9. 3. 2017

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi samostojnega podjetnika Matjaža Jakupa, s. p., Ljubljana - Šmartno, ki ga zastopa Boris Pertovt, odvetnik v Ljubljani, na seji 9. marca 2017

odločilo:

Sodba Okrajnega sodišča v Kranju št. ZSV 534/2012 z dne 6. 8. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Kranju v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je zoper odločbo prekrškovnega organa vložil pooblaščenec pritožnika. Z odločbo prekrškovnega organa je bil Matjaž Jakup kot samostojni podjetnik spoznan za odgovornega kršitve šestega odstavka 5. člena Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/10, 48/12 in 46/15 – v nadaljevanju ZCes-1) in s tem storitve prekrška po osmem odstavku 5. člena ZCes-1. Prekrškovni organ mu je izrekel globo v višini 4.000,00 EUR.

2.Okrajno sodišče je v izpodbijani sodbi med drugim navedlo, da se samostojni podjetnik lahko razbremeni odgovornosti za prekršek le ob pogojih iz tretjega odstavka 14. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – ZP-1), če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja samostojnemu podjetniku z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za podjetnika, ali s kršenjem navodil ali pravil podjetnika, ki je sicer v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Okrajno sodišče je ocenilo, da pritožnik niti v izjavi o prekršku niti v zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal razbremenilnih razlogov. Z ničimer naj ne bi izkazal, kako je organiziral delo voznika, ali mu je dajal navodila in kakšna so bila ta navodila, kako je izvajal redne kontrole za zagotovitev spoštovanja predpisov. Zato je Okrajno sodišče presodilo, da se pritožnik ne more razbremeniti odgovornosti za prekršek, saj je v zahtevi za sodno varstvo le pavšalno navedel, da je opravljal dolžno nadzorstvo in izvedel pravočasno vse ukrepe, ki so bili potrebni za preprečitev prekrška. Pri tem naj po oceni sodišča ne bi konkretiziral, kakšno je bilo to dolžno nadzorstvo in kakšni ukrepi so bili izvedeni. Ne pritožnik ne voznik njegovih tovornih vozil naj ne bi predložila nobenih dokazov o tem, kdaj in zakaj se je voznik s skupino motornih vozil ustavil na počivališču Voklo I. Prav tako nista dokazala, da je bila skupina vozil na tem počivališču zunaj vozišča javne ceste, ki naj bi bila namenjena kratkemu postanku udeležencem cestnega prometa, parkirana zaradi predpisanega počitka voznika. Sodišče je ocenilo, da tudi zaslišanje pritožnika ni potrebno, ker je imel slednji pravico do izjave, v kateri naj bi bil opozorjen, da mora v njej navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer kasneje ne bo mogel več uveljavljati.

3.Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz prvega odstavka 28. člena in tretje alineje 29. člena Ustave. Meni, da gre z vidika zatrjevanih kršitev za posebej utemeljen primer iz tretjega odstavka 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Pri utemeljevanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kariž proti Sloveniji z dne 13. 11. 2014. S tega vidika pritožnik kot sporno ocenjuje stališče sodišča, da v zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal razbremenilnih razlogov. Meni, da je z navedbami v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal razbremenilne razloge, predlagal naj bi tudi svoje zaslišanje ter zaslišanje voznika in policista. Sodišče naj bi predlog brez obrazložitve zavrnilo. Pravico iz prvega odstavka 28. člena Ustave naj bi sodišče kršilo s tem, ko je storilo kršitev materialnega zakona, saj naj bi pri tem spregledalo odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-37/12 z dne 8. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 36/14), s katero je Ustavno sodišče razveljavilo zadnji stavek šestega odstavka 5. člena ZCes-1. Ta določba pa naj bi bila pravna podlaga, na kateri temelji pritožniku očitani prekršek.

4.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-98/15 z dne 20. 12. 2016 sprejelo v obravnavo. O tem je skladno s prvim odstavkom 56. člena ZUstS obvestilo Okrajno sodišče v Kranju.

B.

5.Pritožnik med drugim zatrjuje, da mu je Okrajno sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo kršilo pravico iz prvega odstavka 28. člena Ustave, ker je spregledalo odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-37/12.

6.Po prvem odstavku 28. člena Ustave nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. S to določbo Ustava ureja načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki je v mednarodni skupnosti priznano tudi kot splošno načelo mednarodnega prava (lex certa). Ustava ga ureja kot materialno pravno jamstvo v kazenskem postopku – kot človekovo pravico, katere spoštovanje naj državi prepreči arbitrarno in samovoljno uporabo kazenskopravne represije zoper posameznika. Že po svojem besedilu je prvi odstavek 28. člena Ustave uporabljiv le za ustavnopravno upoštevne kršitve kazenskega materialnega prava.[1] Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 16) navedlo prepovedi, ki jih postavlja prvi odstavek 28. člena Ustave.[2] Iz teh prepovedi izhajajo njim nasprotne ustavne obveznosti, ki so najprej usmerjene k zakonodajalcu in kasneje k razlagalcu zakona. Ena od teh je, da je zakonodajalec tisti, ki določi znake dejanja, ki je kaznivo.[3] Navedeno med drugim velja tudi v postopku o prekršku.[4] Če zakonodajalec kasneje, med postopkom, ki še ni pravnomočno končan, poseže v opis inkriminacije in spremeni materialno določbo v delu znaka protipravnega ravnanja tako, da gre za milejši zakon, je taka sprememba za odločanje sodišča, torej razlagalca zakona, zavezujoča (drugi odstavek 28. člena Ustave). Enako velja tudi za primer, ko Ustavno sodišče del zakona, ki zapoveduje določeno ravnanje, kot protiustavnega razveljavi. Potem ravnanje v nasprotju s tako zapovedjo ne more več pomeniti prekrška za naprej, za sojenja, ki so v teku, pa povzroči učinke iz drugega odstavka 28. člena Ustave.[5]

