Jedro

Ker je tožeča stranka dokazala, da jo je tožena stranka brez podlage prepričala, da ji nakaže določeni znesek denarja, ker naj bi ji nastali stroški pri izvajanju mandatne pogodbe, mora ta znesek vrniti. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je šlo za odplačno dogovorjen mandat in da je ta znesek predstavljal plačilo ali vsaj darilo za opravljeno delo.

Tožena stranka morala dokazovati, da je obstajal dogovor o odplačnem razmerju po tretjem odstavku 766. člena OZ. Tožena stranka je priznavala, da je bilo med njimi 10-letno prijateljsko razmerje. V takih razmerjih je normalno, da toženka za svoj del tožeči stranki ni računala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (obsodilni del).

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 7.893,03 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in pravdne stroške. V znesku 4.386,97 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja kršitev določbe 286.a člena ZPP, ker je sodišče upoštevalo tožničine dokazne predloge v pripravljalnem spisu 26. 6. 2015. Sodišče bi lahko prebralo izjavo A. A. in zaslišalo to pričo le pod pogojem, da bi tožnica na prvem naroku izvedela, da je toženka trdila, da je znesek 8.000,00 EUR prejela delno povračilo stroškov za njene prihode delno pa kot darilo. Vendar v resnici je to tožnica izvedela že na prvem naroku, če ne že prej iz odgovora na tožbo. Zato je imela dovolj možnosti, da pred pripravljalno vlogo 26. 6. 2015 to navaja. Zato je nastopila prekluzija. Tožnica je tudi zaslišanje priče A. A. predlagala „po potrebi“, kar ni v skladu z razpravnim načelom iz 7. točke ZPP. Sodišče je sprejelo odločitev mimo trditvene podlage pravdnih strank. Sodišče zmotno šteje, da je tožnica 8.000,00 EUR nakazala na toženkin TRR kot denarni predujem iz 775. člena OZ, na podlagi katerega mora naročitelj dati prevzemniku naročila denar za pričakovane izdatke. Stranki nista tega zatrjevali. Trdila je, da je dala denar toženki, da bi poplačala toženka Odvetniško družbo X za zastopanje. V odgovoru na tožbo je spremenila svoje trditve, da je toženka manipulirala s tožnico in jo o plačilu 8.000,00 EUR prepričevala, da je to nekakšen polog, ki ga je v enakem znesku plačal tudi sosed C. Na prvem naroku pa je zatrdila, da je plačala Odvetniški družbi X 1.835,00 EUR, od tožnice pa prejela preko 10.000,00 EUR. Zaslišana kot stranka pa je povedala, da je nakazala 8.000,00 EUR za odvetnico X, pri čemer naj bi toženka rekla, da je to polog za C., ki ga bo nekoč dobila nazaj. Toženka pa je trdila, da je poračunala vse stroške, ki jih je imela iz opravljenih poslov pred tem. Izpovedala je, da za znesek 8.000,00 EUR ni prosila, prostovoljno ji ga je namenil pokojni D. D., ki se je ustrašil, da se ne bo več ukvarjala z njihovimi zadevami. 8.000,00 EUR je bila ocena D. za nekaj njenih stroškov, kar so ji bili dolžni. Sodišče pa ugotovi dejstvo, katerega stranki nista zatrjevali. Sodba vsebuje nejasne razloge o odločilnih dejstvih in ti so med seboj v nasprotju. V 11. točki obrazložitve ugotavlja, da je tožnica prejela 8.000,00 EUR za pričakovane izdatke; v 7. točki obrazložitve pa, da ugotovi, da je šlo za postopke, ki so se odvijali pred tem. V 8. točki obrazložitve ugotovi, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju mandata, nato pa, da je bila toženkina pomoč prijateljska in da je samoumevno, da ne more zahtevati plačila. Pravdni stranki sta bili enotni, da je toženka nudila pomoč tožnici in možu in da ni zahtevala plačila v ta namen. To še ne pomeni, da se je plačila iz tega naslova odpovedala oziroma ga ne bi mogla sprejeti. 8.000,00 EUR je bil znesek, ki ga je prostovoljno določil tožničin sedaj pokojni mož ob vedenju toženke za vse stroške in trud v desetletju pred tem. Tožnica sama je priznala v pripravljalnem spisu 7. 5. 2015, da je bila toženka vsaj 2x mesečno pri njih v ... in da je imela stroške goriva. V 10 letih po 200 x je to 5.000,00 EUR. Sodišče se opre pri odločitvi na izpoved A. A. Sledi ji, čeprav je ugotovljeno, da ima s tožnico pogodbo o dosmrtnem preživljanju in torej interes, da tožnica v pravdi uspe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je neprepričljiva. Sodišče se ne opredeli do izpovedbe priče, ki je zatrjevala, da je toženka obljubila, da bo znesek 8.000,00 EUR vrnila v enem letu brez obresti. Če bi šlo za posojilo, potem ji v letu 2014 ne bi nakazovala še dodatnih sredstev za plačilo odvetnika. Sodišče se ne opredeli do vseh odločilnih dejstev. Napačen je zaključek sodišča, da že oddaja priporočene pošiljke na pošto dokazuje, da je naslovnik poznal vsebino. Tožnica je vložila v spis potrdilo, da se je dopis z dne 22. 8. 2014 vrnil nevročen. Sodišče pa sklepa, da je toženka bil avgusta 2014 seznanjena z vsebino dopisa, saj ga sicer ne bi omenjala v 1. pripravljalni vlogi. Toženka pa se je seznanila s tem dopisom, ko je 5. 1. 2015 prejela tožničin odgovor na tožbo v pravdni zadevi I P 230/2014 zaradi priznanja podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu. Zato ni logično, kako naj bi se toženka ne mogla opredeliti glede tožničinega dopisa v svoji 1. pripravljalni vlogi.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je razmerje med pravdnima strankama ocenilo kot ustno sklenjeno mandatno pogodbo po 766. členu Obligacijskega zakonika. Dogovor je bil, da toženka, ki je pravnica, zaradi prijateljskih odnosov opravi določene posle, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve, samo delo toženke pa je bilo dogovorjeno kot neodplačno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izvedene dokaze in sklepalo, da je bil dogovor med pravdnima strankama, da sta zakonca bila dolžna poravnati stroške in da je tožena stranka dokazala, da je iz tega naslova tožeča stranka dolžna plačati 4.386,97 EUR nakazil. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi bil del denarja od nakazanih 8.000,00 EUR, plačilo za toženkino delo za nazaj.

