Jedro

Po določbi 263. člena ZUP lahko stranka predlaga obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP samo v enem mesecu od dneva, ko ji je bila odločba, s katero je bil postopek končan, vročena. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi moral rok enega meseca teči od dneva, ko je odločbo prejela tožeča stranka, in ne od dneva, ko je bila odločba vročena AAA. Tožeča stranka je dala pooblastilo za zastopanje AAA, v katerem je obseg pooblastila določen, med drugim je v pooblastilu tudi izrecno določeno, da pooblaščenec plačuje in prejema pristojbine, sprejema obvestila in listine ter ukrene vse drugo za zaščito pravic tožeče stranke. Tožena stranka je torej ravnala pravilno, ko je poziv za plačilo pristojbin za vzdrževanje veljavnosti patenta in kasneje izdano odločbo, da se razširjeni evropski patent šteje za neveljavnega, vročila AAA, to je patentnemu zastopniku tožeče stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka razširitve evropskega patenta št. 0631968 na Slovenijo, ker je ugotovila, da predlog za obnovo ni bil vložen pravočasno. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da bi morala tožeča stranka vložiti predlog v roku enega meseca od vročitve odločbe z dne 26. 7. 2000, s katero je tožena stranka izrekla, da se razširjeni evropski patent št. 0631968 zaradi neplačila pristojbin šteje za neveljavnega ab initio. Tožeči stranki oziroma njenemu zastopniku je bila navedena odločba vročena dne 28. 7. 2000, predlog za obnovo postopka pa je bil vložen 28. 9. 2000, to je po izteku enomesečnega roka, določenega v 5. točki 1. odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka ugotavlja, da je sklicevanje tožeče stranke, da naj bi odločbo prejela šele 15. 9. 2000, brezpredmetno. Iz pooblastila, ki ga je dala tožeča stranka patentnemu zastopniku dne 5. 3. 1999 je namreč jasno razvidno, da je AAA, d.o.o., A, kot pooblaščenec upravičena, da plača in prejema pristojbine, sprejema obvestila in listine ter ukrene vse drugo za zaščito zastopančevih pravic v vsej dobi njihovega trajanja, vključno s tem, da v celoti ali delno prenese pooblastilo na nekoga drugega. Tožena stranka je zato upravičeno štela kot zastopnika tožeče stranke AAA d.o.o., A in je poziv za plačilo pristojbin za vzdrževanje veljavnosti patenta in odločbo, ki je temu pozivu zaradi neplačila sledila, navedenemu zastopniku pravilno vročila. Samo obvestilo patentnega zastopnika z dne 3. 11. 1999, "da bo takse plačevala računalniška firma", pa na dano pooblastilo ne vpliva. Če bi namreč tožeča stranka hotela za plačevanje pristojbin pooblastiti nekoga drugega, bi to morala storiti, lahko pa bi svoje pooblastilo delno prenesla naprej na nekoga drugega tudi AAA, d.o.o., A, tožena stranka pa tekom postopka ni prejela od tožeče stranke ali njenega zastopnika nobenega drugega pooblastila. Tožena stranka tako ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka, v skladu z 2. odstavkom 267. člena ZUP kot prepozen pravilno zavrgla.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka z izdajo izpodbijanega sklepa grobo kršila procesne določbe in v posledici tega napačno ugotovila dejansko stanje. Povsem nesprejemljivo je stališče, da je tožena stranka štela kot edinega zastopnika v predmetnem postopku le AAA, d.o.o., A. Kot že v predlogu za obnovo postopka tožeča stranka ponovno navaja, da bi morala tožena stranka glede na poslano obvestilo z dne 3. 11. 1999, po uradni dolžnosti ugotoviti, kateri zastopnik je pristojen za plačilo pristojbin. AAA d.o.o., A, od 3. 11. 1999 ni bila več pooblaščena za plačila, zato se tožena stranka v izpodbijanem sklepu napačno sklicuje na veljavnost pooblastila z dne 3. 5. 1999. Ker od 3. 11. 1999 tožeča stranka ni imela več toženi stranki znanega zastopnika za plačila, sta bila tako poziv za plačilo pristojbin za vzdrževanje veljavnosti evropskega patenta in odločba o razglasitvi neveljavnosti tega patenta, napačno vročena le AAA d.o.o., A, kot edinemu zastopniku. Tožeča stranka je pooblastila za plačila pristojbin računalniško družbo, kar je bilo toženi stranki jasno povedano, pa je to namerno prezrla in tako kršila postopkovna določila. Tožena stranka bi morala najprej ugotoviti po uradni dolžnosti, kdo je zastopnik za plačila pristojbin, ter nato vsa pisanja, vezana na predmetni patent, zlasti glede plačil pristojbin, pošiljati tej pravni osebi. Ker nobenega pisanja tožena stranka ni vročila računalniški firmi kot posebnemu pooblaščencu za plačila pristojbin, je jasno, da pisanja niso bila v redu vročena, s tem pa so bile storjene bistvene kršitve postopka. Ker tožena stranka zastopniku za plačila ni priznala statusa zastopnika za določena dejanja v postopku, zaradi česar je bil tudi utemeljeno podan obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP. Tožeča stranka zato meni, da roka za vložitev predloga za obnovo postopka ni mogoče šteti od 28. 