Jedro

Čeprav drži, da bi moral predsednik sodišča prve stopnje v skladu z 42. členom ZKP odločiti o zahtevi za izločitev sodnikov, ki so v zunajobravnavnem senatu sprejeli sklep o podaljšanju pripora, še preden je sodišče druge stopnje odločilo o pritožbi zoper navedeni sklep, pa bi moral vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti obrazložiti, zakaj naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Ne glede na to pa ugotovitev sodišča druge stopnje, da ne gre za nobenega od izključitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP in da je obtoženec zahtevo za izločitev sodnikov vložil že po koncu glavne obravnave in zato po presoji sodišča druge stopnje prepozno, kaže, da gre za procesni položaj, ko bi bilo treba to zahtevo na podlagi 5. odstavka 42. člena ZKP zavreči. Zato uveljavljena kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe o podaljšanju pripora.

Izrek

Zahteva obt. K.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 23.6.2003 zoper obt. K.S., ki je bil s sodbo istega sodišča z dne 25.4.2003 spoznan za krivega kaznivega dejanja požiga po 1. odstavku 226. člena KZ in obsojen na kazen dveh let in šestih mesecev zapora, na podlagi smiselne uporabe 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom obtoženčevo pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo (kot neutemeljeno).

Zoper ta pravnomočni sklep je obtoženi K.S. dne 10.7.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da napadeni pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti razlogi zelo nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju in to še bolj (kot) v poprejšnjih sklepih za "odredbo" pripora. Izpostavlja, da je višje sodišče odločilo o njegovi pritožbi, še preden je bilo odločeno o njegovi zahtevi za izločitev sodnikov, ki so v zunajobravnavnem senatu sprejeli sklep o podaljšanju pripora. Poudarja, da mu je bila predsednica obravnajočega senata izrazito nenaklonjena in zato pristranska, enako pa da velja tudi za državnega tožilca. Navaja še, da je odločitev sodišča glede na načelo sorazmernosti med "zagroženo kaznijo" in časom pripora, nepravilna, saj bo v tem mesecu (juliju) dopolnil že deset mesecev pripora. Vrhovnemu sodišču predlaga, da vpogleda v pravnomočne sklepa, ki jih izrečno našteva, ter zapisnika o zaslišanju prič S.K. in B.K. na glavni obravnavi, nato pa zahtevi ugodi in pripor odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na obtoženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena. Navaja, da je iz zahteve razvidno, da se obtoženec ne strinja z razlogi sodišča, ki je zavrnilo njegovo pritožbo. To pomeni, da je izredno pravno sredstvo vložil iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa zaradi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je sploh ni konkretiziral. Napadeni pravnomočni sklep ima vse potrebne razloge, ti so razumljivi in glede odločilnih dejstev ni v izpodbijani pravnomočni odločbi nobenega nasprotja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Na očitek v zahtevi, ki je vsebinsko enak tistemu, ki ga je obtoženec navajal že v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, in zatrjeval, da bi sodišče moralo najprej odločati "o zahtevi za izločitev izvenobravnavnega senata", ki jo je podal dne 11.6.2003, ker da so bili sodniki tega senata seznanjeni z uradnimi zaznamki policije, ti pa da so "ponarejeni, prirejeni in lažni", kar naj bi pomenilo izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP, je obtožencu odgovorilo že sodišče druge stopnje. Navedlo je, da smeta po določbi 2. odstavka 41. člena ZKP (glede na vsebino odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-149/99 z dne 3.4.2003, objavljene dne 12.5.2003 v Uradnem listu št. 44/2003) stranki iz tega razloga zahtevati izločitev najpozneje do konca glavne obravnave, ter da o tem odloči predsednik sodišča, pred katerim teče postopek. Zavzelo je stališče, ki ga vložnik v zahtevi izrečno ne izpodbija, da ne gre za nobenega od izključitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP, ko se šteje, da je podana neizpodbojna pravna domneva, da tak sodnik ne more odločati nepristransko. Glede na to, da je ugotovilo, da je obtoženec zahtevo za izločitev sodnikov, ki so odločali v izvenobravnavnem senatu, vložil že po koncu glavne obravnave in zato po presoji sodišča druge stopnje prepozno, je obtoženčevo pritožbo, za katero je presodilo, da tudi v drugih pogledih ni utemeljena, zavrnilo. Treba je pritrditi obtoženčevi trditvi, da bi moral predsednik sodišča prve stopnje v skladu z 42. členom ZKP odločiti o zahtevi za izločitev, še preden je sodišče druge stopnje sprejelo izpodbijano pravnomočno odločbo. Vendar pa se vložnik zadovolji zgolj z zatrjevanjem kršitve, ne da bi obrazložil, zakaj naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Glede na presojo, ki jo je na ta način o utemeljenosti zahteve za izločitev opravilo sodišče druge stopnje, je očitno, da je štelo, da gre za procesni položaj, ko bi bilo treba to zahtevo na podlagi 5. odstavka 42. člena ZKP zavreči. Tako se pokaže, da uveljavljana kršitev, vložnik se je namreč omejil zgolj na zatrjevanje, da je ta podana, ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe o podaljšanju pripora.

