Jedro

Zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Kot izhaja iz podatkov izpodbijane odločbe, je tako ravnal tudi organ za BPP, ko je ugotovil, da so tožnikove navedbe nekonkretizirane, tožnik pa tudi ne v prošnji za BPP, ne v zahtevi za uvedbo posameznih preiskovalnih dejanj, ki jo je priložil k prošnji, ne navaja nobenih novih okoliščin in dejstev oziroma ne priloži novih dokazil, ki ne bi bili upoštevani pri odločitvi, oziroma ki bi kazali na utemeljen sum pri storitvi očitanih kaznivih dejanj (po navedbah tožnika naj bi šlo za zlorabo pooblastil uradnih oseb, korupcijo, uničevanje dokazov).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo z dne 28. 10. 2019 za dodelitev BPP. V obrazložitvi je navedel, da je prejel prošnjo tožnika za dodelitev BPP za subsidiarni pregon oškodovanca v kazenskem postopku v zvezi z vloženo zahtevo za uvedbo posameznih preiskovalnih dejanj. Organ se je uvodoma skliceval na 11. do 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pri presoji izpolnjenosti vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP je organ vpogledal v prošnjo tožnika in listine, ki jih je ta predložil k prošnji. V zvezi z sklepom o zavrženju kazenske ovadbe SDT RS, Kt/14591/2019/SU/NO z dne 15. 10. 2019, s katerim je bila kazenska ovadba tožnika zavržena zoper tam navedene uradne osebe, je po povzetih poglavitnih točkah kot zaključno navedel, da ima tožnik kot oškodovanec po drugem odstavku 60. člena Zakona o kazenskem postopku pravico sam začeti kazenski pregon v roku 8 dni od prejema tega sklepa z vložitvijo obtožnega predloga ali predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Kot izhaja iz upravnega spisa, je tožnik predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj že vložil Organ je ugotovil, da navedbe tožnika niso konkretizirane in podkrepljene z dokazi, saj ni navedel novih okoliščin in predložil novih listin oziroma dokazil, ki jih SDT RS v svojem sklepu z dne 15. 10. 2019 ni upoštevalo oziroma ni navedel novih okoliščin, ki bi vzpostavljali utemeljen sum v smeri storitve očitanega kaznivega dejanja. Kazenski pregon zoper osumljenca tako nima verjetnih možnosti za uspeh in ga ni razumno sprožati (tako tudi I U 505/2012 z dne 6. 6. 2012). Organ je zato ocenil, da je prošnja tožnika za BPP nerazumna in jo je zavrnil. 2. Tožnik je v tožbi navedel, da organ izvaja sistemsko korupcijo pri dodeljevanju BPP na račun varčevanja državnih sredstev in z namenom, da zaščiti politično, gospodarsko elito ter sodnike in tožilce, ki goljufajo v sodnih postopkih preproste državljane, ki nimajo sredstev, da bi svojo pravico poiskali na sodišču. Tožnik je pošten oče šestih otrok, z dokončano osnovno šolo, plesnim tečajem in izpitom B kategorije. So socialno ogrožena družina (četudi sta oba z ženo redno zaposlena), prejemajo redno denarno pomoč, pakete hrane, otroci prejemajo tudi sredstva iz naslova botrstva. Z odločitvijo je organ zlorabil 23 in 25. člen Ustave in mu preprečil pravico do pravnega sredstva. Da ta odločitev ni naključna, lahko sodišče ugotovi že iz prejšnjih tožb. Vložil je že 90 kazenskih ovadb, vse so bile zavržene, v vse sklepe so tožilci pisali laži. Obrnil se je že na pravosodno ministrstvo, na vrhovno državno tožilstvo, vendar so odgovorili, da vsebine sklepa ne smejo pregledovati. To je najbrž srž problema, ker ko zaprosi za BPP, mora priložiti sklep o zavrženju, organ pa zlorablja 2. člen pravilnika o dodeljevanju BPP, po katerem ni upravičen do BPP, če ni verjetnosti, da bi tožbo dobil. Poleg tega je organ prevzel funkcijo sodnika, kar ne bi smel. Ta namreč ne more vedeti, ali bo tožnik tožbo na sodišču dobil ali ne. To kaže tudi dejstvo, da se potem dodeli upravičencu odvetnik, ki bo vložil tožbo na pristojno sodišče in zastopal interese upravičenca do BPP. Sodišče naj si priskrbi podatke o številu zavrženih ovadb, kot tudi vpogleda v tožbo, ki jo je pred naslovnim sodiščem v tožnikovem imenu vložil odvetnik A.A. Zahteval je, da se opravi obravnava, na kateri želi soočenje s tožilcem B.B., ki je pisal laži v sklepu, zaradi katerega ni dobil BPP, tožilko C.C. in policistko iz notranjega nadzora Č.Č.. S tem bo dokazal svoje trditve o zlorabi pooblastil tožilcev pri opravljanju njihovega dela. Zaprosil je tudi za oprostitev plačila sodne takse.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri svoji odločitvi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V primeru je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč. Organ se je pri tem oprl na 24. člen ZBPP. Po prvem odstavku te določbe se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

6. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.

7. Kot izhaja iz podatkov izpodbijane odločbe, je tako ravnal tudi organ za BPP, saj je po tem, ko je ugotovil, da so tožnikove navedbe nekonkretizirane, tožnik pa tudi ne v prošnji za BPP, ne v zahtevi za uvedbo posameznih preiskovalnih dejanj, ki jo je priložil k prošnji, ne navaja nobenih novih okoliščin in dejstev oziroma ne priloži novih dokazil, ki ne bi bili upoštevani pri odločitvi SDT RS s sklepom z dne 15. 10. 2019, oziroma ki bi kazali na utemeljen sum pri storitvi očitanih kaznivih dejanj (po navedbah tožnika naj bi šlo za zlorabo pooblastil uradnih oseb, korupcijo, uničevanje dokazov).

8. Tožnik sicer kot poglavitni ugovor navaja, da je organ s takim načinom presoje prevzel funkcijo sodišča, kar ne bi smel (pri tem se je skliceval na primer, kjer ga je zastopal odvetnik A.A. in s smiselno enakim ugovorom uspel), torej smiselno uveljavlja, da je organ presegel mejo očitne nerazumnosti iz citiranega 24. člena ZBPP.

9. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi (npr. sodbe Upravnega sodišča RS, I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019, II U 158/2018 z dne 17. 10. 2018, II U 67/2014 z dne 26. 3. 2014, I U 357/2013 z dne 21. 3. 2013, in tudi npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013) gre predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Obseg oziroma meje tega preizkusa pa ne smejo preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se glede na nadaljnje zakonsko besedilo nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Pravni standard očitne nerazumnosti mora organ za BPP napolniti v vsaki zadevi posebej ob uporabi zgoraj navedenih kriterijev iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. S tem je po presoji sodišča zakonodajalec tudi jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

10. Opisanih meja obsega preizkusa zadeve pa po oceni sodišča organ v tem primeru nedvomno ni presegel, saj je po povzetih razlogih sklepa o zavrženju kazenske ovadbe z dne 15. 10. 2019 ter navedbah tožnika v prošnji (in k prošnji priloženih listinah), pravilno zaključil, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh glede na izkazano dejansko stanje stvari.

11. Organ zato tudi ni kršil 2. člena ZBPP, po katerem se BPP dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon, saj je ravno s to odločitvijo po presoji sodišča ravnal v skladu z ZBPP. Tako tožniku tudi nista bili kršeni ustavni pravici iz 23. in 25. člena Ustave.

12. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati število s strani tožnika vloženih in zavrženih kazenskih ovadb, saj sodišče v tem upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijane odločbe in ne postopanja drugih sodišč v drugih postopkih.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na seji, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je tožnik predlagal, da se na glavni obravnavi izvedejo dokazi v zvezi z odločitvijo v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe z dne 15. 10. 2019 (t.i. soočenje s tožilcem B.B., tožilko C.C. in policistko Č.Č.), kot tudi, da si sodišče priskrbi podatke o številu kazenskih ovadb ter vpogleda v dobljeno tožbo, vloženo po pooblaščencu A.A., kar pa - kot že povedano - ni predmet tega upravnega spora, torej gre za dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev.

15. Sodišče ni odločalo o tožnikovi prošnji za oprostitev plačila stroškov postopka, ker je tožnik že po samem zakonu oproščen plačila sodne takse (10. člen Zakona o sodnih taksah).