7.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-37/12 razveljavilo zadnji stavek šestega odstavka 5. člena Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/10 in 48/12),[6] ker je ugotovilo, da je v neskladju s prvim odstavkom 32. člena Ustave. V 19. točki navedene odločbe je Ustavno sodišče zapisalo: "Z izpodbijano določbo je želel zakonodajalec preprečiti dolgotrajno parkiranje tovornih vozil na počivališčih, da bi zagotovil dovolj parkirnih mest za voznike, ki morajo skladno z veljavno zakonodajo opraviti obvezne počitke med vožnjo. Cilj zakonske ureditve je mogoče doseči že s časovno omejenim parkiranjem in označitvijo časa začetka parkiranja. S časovno omejitvijo časa parkiranja se prepreči dolgotrajno parkiranje. Označitev časa parkiranja pa omogoča izvedbo nadzora pri spoštovanju zakonske obveznosti. Zato dodatna obveznost voznika tovornjaka, da mora med počitkom ali prepovedjo vožnje nadzorovati svoje vozilo in ne sme v tem času zapustiti počivališča, ni nujna, da bi dosegli ustavno dopustni cilj."

8.Iz opisa dejanja 1. točke izreka odločbe o prekršku Postaje prometne policije Kranj št. 555006661194 z dne 5. 10. 2012 izhaja, da je pritožnik kot samostojni podjetnik kršil šesti odstavek 5. člena ZCes-1 in s tem storil prekršek po osmem odstavku 5. člena ZCes-1. Do očitanega prekrška naj bi prišlo, ker je voznik in v tem primeru tudi odgovorna oseba Metod Šimenec storil prekršek s sredstvi samostojnega podjetnika, tako da je skupino vozil parkiral na prometni površini počivališča Voklo I, na notranji strani ni označil časa in datuma začetka parkiranja, in ker je skupino vozil pustil brez nadzora voznika, saj naj bi se kontrola vozil opravila dvakrat, vendar naj voznika na kraju ne bi bilo.

9.Kot izhaja iz opisa odločbe o prekršku z dne 5. 10. 2012, se očitek pritožniku med drugim opira na opis, da je voznik ravnal na način iz zadnjega stavka šestega odstavka 5. člena ZCes-1, torej tako, da je tovorno vozilo s priklopnikom pustil brez nadzora. Torej je bil pritožnik v tem delu kaznovan na podlagi določbe, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo. Okrajno sodišče je o zahtevi za sodno varstvo odločilo 6. 8. 2014. Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-37/12 je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 36/14, 23. 5. 2014. To pomeni, da je bila za Okrajno sodišče v Kranju, ko je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, obvezujoča. Pomenila je dekriminacijo opustitve nadzora vozila, zato je bila v tem delu za pritožnika milejši zakon.

10.Ker je bil pritožnik kaznovan za prekršek na podlagi zakonsko določenega znaka prekrška, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, je Okrajno sodišče pritožniku kršilo pravico iz drugega odstavka 28. člena Ustave, ki zagotavlja uporabo milejšega zakona. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Kranju razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju bo moralo Okrajno sodišče v Kranju upoštevati razloge iz te odločbe in ponovno odločiti o pritožnikovi zahtevi za sodno varstvo.

11.Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve drugega odstavka 28. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Predsednica

[1]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-24/98 z dne 10. 7. 2002.

[2]Glej 10. točko obrazložitve te odločbe.

[3]Prim. 17. in 18. točko obrazložitve št. Up-879/14 z dne 20. 4. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15).

[4]Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-15/99 z dne 13. 6. 2002 (Uradni list RS, št. 59/02, in OdlUS XI, 263).

[5]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-152/14 z dne 9. 2. 2017 (Uradni list RS, št. 12/17).

[6]Navedena določba se je glasila: "Na prometnih površinah počivališč zunaj vozišča javne ceste, ki so namenjene kratkemu postanku udeležencov cestnega prometa, je dovoljeno parkirati tovorna vozila najdlje za dvojni čas predpisanega počitka voznika ali za čas prepovedi prometa. Voznik mora na notranji strani vetrobranskega stekla vidno označiti čas in datum začetka parkiranja. Parkiranje tovornega vozila brez nadzora voznika ali samo priklopnega vozila je na teh površinah prepovedano."