Jedro

ZGD zahteva strogo obličnost pogodbe o prodaji poslovnega deleža in sicer notarski zapis. Lastnost notarskega zapisa ima tudi pogoda, ki ni del notarskega zapisa, je pa z njim spojena in je potrjena pri notarju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je prodajna pogodba o prodaji poslovnega deleža, sklenjena v notarskem zapisu pri notarju ..., opr. št. Sv 639/01, med tožnikom in prvim tožencem nična in brez pravnega učinka. Zavrnilo je tudi prvi podrejeni tožbeni zahtevek, da je ta pogodba neveljavna in drugi podrejeni tožbeni zahtevek, da nima pravnega učinka. Tako je razsodilo zato, ker se je na podlagi izvedenih dokazov prepričalo, da je sporna pogodba sklenjena v predpisani obliki in da tožnikovi očitki niso utemeljeni. Proti tej sodbi se je pritožil tožnik, toda sodišče druge stopnje je delno spremenilo le sklep o povrnitvi pravdnih stroškov, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najprej se sklicuje na svoje navedbe v spisu. Nato navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopkovne določbe, ker ni odločilo o ugovoru proti zavrnitvi začasne odredbe. Bistveno kršitev postopkovnih določb vidi tudi v tem, da je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnika in prič D. K. ter B. P. Zaradi tega naj bi bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Revident pojasnjuje, da je v notarski pisarni sklenil pogodbo z B. P., da ta pogodba ni razveljavljena in se nahaja v registrskem spisu in da ni res, da bi bilo nesporno ugotovljena razveljavitev pogodbe, ker to ne izhaja iz zapisnika. Po njegovem je ključno vprašanje, ali je B. P. lastnik 50 odstotkov deleža družbe G. d.o.o., ker potem tožnik ne bi mogel veljavno prodati prvemu tožencu 100 odstotnega deleža podjetja.

Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno štelo, da je v izpodbijani notarski listini tožnik parafiral vsako stran zapisa, saj ni parafiral tretje strani (na kateri je navedena kupnina). Sodišče druge stopnje pa je po njegovem zmotno uporabilo materialno pravo, ker je razveljavitev pogodbe presojalo po določbah ZOR in ne po določbah ZGD, ki zahtevajo za vsako spremembo notarski zapis. Ker torej pogodba ni bila razvezana, je bila kršena tudi določba 416. člena ZOR, ki uzakonja predkupno pravico družbenikov. Vztraja pri tem, da je izpodbijana pogodba nična po 103. členu ZOR in da je sporna notarska listina sestavljena v nasprotju z Zakonom o gospodarskih družbah in z Zakonom o notariatu. Na koncu navaja, da je med pravdo večkrat opozarjal, da gre za spor iz gospodarske pogodbe in bi ga bilo treba obravnavati na gospodarskem oddelku.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Najprej je sodišče ugotavljalo, ali gre za zadevo, o kateri odloča pravdni oddelek sodišča splošne pristojnosti po splošnih pravilih ZPP ali gospodarski oddelek po posebnem postopku, predvidenem za gospodarske spore. V obravnavanem primeru bi omogočala razmišljanje o gospodarskem sporu le 1. točka prvega odstavka 482. člena ZPP, vendar so v njej navedeni spori med družbeniki, v obravnavanem primeru pa ne gre za tak spor, temveč za spor med (edinim) družbenikom in kupcem poslovnega deleža v tej družbi. Poleg tega bi bilo obravnavanje spora po določbah o gospodarskih sporih v tožnikovo škodo, ker po 490. členu ZPP v gospodarskih sporih revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela sodbe ne presega 5.000.000 tolarjev, torej bi jo bilo treba zavreči. Nato je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, zato je obseg preizkusa omejen na razloge, ki so v njej navedeni. Sklicevanja pravdne stranke na navedbe tekom pravdnega postopka zato ni mogoče upoštevati. Prav tako revizijsko sodišče ni moglo upoštevati revizijskih navedb v zvezi z ugovorom proti zavrnitvi začasne odredbe, saj gre za sklep, proti kateremu je revizija dovoljena samo v izjemnih primerih, ki so navedeni v 384. členu ZPP in med njimi obravnavani sklep ni naveden.

