri vodenju poslov ni ravnal s potrebno skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, čeprav se je svojih dolžnosti kot direktor družbe zavedal in je vedel, da bo zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja nastala premoženjska škoda. Toženec bi lahko primanjkljaj zmanjšal oziroma preprečil njegov nastanek, če bi redno in skrbno izvajal nadzor nad stanjem blaga. Po prepričanju tožeče stranke bi moralo sodišče na podlagi prvega odstavka 19. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost in zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Meni namreč, da v tej zadevi ne gre za delovni spor.

6. Toženec je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrnitev in opredelil svoje stroške odgovora.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizijsko sodišče preizkusi v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Bistveno vprašanje v tem sporu je, ali se pri presoji odškodninske odgovornosti direktorja, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, za škodo, povzročeno svojemu delodajalcu, uporabljajo določbe ZDR ali ZGD-1. Glede tega vprašanja je bila tudi dopuščena revizija, zato se revizijsko sodišče do revizijskih navedb, ki presegajo ta okvir, ne opredeljuje.

10. ZDR določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, škodo dolžan povrniti (prvi odstavek 182. člena ZDR), ZGD-1 pa določa, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 263. člena ZGD-1) ter da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1).

11. Primerjava prvega odstavka 182. člena ZDR s prvim in drugim odstavkom 263. člena ZGD-1 pokaže, da je ZGD-1 v tem delu lex specialis. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po 182. členu ZDR, kar je glede na položaj, ki ga zasedajo, razumljivo. Tak je bil tudi položaj toženca, zato bi morali nižji sodišči pri ugotavljanju toženčeve odškodninske odgovornosti izhajati iz 263. člena ZGD-1, saj sklenjena pogodba o zaposlitvi ne pomeni, da je toženec razbremenjen odgovornosti po ZGD-1. 12. Tudi sodna praksa se je že izrekla o tem, da je v primeru odškodninskega spora gospodarske družbe proti direktorju za povrnitev škode, ki bi jo naj ta povzročil z nekorektnim vodenjem in kršenjem dolžnosti oziroma kršitvijo dolžnosti, ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, treba odškodninski zahtevek presojati po določbah ZGD-1 (1).

13. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče uporabiti v 9. točki te odločbe citirane določbe ZGD-1, in upoštevati, da je dokazno breme glede krivde, to je vprašanja, ali je toženec kršil svoje dolžnosti (zakonsko ali statutarno določene pristojnosti) oziroma jih ni opravljal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, obrnjeno. To pomeni, da bo moral toženec sam dokazovati, da je ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in se na ta način razbremeniti.

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS VIII R 15/2010 z dne 14. 9. 2010 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 613/2007 z dne 10. 9. 2008.