Jedro

Dolžnik v pritožbi zatrjuje prenehanje obveznosti na podlagi poravnave, o čemer pa je odločitev že postala pravnomočna in tega ugovornega razloga ne more sodišče presojati ponovno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnika po izteku roka delno ugodilo in izvršbo nad zneskom 19.981,78 EUR ustavilo. Dolžniku je še naložilo, da upnici povrne stroške v znesku 64,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Kot bistveno izpostavi, da sta stranki tekom izvršilnega postopka sklenili poravnavo, po kateri je dolžnik upnici poravnal znesek 1,550.000,00 SIT oziroma 6.685,63 EUR. Prvostopenjsko sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je zaradi manjše zamude pri plačilu sklenjena poravnava brez pravnega učinka in da se to plačilo ne upošteva kot celotno poplačilo dolžnikove obveznosti. Prav tako upnica ni vrnila vseh zarubljenih stvari. Ker sodišče ni ugotavljalo vrednosti teh stvari, so v postopku podane nepravilnosti. Predlaga, da sodišče v ponovnem postopku z ustreznim izvedencem oceni vrednost zarubljenih stvari ter naj se ta odšteje od dolga, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče se do njegovih navedb v vlogi z dne 21. 12. 2016 glede očitka, da upnica ni vrnila vseh zarubljenih stvari oziroma da so bile le te ob vrnitvi bistveno manjše vrednosti kot ob rubežu, sploh ni izreklo. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo tako, da se izpodbijani sklep razveljavi in izvršilni postopek ustavi, podredno zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje z napotilom, da je sodišče prve stopnje dolžno ugotavljati vrednost zarubljenih stvari na dan rubeža ter vrednost in količino stvari na dan vrnitve, ugotovljeno vrednost pa odšteti od terjatve, ki jo je priznalo upnici. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudari, da v izvršilnem postopku ni prišlo do delnega poplačila upnice iz naslova premičninske izvršbe. Zato je sodišče pravilno štelo, da je s plačilom po izvensodni poravnavi prišlo le do delnega poplačila. Zarubljene stvari so že bile vrnjene s strani upnice dolžniku in to v nespremenjenem stanju. To potrjuje potrdilo, ki ga je podpisal dolžnik v zvezi z vrnitvijo hladilne vitrine ter popis ostalih stvari, ki so bile vrnjene in potrjen njihov prevzem, prav tako je to razvidno iz sodne odločbe I P 77/99. V pritožbi uveljavljano tudi ne predstavlja ugovornega razloga po določbi 55. člena ZIZ. Tudi sicer po mnenju upnice te navedbe dolžnika niso pravno pomembne, saj bi lahko dolžnik v primeru nepravilnosti pri opravljanju izvršbe le te uveljavljal v izvršilnem postopku ter po 52. členu ZIZ vložil zahtevek za zmanjšanje vrednosti poškodovanih tujih stvari. Upnica predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev njenih pritožbenih stroškov dolžniku. Prilaga potrdilo o prevzemu stvari in izjavo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa kot relevantno pravilno povzelo naslednje:

6. S sklepom o izvršbi z dne 2. 7. 1998 je bila dovoljena izvršba za izterjavo glavnice v znesku 80.240,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, za izterjavo zamudnih obresti po zakonu o zamudnih obrestih, in sicer od 8. 12. 1996 do dneva plačila glavnice 23.600,00 DEM preračunane v SIT na dan 8. 12. 1996 po srednjem tečaju BS in od 26. 10. 1997 do dneva plačila glavnice 56.640,00 DEM, preračunane v SIT na dan 26. 10. 1997 po srednjem tečaju BS ter za izterjavo izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, naloženih s sklepom o izvršbi. Sodišče je s sklepom z dne 30. 5. 2000 ugotovilo, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen glede glavnice 30.000 DEM v tolarski protivrednosti, na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru II P 796/2000 z dne 20. 11. 2002, pa še v preostalem delu terjatve. S citiranim sklepom se je dolžnikova tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe štela za umaknjeno, zaradi česar so nastopili enaki učinki, kot če tožba ne bi bila vložena in bi bil ugovor umaknjen. Dolžnik je bil namreč v postopku obravnave rednega ugovora po takrat veljavnem 59. členu ZIZ napoten na pravdo zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe glede preostanka sporne terjatve. Postopek izvršbe se je tako nadaljeval glede izterjave celotne terjatve po sklepu o izvršbi.

7. Sodišče je s sklepom z dne 31. 5. 2017 na podlagi upničine vloge z dne 5. 5. 2005, v kateri je delno umaknila predlog za izvršbo1 glede izterjave celotnega zneska glavnice, glede katerega je bila dovoljena izvršba, in zamudnih obresti od glavnice nad zneskom 61.180,17 EUR, izvršbo v tem delu ustavilo. Izvršba se je nadaljevala le glede izterjave zamudnih obresti od glavnice, in sicer za znesek 61.180,70 EUR, in glede izterjave izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Plačila, ki jih je upoštevala upnica v okviru delnega umika, je dolžnik navajal tudi v vlogi z dne 7. 4. 2010. V njej je uveljavljal hkrati celotno prenehanje obveznosti na podlagi poravnave z dne 18. 11. 2002, saj je svojo obveznost iz poravnave, to je plačilo zneska 6.500,00 EUR oziroma skupaj 1,550.000,00 SIT, kar je 6.685,63 EUR, izpolnil. Vlogo dolžnika je zato sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot ugovor po izteku roka. S sklepom z dne 31. 5. 2017 je sodišče prve stopnje te ugovorne navedbe zavrnilo. Ugotovilo je, da se dolžnik ni držal dogovorjene dinamike plačevanja in je po sklenitvi poravnave večkrat zamudil s plačilom zapadlih obrokov, zato tudi po plačilu skupnega s poravnavo dogovorjenega zneska za upnico ni nastopila z rednim in popolnim plačilom dogovorjene obveznosti pogojena obveznost podaje umika predloga za izvršbo (21. točka obrazložitve). Višje sodišče je s sklepom I Ip 707/2017 z dne 13. 10. 2017 to odločitev potrdilo. V sklepu z dne 31. 5. 2017, s katerim je sodišče odločilo o vprašanju, ali je terjatev upnice na podlagi sklenjene izvensodne poravnave z dne 18. 11. 2002 s plačilom dolžnika v celoti prenehala, se je sodišče prve stopnje tako opredelilo tudi do stališča dolžnika, da upnica svojih obveznosti po poravnavi ni izpolnila.

8. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo preostanek terjatve, potem ko je v postopku angažiralo izvedenko finančne stroke, ki je upoštevala med strankama nesporna plačila. Stranki obračunu izvedenke nista nasprotovali. Prav tako dolžnik v pritožbi ne nasprotuje s strani sodišča upoštevanega načina obračuna terjatve izvedenke (četrti način). V njem ni upoštevanih določb 287. in 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je upnica podala delni umik glede celotne glavnice in zamudnih obresti nad 61.180,17 EUR in preostanek neplačanih obresti znaša 19.194,02 EUR oziroma skupaj z izvršilnimi stroški v višini 87.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi je preostali dolg še 19.981,78 EUR. Sodišče prve stopnje je v presežku nad tem zneskom ugovoru po izteku roka ugodilo, v ostalem pa ugovor zavrnilo.

9. Dolžnik v pritožbi temu zaključku nasprotuje le s trditvami o prenehanju obveznosti na podlagi poravnave, kar je sodišče prve stopnje z razlogi v sklepu z dne 31. 5. 2017, ki so tudi povzeti zgoraj, že zavrnilo. Sodišče druge stopnje je to odločitev potrdilo s sklepom I Ip 707/2017 z dne 13. 10. 2017. S tem je odločitev postala pravnomočna in pritožbeno uveljavljano prenehanje obveznosti s sklicevanjem na sklenjeno poravnavo in opravljeno plačilo zneska po poravnavi, kakor tudi očitek nepravilne uporabe materialnega prava, je neupoštevno (res iudicata). Pritožbo je v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

10. Dolžnik v pritožbi zaključek sodišča o preostanku dolga nadalje izpodbija s trditvami o spremenjeni vrednosti zarubljenih premičnin. Sodišče bi jo pri ugotavljanju višine dolga moralo upoštevati.

11. Sodišče druge stopnje dolžniku na pritožbene navedbe odgovarja, da so bile res v predmetnem izvršilnem postopku, v katerem je upnica predlagala tudi izdajo začasne odredbe (Riz 373/98), zarubljene premičnine. Vendar le te niso bile predmet nadaljnjih procesnih dejanj. V postopku ni prišlo do cenitve, prodaje in poplačila upnikove terjatve iz kupnine, pridobljene s prodajo dolžnikovih premičnin ter se dolžnikov dolg ni zmanjšal. Na pravilno višino preostanka dolga ugotovljenega v izpodbijanem sklepu te zatrjevane okoliščine zato ne vplivajo.

12. V kolikor je v postopku premičninske izvršbe prišlo do nepravilnosti, pravno sredstvo iz 52. člena ZIZ dolžniku omogoča, da zahteva odpravo le teh oziroma po zaključku postopka premičninske izvršbe v pravdnem postopku uveljavlja odškodninski zahtevek.

13. Nasprotno trditvam dolžnika, da se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, iz točke 23 obrazložitve sklepa I 9963/1998 z dne 31. 5. 2017 izhaja pojasnilo, da sta stranki vsebino poravnave oblikovali tako, da se je dolžnik nepogojno zavezal umakniti tožbo v zadevi II P 796/2000 pred 20. 11. 2002, upnica pa se je zavezala umakniti predlog za izvršbo le pod pogojem rednega in popolnega plačila dogovorjenih obrokov. Procesno dejanje dolžnika, da umakne tožbo, tako ni bilo pogojeno, medtem ko je bila upničina obveznost umika predloga za izvršbo pogojena s pravočasnim plačilom zneska. Pravilnost takšnega stališča je potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče (sklep I Ip 707/2017 z dne 13. 10. 2017), ko je v 10. točki obrazložitve dolžniku v zvezi z zatrjevanim odškodninskim zahtevkom iz naslova nevrnjenih zarubljenih stvari oziroma zmanjšani vrednosti zarubljenih stvari pojasnilo, da mora le tega dolžnik uveljavljati v pravdnem postopku. Dolžnikovo pritožbeno uveljavljanje prenehanja obveznosti oziroma znižanje zneska dolga zaradi zmanjšanja vrednosti zarubljenih premičnin je na podlagi obrazloženega zavrniti.

14. Ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ) in ker je sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

15. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama tudi upnica, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni odločilno prispevala k pritožbeni presoji (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

1 Upnica je v vlogah z dne 26. 4. 2007, 15. 12. 2009 in 13. 3. 2012 navajala plačila, ki jih je že upoštevala v delnem umiku z dne 5. 5. 2005.