Jedro

Iz same narave prejemka, ki se uveljavlja s tožbo - gre torej za pravice iz delovnega razmerja, ki jih namesto insolventnega delodajalca zagotavlja sklad - izhaja, da gre za spor iz pristojnosti delovnih sodišč. V delovnem sporu je revizija dovoljena, če je dovoljena po zakonu samem ali če jo dopusti sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo revizijo tožeče stranke z dne 4. 3. 2015 zoper sodbo sodišča druge stopnje Pdp 1554/2014 z dne 29. 1. 2015, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje I Pd 2557/2013 z dne 29. 9. 2014. Sklep je utemeljilo z obrazložitvijo, da v sporu o pravicah delavcev v primeru insolventnosti delodajalca revizija na podlagi samega zakona ni dovoljena, če pa jo sodišče dopusti, mora stranka k vloženi reviziji priložiti predlog za dopustitev revizije in sklep Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije. Tožeča stranka dokazila o tem, da je revizija dopuščena, ni predložila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je, da v obravnavanem primeru ne gre za spor, glede katerega bi bila revizija dovoljena že na podlagi zakona samega, dopuščena pa tudi ni bila. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 17. 7. 2013 in sklep z dne 15. 4. 2013 ter zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za obdobje od 1. 7. 2012 do 3. 8. 2012 na podlagi Zakona o jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZJSRS, Ur. l. RS, št. 25/97 in naslednji).

3. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožeča stranka, ki meni, da gre v obravnavanem primeru za socialni spor, zato je revizija dovoljena po zakonu.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče je v skladu s četrtim odstavkom 384. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v povezavi s prvim odstavkom 371. člena ZPP izpodbijani sklep preizkusilo v tistem delu v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Revidentkino stališče, da je spor o uveljavljanju pravic v primeru insolventnosti delodajalca socialni spor, je neutemeljeno. Zgolj na podlagi dejstva, da je v tretjem odstavku 22. člena ZJSRS kot pristojno sodišče za odločanje o odločbah Ministrstva določeno Delovno in socialno sodišče, ki edino odloča v socialnih sporih, takega zaključka ni mogoče narediti. Vrste socialnih sporov so določene v 7. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Pravice delavca, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, do prejemkov, ki jih zagotavlja Jamstveni, preživninski in invalidski sklad, ni mogoče uvrstiti v nobeno izmed njih, saj ne gre za pravico s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niti s področja zdravstvenega zavarovanja, niti s področja zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja, niti s področja starševskega varstva in družinskih prejemkov, niti za dajatev s področja socialnih prejemkov (pri slednjih gre za socialnovarstvene dajatve, ki jih opredeljuje Zakon o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/92 in naslednji), med temi dajatvami pa ni pravic iz ZJSRS). Pravice delavca iz ZJSRS končno tudi ni mogoče uvrstiti med druge socialne prejemke, katerih namen je reševati socialno varnost upravičenca, saj je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus. Sklad ne skrbi neposredno za socialno varstvo delavcev, ampak omogoča le (hitrejše) izplačilo določene višine terjatev iz delovnega razmerja. Izplačila iz Sklada so prvenstveno namenjena temu, da delavci lažje pridejo do izplačila dela plač in odpravnine, kar sta pravici iz delovnega razmerja.

7. Iz same narave prejemka, ki se uveljavlja s tožbo - gre torej za pravice iz delovnega razmerja, ki jih namesto insolventnega delodajalca zagotavlja sklad - izhaja, da gre za spor iz pristojnosti delovnih sodišč. V delovnem sporu je revizija dovoljena, če je dovoljena po zakonu samem ali če jo dopusti sodišče. V obravnavanem primeru revizija po zakonu samem ni dovoljena, saj vtoževani znesek ne dosega revizijskega praga, dopuščena pa tudi ni bila. Zato je sodišče prve stopnje revizijo utemeljeno zavrglo.