Jedro

Ker je tožnik investiral v osnovna sredstva, ki so bila do polovice v lasti druge osebe in jih v tem delu tudi ni imel v finančnem najemu, ne more uveljavljati investicijske davčne olajšave po prvem odstavku 48. člena ZDoh za celotno investicijo v to sredstvo, ampak le do polovice, ki je bila v njegovi lasti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 5. 2004, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena revidentova pritožba zoper odločbo Davčnega urada M. z dne 20. 9. 1999. S slednjo je bila za leto 1998 revidentu ugotovljena davčna osnova za davek od dohodkov iz dejavnosti v višini 23.572.317,00 SIT in odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti v znesku 8.902.978,00 SIT.

2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom upravnih organov v izdanih upravnih aktih ter dodaja, da opredmetena osnovna sredstva, ob izpolnitvi drugih pogojev, obsegajo le stvari, ki jih ima podjetnik v lasti ali finančnem najemu. Ker revident v letu 1998 ni bil lastnik obravnavane nepremičnine v celoti, ni izpolnjeval pogojev za obračun amortizacije za celotno nepremičnino.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo, da v letu 1998 ni bil lastnik obravnavane nepremičnine, v katero je vlagal svoja sredstva. V postopku je namreč zatrjeval, da je lastninsko pravico pridobil na podlagi samega zakona, in sicer z gradnjo na tujem zemljišču. Trdi, da je iz svojih lastnih sredstev zgradil velik poslovni objekt in da je vrednost tega vložka kar nekajkrat presegla vrednost zemljišča, zato je lastnik celotne stvari že na podlagi samega zakona. Navaja tudi, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, zakaj sodišče šteje, da je bil v letu 1998 polovični lastnik spornih nepremičnin, zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji (prej pritožbi) ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje za pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem obsegu je bil izveden tudi sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitev dejanskega stanja, to pa pomeni, da je Vrhovno sodišče pri odločanju vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem oziroma sodnem postopku, če sodišče samo ugotavlja dejansko stanje. Zato Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni presojalo revizijskih navedb, s katerimi revident izpodbija dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopno sodišče, izhaja, da je revident v svojih poslovnih knjigah kot lastna osnovna sredstva vodil poslovno stanovanjski objekt, katerega lastnika sta bila revident in njegova žena, vsak do polovice. V letu 1998 je revident investiral v to osnovno sredstvo ter uveljavljal tudi davčno olajšavo v višini 40% investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva po prvem odstavku 48. člena Zakona o dohodnini – ZDoh. Ker je investiral v osnovna sredstva, ki so bila do polovice v lasti druge osebe in jih v tem delu tudi ni imel v finančnem najemu (22. člen Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika, Ur. l. RS, št. 5/95, v nadaljevanju Pravilnik), po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni mogel uveljavljati investicijske davčne olajšave po prvem odstavku 48. člena ZDoh za celotno investicijo v to sredstvo, ampak le do polovice, ki je bila v njegovi lasti.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident namreč ne bi smel knjižiti tistega dela nepremičnine, ki je bil v lasti druge osebe, med svoja opredmetena osnovna sredstva. Vknjižbe morajo po drugem odstavku 14. člena Pravilnika temeljiti na verodostojnih knjigovodskih listinah, ki so skladno s peto alinejo drugega odstavka 15. člena Pravilnika tiste listine, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje. V upravnem spisu se nahaja zemljiškoknjižni izpisek z dne 26. 3. 1999, iz katerega izhaja, da sta lastnika parc. št. 15 in 14, vl. št. 10, k. o. ... (na katerem stoji poslovno stanovanjski objekt) revident in njegova žena vsako do ene polovice (1/2).

11. Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati revizijski ugovor, da je revident postal lastnik poslovno stanovanjskega objekta do celote na podlagi zakona. Tožnik je z zatrjevanjem okoliščin, določenih v ZTLR, ki so potrebne za pridobitev lastninske pravice na originarni način, prekludiran. Ta dejstva bi moral zatrjevati že pred izdajo upravnega akta prve stopnje, iz upravnega in sodnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi navedel opravičljive razloge, zakaj teh dejstev ni zatrjeval že pred izdajo upravnega akta prve stopnje.

12. V določbi prvega odstavka 48. člena ZDoh je določeno, da zavezanec lahko v letni davčni napovedi uveljavlja znižanje davčne osnove v višini 40% investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva, razen v osebna motorna vozila. Revizijska navedba, ki se nanaša na znižanje davčne osnove v višini 40% investiranega zneska v osebni avtomobil, je zato neutemeljena.

13. V obrazložitvi izpodbijane sodbe so navedeni vsi razlogi o dejstvih, ki so glede na 9. točko te sodbe relevantni za odločitev v zadevi. Iz izpodbijane sodbe tudi jasno izhaja, da je sodišče štelo, da je bil revident v letu 1998 polovični lastnik obravnavanih nepremičnin, ker je bil tedaj kot lastnik nepremičnin do ene polovice vpisan v zemljiško knjigo in ker se gradbeno dovoljenje za izgradnjo poslovno stanovanjskega objekta glasi nanj in njegovo ženo, zato ne drži, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (92. člen ZUS-1).