7. 2000, to je od dneva, ko je AAA d.o.o., A prejela odločbo o razglasitvi neveljavnosti patenta. Edino pravilno bi bilo, da bi tožena stranka navedeni rok štela od dneva, ko bi odločbo prejela računalniška firma, ki je imela specialno pooblastilo za plačila pristojbin. Ker ta ni prejela ne poziva ne odločbe, je zato pravilno le, da bi rok šteli od tedaj, ko je odločbo prejela sama tožeča stranka, to pa je bilo 15. 9. 2000. Ker je bil predlog za obnovo postopka vložen 28. 9. 2000, je bil vložen pravočasno. Odpravo izpodbijanega sklepa pa po mnenju tožeče stranke narekuje tudi nesorazmernost med neizpolnitvijo oziroma neplačilom zahtevanih pristojbin, gre namreč za skupni znesek v višini 22.500 SIT, ter gospodarsko škodo, ki je tožeči stranki nastala z ugasnitvijo pravice. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v obširnem odgovoru na tožbo navaja, da je njena odločitev pravilna in zakonita. Pooblastilo AAA, d.o.o., A kot zastopnici tožeče stranke z dne 5. 3. 1999 jasno in nedvoumno določa, da je zastopnica pooblaščena tudi za plačevanje pristojbin. Sporočilo zastopnika z dne 3. 11. 2000 ne navaja, katero računalniško podjetje naj bi plačevalo takse in ga ni mogoče šteti niti za prenos pooblastila niti za njegovo odpoved ali preklic. Meni, da je bilo pooblastilo tožeče stranke zastopniku z dne 5. 3. 1999 veljavno v prvotnem obsegu in da so bila pisanja vročena pravilno, torej pravemu pooblaščencu. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo ponavlja tožbene navedbe in poudarja, da je njen predlog za obnovo postopka pravočasen. Vztraja pri odpravi izpodbijanega sklepa in vrnitvi zadeve v ponovno odločanje.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka ob preizkusu pravočasnosti predloga za obnovo postopka pravilno ugotovila, da je predlog prepozen in ga v skladu z 2. odstavkom 267. člena ZUP s sklepom zavrgla. Po določbi 263. člena ZUP lahko stranka predlaga obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP samo v enem mesecu od dneva, ko ji je bila odločba, s katero je bil postopek končan, vročena. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi moral rok enega meseca teči od dneva, ko je odločbo prejela tožeča stranka, in ne od dneva, ko je bila odločba vročena AAA. Po določbah 3. odstavka 5. člena Zakona o industrijski lastnini, Uradni list RS, št. 13/92, 27/93, odločba US - 34/97, 75/97, v nadaljevanju ZIL) namreč uveljavljajo tuje pravne in fizične osebe pravice iz tega zakona pred Uradom Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine, drugimi upravnimi organi in sodišči svoje pravice iz tega zakona le po pooblaščencu, ki se poklicno ukvarja z zastopanjem in je domača pravna oseba ali državljan Republike Slovenije ter je vpisan v register zastopnikov, ki ga vodi Urad (119. člen ZIL). Iz upravnih spisov je razvidno, da je dala tožeča stranka 5. 3. 1999 pooblastilo za zastopanje AAA, v katerem je obseg pooblastila določen, med drugim je v pooblastilu tudi izrecno določeno, da pooblaščenec plačuje in prejema pristojbine, sprejema obvestila in listine ter ukrene vse drugo za zaščito pravic tožeče stranke. Tožena stranka je torej ravnala pravilno, ko je poziv za plačilo pristojbin za vzdrževanje veljavnosti patenta in kasneje izdano odločbo, da se razširjeni evropski patent šteje za neveljavnega, vročila AAA, to je patentnemu zastopniku tožeče stranke, za katerega je v spisih imela pooblastilo, ki ga tožeča stranka ni preklicala ali omejila le na nekatera dejanja v postopku. AAA se neutemeljeno sklicuje na svoj dopis oziroma obvestilo toženi stranki z dne 3. 11. 1999, s katerim je bilo toženi stranki sporočeno, "da bo takse plačevala računalniška firma". Takšnega obvestila pa tudi po mnenju sodišča ni možno šteti za preklic pooblastila z dne 5. 3. 1999, niti za prenos pooblastila na računalniško firmo, ki v navedenem obvestilu ni niti imenovana. Nasprotno, tudi iz pooblastila, ki ga je tožeča stranka priložila tožbi, je razvidno, da je obseg pooblastila, ki ga je tožeča stranka dala AAA za vložitev tožbe, še vedno enak in je AAA še vedno pooblaščena tako za zastopanje tožeče stranke, kakor tudi za plačilo in sprejem pristojbin.

Pravilna je zato ugotovitev tožene stranke, da je v obravnavanem primeru začel teči subjektivni rok enega meseca za vložitev predloga za obnovo postopka od dneva vročitve odločbe AAA, to je od 28. 7. 2000, in da se je navedeni rok iztekel 28. 8. 2000. Ker je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka šele 28. 9. 2000, torej po izteku roka iz 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, je bil njen predlog vložen prepozno, zaradi česar ga je bilo treba s sklepom zavreči. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen.