Jedro

Obseg dejanskega izvrševanja služnostne pravice je pomemben za zaključek o njenem obsegu (poteku in širini poti) in se je bilo sodišče do tega dolžno opredeliti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, (1) da se sprememba tožbe dopusti, (2) da na delu parcele 364/2 k. o. ..., opisanem v izreku in razvidnem iz skice, ki je sestavni del sodbe, obstaja služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili za potrebe dostopa do parcele 364/3 k. o. ... v korist vsakokratnega lastnika te parcele in v breme vsakokratnega lastnika parcele 364/2 k. o. ..., (3) da je toženka vznemirjala izvrševanje služnosti na način, opisan v II. točki izreka sodbe (namestitev plastične cevi prečno na pot in postavitev treh večjih lesenih štorov), (4) da je toženka dolžna odstraniti v izreku opisano oviro in v bodoče opustiti vsako vznemirjanje in posege v služnostno pravico, še posebej pa nastavljanje različnih predmetov in drugih ovir, in (5) da je toženka dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka.

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in tožbene zahtevke zavrne.

Iz sodbe ni razvidno, ali zaključek o priposestvovanju temelji na prvem ali na drugem odstavku 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ni razvidno, ali sta bila tožnika v dobri veri glede izvrševanja služnosti, niti obdobje, v katerem naj bi jo izvrševala. V sodbi ni razlogov glede odločitve v II. in III. točki izreka. Dokazna ocena se nanaša le na ugotovitev služnosti. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Iz ugotovitev v sodbi ni razvidno, kdaj je pričela teči priposestvovalna doba. Možno je sklepati le, da je pričela teči pred uveljavitvijo SPZ, kar pomeni, da bi moralo sodišče upoštevati tudi določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).

Sodišče se ni opredelilo do toženkinega ugovora, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Prezrlo je toženkino izpoved, da je o uporabi sporne poti vedela le tisto, kar sta ji povedala njena starša kot pravna prednika. Po očetovem pripovedovanju je bilo dogovorjeno, da tožnika lahko uporabljata dovozno pot le do ureditve svoje. O dobri veri toženke se sodišče ni izreklo. Izostala je ocena izpovedbe toženkine matere, ki je povedala, da je bila pokojnemu možu lastnina "sveta" in da se tožnika v zvezi z urejanjem služnosti nista obrnila niti na njenega moža niti nanjo.

Pri presoji o verodostojnosti pisne izjave toženkinega očeta z dne 27. 3. 1989 se sodišče ni opredelilo do aneksa h kupni pogodbi z dne 23. 8. 1988, iz katere izhaja, da sta A. A. in B. B., ki sta toženkinemu očetu prodala sporno nepremičnino, tožniku začasno dovolila souporabo dovozne poti do ureditve samostojne poti. Sklenitev aneksa potrjuje, da je bil njen oče zainteresiran, da se zapiše obseg upravičenj, ki sta jih njegova prednika podelila tožniku. Da je aneks pomemben, izhaja tudi iz razlogov sodbe o vsebini aneksa, ki jo je sodišče ugotavljalo s sklicevanjem na predpise o gradnji objektov. Vsebini je pripisalo pomen, ki je v nasprotju z jezikovno razlago, iz sodbe pa ni razvidna podlaga za presojo pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. V primeru, da nima urejenega trajnega dostopa, mora investitor sicer res izkazati stvarno služnost, a tožnik ni predložil projektne dokumentacije, ki je bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja in ki bi izkazovala pridobitev stvarne služnosti.