Tako je treba v zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka odločati le o trditvi, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Ker tožnik to bistveno kršitev navaja le opisno in je ni natančneje opredelil, je mogoče sklepati, da gre za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Ta očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da sodišče pri iskanju materialne resnice ni vezano na posebna formalna dokazna pravila in da po 213. členu ZPP samo odloča, kateri dokazi naj se izvedejo. Pri tem se dokazujejo tista dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku in ne vsa tista, za katere stranke menijo, da bi jih moralo sodišče obravnavati.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili odločilna dejstva, ki so potrebna za pravilno uporabo materialnega prava. Nesporna ugotovitev, da sta tožnik in D. P. pri notarki . 31.7.2001 sklenila pogodbo o odsvojitvi 50 odstotnega deleža družbe G. d.o.o., a sta jo z dogovorom 24.8.2001 sporazumno razvezala, je zapisana na tretji strani zapisnika z glavne obravnave 9.5.2002. Res pa je tožnik pri tem ugovarjal obličnosti dogovora o sporazumni razvezi te pogodbe. Toda sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. L. SFRJ, št. 29/78-57/89), ki vsebuje v 67. členu splošno določilo o tem, da se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če tako določa zakon, pri razvezi oblične pogodbe pa v 68. členu omogoča razvezo oblične pogodbe z neobličnim sporazumom, razen če je za določen primer z zakonom predvideno kaj drugega ali če namen, zaradi katerega je za sklenitev pogodbe predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako obliko. V obravnavanem primeru je v tretjem odstavku 416. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93-139/04) za odsvojitev poslovnega deleža predpisana pogodba v obliki notarskega zapisa, za razvezo take pogodbe pa ni nobene določbe, in tudi namen, zaradi katerega je predpisana posebna obličnost pri sklenitvi pogodbe o odsvojitvi, tega ne zahteva, saj zakonodaja stremi k ohranjanju razmerij med "starimi" družbeniki in preprečuje vstop "novih" (npr. z uzakonitvijo predkupne pravice v četrtem in naslednjih odstavkih 416. člena ZGD). Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno uporabili določbo 68. člen ZOR. Poleg tega pa razmerje med tožnikom in D. P. za razmerje med tožnikom in prvim tožencem ni odločilno zato, ker je vpis deležev ob spremembi konstitutivne narave,(op. 1) kar pomeni, da če D. P. ni bil vpisan v register, ni bil družbenik. Zaslišanje prič v zvezi s to pogodbo je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zavrnilo.

Za odločitev v obravnavani zadevi je odločilna ugotovitev o veljavnosti pravnega posla med tožnikom in prvim tožencem, kajti tožnik izpodbija obličnost pogodbe o prodaji poslovnega deleža. Tretji odstavek 416. člena ZGD zahteva za odsvojitev deleža strogo obličnost in sicer notarski zapis (prvi odstavek 3. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 47. člena Zakona o notariatu (ZN, Uradni list RS, št. 13/94-73/04). Sodišči prve in druge stopnje sta v zvezi s tem ugotovili, da sta tožnik in prvi toženec 24.8.2001 prinesla k notarju T. A. že podpisano pogodbo o prodaji poslovnega deleža. Namestnik notarja jo je preizkusil in nato izdelal notarski zapis, ki obsega dve strani. Prvo stran so parafirali tožnik, prvi toženec in namestnik notarja B. K., ki so se na drugi strani tudi podpisali.

Notarski zapis je torej izdelan v skladu s 43. členom ZN. Pogodba o prodaji poslovnega deleža ni del notarskega zapisa, temveč je z njim spojena, kot predvidevata 35. člen in drugi odstavek 50. člena ZN. Kljub temu, da pogodba ni sklenjena v notarskem zapisu, pa je pri notarju potrjena in ima zato po 49. členu ZN lastnost notarskega zapisa. Zato tožnik nima prav, ko meni, da bi moral parafirati tudi vsako stran pogodbe oz. tretjo stran notarskega zapisa, kot to zmotno imenuje.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da strani sporne pogodbe nista parafirani, je pa speta skupaj z notarskim zapisom in nobene strani niso bile zamenjane. Glede na take dejanske ugotovitve sta jo šteli za prilogo k notarskemu zapisu, ki ima lastnost notarskega zapisa. Zato sta pravilno ugotovili, da je sporna pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža veljavna, saj ni dvoma o identiteti in poslovni sposobnosti pogodbenih strank ali predmetu pogodbe in pravni podlagi. Ker tožnik ni dokazal, da bi bila prva stran priložene pogodbe zamenjana, je izkazana tudi prava volja pogodbenih strank. Pogodba o odsvojitvi deleža je sklenjena v obliki, ki je predpisana v tretjem odstavku 416. člena ZGD, saj je potrjena pri notarju in ima lastnost notarskega zapisa (49. člen ZN). Zato je taka listina javna listina z vsemi pravnimi učinki, ki iz nje izvirajo in ni razlogov za neveljavnost ali celo ničnost pogodbe.

Ker se je izkazalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Op.1: Sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 229/95, podobno sodba III Ips 75/93; citirano po Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2002, 2. knjiga, str. 372.