Obtoženi K.S. v zahtevi trdi, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar svojih navedb, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti razlogi zelo nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju, sploh določneje ne konkretizira. Z zatrjevanjem, da zunajobravnavni senat v izpodbijanem sklepu navaja povsem drugačne okoliščine kot v prejšnjih sklepih o priporu, hkrati pa prezre, da kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po 289. členu KZ zoper nekatere od zaslišanih prič, pri čemer izrečno navaja S.K. in B.K., ni vložil zato, ker mu njihove izpovedbe niso bile všeč, marveč zato, ker niso govorile resnice, obtoženec v zahtevi podaja drugačno dokazno presojo te okoliščine, pomembne pri presoji danosti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Enako velja tudi za obtoženčeve navedbe, s katerimi ponuja drugačno oceno okoliščine, ki zadeva njegovo prejšnje življenje, to je, da je bil doslej že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje in kaznivih dejanj z elementi nasilja, na katero je sodišče v pravnomočni odločbi tudi oprlo svojo ugotovitev, da je pri obtožencu podana realna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora ponovil kaznivo dejanje tako, da bo zažgal hišo ali gospodarsko poslopje katerega od tistih, s katerimi je v sporu.

Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Z navedbami, da je sodišče ostalo gluho na njegova zatrjevanja, da so priče krivo izpovedovale in da je nadaljevalo "zavajalno pot", da bi prikrilo in obvarovalo kršitelje, ki so v tem kazenskem postopku storili kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja po 290. členu KZ, da je zato moral zoper te priče sam začeti pregon kot subsidiarni tožilec, da je predsednica senata dokazni postopek vodila v nasprotju z določbami 1. do 5. odstavka 329. člena ZKP, obtoženi K.S. po vsebini izpodbija postopek pred izrekom prvostopenjske sodbe. Enako velja za navedbe v zahtevi, da je sodišče "utajilo" sklep Okrožnega državnega tožilstva Ptuj z dne 30.10.2002, iz katerega je razvidno, da je oškodovanka hotela svojo hišo požgati in poleg vsega še hotela "s 25 cm rezili moža klati" in da sodišče sploh ni upoštevalo sklepa ODT Ptuj z dne 18.4.2003, ki ga je "oprostilo kar štirikrat požigov". S temi, kot tudi s trditvijo, da je doslej sodišče v kazenskem postopku zagrešilo že 307 kršitev, kar da je popoln absurd, obtoženec z zahtevo uveljavlja kršitve, ki jih glede na to, da kazenski postopek še ni pravnomočno končan, lahko uveljavlja le v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Na trditev, da je "glede načela sorazmernosti med zagroženo kaznijo in časom pripora trajanja" odločitev nepravilna, je Vrhovno sodišče odgovorilo že v svoji sodbi z dne 27.6.2003, opr. št. I Ips 185/2003, ko je zahtevi obtoženega K.S. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni. V omenjeni sodbi je pojasnilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pri uporabi načela sorazmernosti presodili, ali je glede na naravo in način storitve kaznivega dejanja, dosedanje trajanje pripora ter višino izrečene kazni, upoštevajoč osebne lastnosti obtoženca in ostale okoliščine pripor neogibno potreben. Sodišče mora pri podaljšanju pripora sicer paziti, da ta ne bo daljši od kazni, ki je bila obtožencu izrečena z nepravnomočno sodbo. V konkretnem primeru take bojazni ni, prav tako ne tudi nobenega nesorazmerja med časom, ki ga je obtoženec doslej prebil v priporu in izrečeno zaporno kaznijo. Pritrditi je tudi treba presoji v napadenem pravnomočnem sklepu, da nevarnost udejanjanja obtoženčevih groženj s požarom pomeni tako hudo ogrožanje varnosti ljudi, da odtehta poseg v obtoženčevo osebno svobodo ter da ponovitvene nevarnosti ni mogoče odvrniti z milejšim ukrepom.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obtoženi K.S. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.