Sodišče se ni opredelilo do toženkine trditve, da je bil dogovor, sklenjen med tožnikoma in njenim očetom, obligacijskopravne narave in da je pokojni dovolil uporabo poti tožniku, konkludentno pa tudi članom njegove družine in obiskovalcem. Rizik tožnikov, da se dogovor prekliče, nima nobenega pomena za presojo o pravni naravi dogovora. V primeru, da bi njuna nepremičnina ostala brez dostopa, bi lahko zahtevala ustanovitev nujne poti. Ni bistveno, s kakšnim namenom so vsi sodelujoči urejali zatrjevano traso služnostnih upravičenj, ampak kakšna je bila vsebina in narava dogovora, s katerim je pokojni tožniku dovolil uporabo sporne poti. Da vsaka uporaba ne privede do nastanka služnosti, potrjuje tudi sodna praksa (VSL I Cp 2785/2013, II Cp 3143/2009). Izključitev dogovora, ki bi lahko privedel do nastanka služnosti, pa dokazuje tudi dejstvo, da nikoli ni bilo govora o nadomestilu zaradi omejitve lastninske pravice. Neobstoj dogovora potrjuje tudi dejstvo, da ni bilo nikoli govora o nadomestilu za omejitev lastninske pravice. Tudi v sklepu VSL II Cp 1381/2017 je opozorjeno, da ustanovitev služnosti v javno korist predstavlja hud poseg v lastninsko pravico in je zato priposestvovanje dopustno le ob pogoju stroge presoje dobre vere, ni pa pogoj, da je posel odplačen, če je iz okoliščin jasno, da je takšno stanje plod pristne volje lastnika. Ni razloga, da ne bi tudi v tem primeru veljalo, da sta tožnika, ki jima je pravni prednik dovoljeval uporabo sporne poti, izključeval pa služnost, po njegovi smrti ravnala nepošteno, ko sta dogovor izkoristila kot okoliščino za pridobitev služnostne pravice.

Ker služnost ne more temeljiti na dogovoru, ni pomembno, da se sodišče ni opredelilo niti o toženkinem ugovoru glede postopne širitve trase.

Pred sodiščem prve stopnje je opozorila, da skica, ki je priložena sodbi, ni skladna z dejanskim potekom poti. Sodišče bi zato moralo postaviti izvedenca geodetske stroke.

Ker je odločitev o zahtevku napačna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Odločitev o obstoju zatrjevane služnostne pravice temelji na ugotovitvah, - da je bila dovozna pot do parcele 364/3 k. o. ..., na katero se nanaša zahtevek in ki teče deloma po parceli 364/2 iste k. o., v letu 1989 asfaltirana, - da je bila navedena parcela tedaj v lasti toženkinega prednika in da jo je po njegovi smrti v 2015 podedovala toženkina mati, ki jo je zatem z darilno pogodbo prenesla na toženko, - da jo je tožnik nemoteno uporabljal do smrti toženkinega prednika (spori so se pričeli v 2016), - da so traso poti uredili njeni uporabniki, med katerimi sta bila tudi toženkin prednik in tožnik, - da je prvotna dostopna pot potekala po sredini parcele 364/2, tedanji lastnik B. B. (prednik toženkinega prednika) pa je soglašal s tožnikovim predlogom, da se zaradi pridobitve dovoljenj za gradnjo hiše pot premakne na sedanjo traso, - da so pot uporabljali vsi lastniki v skladu s svojimi potrebami, - da je v situaciji, ko lastnik ne more ali nima možnosti urediti dostopa po drugi trasi, tako soglasje po naravi stvari (lahko le) trajno, - da je bila pot urejena z namenom trajne ureditve dostopa vseh nepremičnin do javnega cestnega omrežja, - da je trasa poti vrisana v skici geodetske meritve z dne 14. 9. 2017, ki jo je predložil tožnik in je priloga sodbe.

6. Iz razlogov sodbe dovolj jasno izhaja, da je priposestvovalna doba pričela teči (najkasneje v) 1989, tako da se je ne glede na to, ali se upošteva desetletni ali dvajsetletni rok, določen v 217. členu SPZ, iztekla pred smrtjo toženkinega prednika.

7. Neutemeljeni so pomisleki o pomanjkljivi pravni podlagi. Pravila ZTLR so za priposestvovanje stvarne služnosti zahtevala njeno dvajsetletno izvrševanje.1 SPZ, ki je pričel veljati 1. 1. 2003, je v 269. členu določil, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred njegovo uveljavitvijo, upoštevajo določbe SPZ. Ker priposestvovalna doba ni iztekla pred uveljavitvijo SPZ, je sodišče pravilno uporabilo pravila iz 217. člena tega zakona. Po teh je za priposestvovanje služnosti potrebno desetletno dobroverno izvrševanje služnosti ali dvajsetletno izvrševanje služnosti, ne da bi lastnik služeče stvari temu nasprotoval, in ni šlo za izvrševanje s silo, zvijačo ali za dovoljenje do preklica. V prvem primeru je služnost nastala ob uveljavitvi SPZ, v drugem primeru pa v 2009. V vsakem primeru je torej relevanten predpis SPZ.

8. Neutemeljeni so toženkini očitki o zmotnosti ugotovitev glede vsebine dogovora, sklenjenega med tožnikom in toženkinim pravnim prednikom. Sodišče je celovito ovrednotilo okoliščine ob sklepanju dogovora med tožnikom in B. B., tedanjim lastnikom parcele 364/2, in okoliščine ob dogovoru, sklenjenem v letu 1989 ob asfaltiranju sporne poti. Prepričljiv je zaključek sodišča, da je bilo soglasje B. B. s potekom poti prek njegove parcele, od katerega je bila odvisna pridobitev dovoljenj za gradnjo, po svoji naravi lahko le trajno. Pritožnica ne zatrjuje, da je podala dokazni predlog za predložitev dovoljenj v zvezi z gradnjo. Sodišče se je zato pravilno omejilo na oceno dokazov, ki so bili predloženi.

9. V zvezi z listino z dne 27. 3. 1989, s katero je toženka dokazovala trditev o začasnosti dovoljenja za uporabo poti, sodišče prve stopnje ni navedlo le, da ni mogoče potrditi pristnosti podpisa prvega tožnika na listini, ampak tudi, da je zapis v nasprotju z dejstvom, da so se o trasi poti vsi lastniki parcel, prek katerih je tekla, dogovarjali skupaj in skupaj prispevali za njeno ureditev – in zato tožnikova upravičenja ne izvirajo iz "dovoljenja" toženkinega prednika, in tudi v nasprotju z dejstvom, da je pot od vsega začetka potekala tudi po sosednji parceli.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni v ustrezni meri opredelilo do aneksa h kupni pogodbi z dne 23. 8. 1988. Zapis o začasnosti souporabe dovozne poti bi lahko kazal na zainteresiranost toženkinega prednika, da se zapiše obseg tožnikovih upravičenj, a navedeno ne vzbudi dvoma o pravilnosti zaključka v sodbi, da ga je treba razumeti v luči dogovora, ki je bil pred tem sklenjen med B. B. in tožnikom.2 Toženkin prednik je vstopil v obstoječe razmerje med souporabniki poti. V povezavi z (neizpodbijanima) ugotovitvama, da so pot ves čas, kar je bil lastnik parcele 364/2 toženkin prednik, nemoteno uporabljali vsi, ki so jo zaradi položaja svojih nepremičnin potrebovali, in da so tudi vsi ti prispevali k njeni ureditvi, je prepričljiv zaključek sodišča, da tožniku ni bila le dovoljena uporaba do preklica, ampak da je šlo za dogovor o trajni ureditvi dostopa in da je zato tožnik – enako pa velja tudi za tožnico kot drugo lastnico gospodujoče parcele – v dobri veri uporabljal sporno pot. 11. Ni utemeljen pomislek, da vsaka uporaba ne privede do nastanka služnosti. Presoji, ali je bil dogovor časovno omejen ali je šlo za trajno ureditev razmerja, je namenjena celotna 16. točka obrazložitve. Dvoma o pravilnosti stališča ne vzbuja niti okoliščina, da ni bilo dogovorjeno denarno povračilo za uporabo tuje nepremičnine. Kot izhaja iz odločbe VSL, na katero se opira pritožnica, denarno povračilo ni nujna predpostavka niti za nastanek služnosti v javno korist. Še manj to velja v civilnopravnih razmerjih. Toženkine pritožbene navedbe, ki temeljijo na stališču, da je uporaba poti izvirala iz enostransko danega dovoljenja toženkinega prednika tožniku, so iz navedenih razlogov neutemeljene.

12. Utemeljen pa je toženkin očitek, da se sodišče ni izreklo o njenih navedbah glede dogovorjene trase poti. Tožnika sta svoje trditve o poteku zatrjevane služnostne poti opirala na geodetsko skico, ki jo je izdelal geodet po njunem naročilu. Toženka je v odgovoru na tožbo ugovarjala, da tako široka pot ni potrebna, na kar sta se tožnika utemeljeno odzvala s trditvijo, da ugovor ni sklepčen. V prvi pripravljalni vlogi je vložila nasprotno tožbo, v nasprotovanju tožbi pa dodala, da meritve iz geodetske skice, na katero sta tožnika opirala potek in širino zatrjevane poti, ne ustrezajo dejanskemu poteku poti. Navedla je, da tožniki niso mogli uporabljati poti v zatrjevani širini, ker je bilo pred letom 2000 tam veliko gradbenega materiala, sprednji del dvorišča je bil asfaltiran šele v drugi polovici 2014, en del pa šele v 2015, in za potrditev teh navedb predlagala dokaze. V vlogi, vloženi na prvem naroku za glavno obravnavo, je navedla, da je za dostop do tožnikove parcele bil uporabljen le v delu, v katerem teče star asfalt, in predlagala dodatne dokaze. V vlogi, podani po prvem naroku, je dodatno utemeljevala svoje trditve z meritvami. Tožnika sta se na te navedbe odzvala s predložitvijo dodatnih dokazov, med katerimi je bil tudi predlog za postavitev izvedenca geodetske stroke.

13. Obseg dejanskega izvrševanja zatrjevane služnostne pravice je pomemben za zaključek o njenem obsegu (poteku in širini poti) in se je bilo sodišče dolžno do njih in do dokazov, predloženih v zvezi z njimi, opredeliti. Ker v sodbi o tem ni razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek o izostanku razlogov glede odločitve o odstranitvi stvari s trase služnostne poti in o prepovedi bodočega vznemirjanja. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali stvari, ki so navedene v zahtevku, stojijo na trasi služnostne poti, in ali so take, da ovirajo izvrševanje služnostne pravice. V sodbi manjkajo razlogi o teh trditvah in v zvezi z njimi izvedenimi dokazi. Ugotovljeno je le, da je toženkina prednica na pot postavila ovire, ki so razvidne iz fotografij, manjka pa ocena navedb o pomembnih dejstvih (pravdni stranki sta tudi o ugotovitvah sodišča na ogledu podali nasprotujoče ocene o višini cevi, postavljene prečno na pot) in dokazov, izvedenih v zvezi z navedenimi dejstvi. Ker zaradi izostanka razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti pravilnosti odločitve o odstranitvenem in prepovednem delu zahtevka, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Ker že navedeno utemeljuje razveljavitev sodbe, se o utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov pritožbeno sodišče ne izreka. Ob robu dodaja, da odgovor terjajo tudi toženkine navedbe v zvezi s stališčem, da je bila ob pridobitvi nepremičnine v dobri veri, da nepremičnina ni obremenjena s služnostjo (44. člen SPZ).

16. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj oceni, ali je za odločitev o zadevi treba izvesti dodatne dokaze, v novi odločbi pa se opredeli do vseh navedb in dokazov, pomembnih za odločitev o posameznih zahtevkih.

17. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, v nekaterih primerih pa tudi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Ker manjkajo razlogi glede odstranitvenega in prepovednega zahtevka in glede pomembnega dela ugotovitvenega zahtevka, pa bi odprava teh kršitev pred sodiščem druge stopnje pravdni stranki prikrajšala v pravici do pritožbe. Z razveljavitvijo tudi ne bo storjena hujša kršitev pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg trajanja postopka je namreč pri tem treba upoštevati tudi dejstvo, da bi odprava kršitve v obravnavani zadevi pred sodiščem druge stopnje terjala ponovitev nekaterih neposredno izvedenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje že izvedlo.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prvi odstavek 54. člena ZTLR se glasi: Stvarna služnost se pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. 2 Nenazadnje je po ugotovitvah v sodbi B. B. v zaslišanju pojasnil, da je bil razlog za sklenitev aneksa želja toženkinega prednika, da podaljša veljavnost lokacijskega dovoljenja. O tem se pritožba ne izreče.