6. Pritožba najprej graja odločitev sodišča prve stopnje, da upošteva dokazni predlog in nato je izvedlo dokaz z zaslišanjem priče A. A. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka podala ta dokazni predlog v skladu z določbo petega odstavka 286.a člena ZPP. Sodišče je namreč ugotovilo, da zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem te priče, ni prišlo do novega prelaganja obravnave, saj je bila obravnava 15. 9. 2015 in na tej obravnavi je bila zadeva zaključena. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da je iz izpovedb toženke tožnica dokončno izvedela, da naj bi šlo po mnenju toženke pri nakazilu 8.000,00 EUR tudi za plačilo njenega dela. Zato je v zvezi s tem predlagala dokaz z zaslišanjem priče A. A. Pritožba tudi nima prav, ko meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati predloga za zaslišanje A. A., ker je tožeča stranka v pripravljalni vlogi 26. 6. 2015 to predlagala „po potrebi“. Ko je dokazni predlog podan in je substanciran, ga sodišče upošteva oziroma o tem odloči. Če bi sodišče prve stopnje menilo, da ta dokazni predlog ni substanciran, bi lahko ali pozvalo tožečo stranko, da poda ustrezne navedbe o tem ali bi odločilo, da ta dokazni predlog ni potreben.

7. Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage obeh pravdnih strank. Pri tem iz tožničinih navedb in zaslišanj iztrga posamezne stavke in jih komentira tako, da meni, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je treba zaslišanje stranke oceniti kot dokaz celovito in ni mogoče iztrgati posameznih delov stavkov. Tožbene navedbe pa so pomembne v toliko, da sodišče po opravljeni dokazni oceni ugotavlja utemeljenost tožbenega zahtevka. Dejstvo je, da sta tako tožnica kot toženka pri svojih zaslišanjih podali svoje videnje več let trajajočega odnosa in seveda v zvezi s tem tudi navajali, kaj od stroškov je dobila toženka povrnjeno, kaj pa je opravila neodplačno. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno poudari, da je to mogoče ugotoviti že iz zaslišanja toženke, kot tudi njenega moža. Trditve tožene stranke pa so bile, da je bil znesek 8.000,00 EUR nakazan delno za njeno delo, ker naj bi tedaj tožnica in mož menila, da ji to dolgujeta. Ker je bilo določeno delo s strani tožene stranke po ugotovitvah sodišča prve stopnje dejansko opravljeno, je moralo sodišče o tem zavzeti stališče. Pravilno ugotavlja, da izvedeni dokazi ne dokazujejo, da bi toženka dobila 8.000,00 EUR tudi za nagrado, ker se je ukvarjala z njihovimi zadevami. Sodišče prve stopnje je pri opredeljevanju pravne podlage razmerja med pravdnima strankama ugotovilo pravno relevantna dejstva, ki jih vsebuje zakonski dejanski stan iz določbe 766. člena OZ. Zato ni spreminjalo dejanske podlage obeh pravdnih strank oziroma sodilo mimo zahtevka tožeče stranke. Pravdni stranki sta navajali določena dejstva, sodišče prve stopnje je izvajalo dokaze in nato ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka. Ni pa mogoče od tožnice, ki je starejša oseba in je sama izpovedala, da ima nekaj let še nemške šole, pričakovati, da bo pri pričevanju uporabljala izraze, ki pomenijo zakonski dejanski stan. Enako ni mogoče od tožnice pričakovati, da bo znala ponoviti za katera pravdna dejanja je bilo treba plačati in kaj predstavljajo zneski, katere je toženka navajala kot stroške. O samih zneskih nakazil in času nakazil, pa med pravdnima strankama ni spora. Sodišče prve stopnje pa je nato pravilno ocenilo, da je tožena stranka prejela določene zneske kot povračilo za dolgovane zneske za določena pravdna dejanja in kolikor je dokazala, je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo.

8. Pritožba nadalje trdi, da so nasprotja o odločilnih dejstvih v 7. in 11. točki obrazložitve. Pri tem spregleda, da je v 7. točki obrazložitve sodišče prve stopnje še delno povzemalo navedbe obeh strank. V 11. točki obrazložitve pa je naredilo dokazno oceno, katere zneske je toženka prejela kot poplačilo za izdatke oziroma kaj je toženka zahtevala kot pričakovane izdatke. Sodišče pravilno ugotavlja, da je toženka najprej zatrjevala, da ji je bilo 8.000,00 EUR nakazanih s strani tožničinega moža kot povračilo stroškov, ki jih je toženka imela. Nato pa je izpovedala, da je šlo delno za darilo, delno pa za poplačilo stroškov za poti S. in N. Sodišče pravilno tudi oceni izpovedbo priče A. A., ki je izvedela od tožnice, da je bilo tožnici naročeno, naj znesek 8.000,00 EUR nakaže toženki kot nekakšen polog v sodnih zadevah, predvsem pa ni šlo za darilo ali plačilo njenega dela.

9. Pritožba nadalje trdi, da se toženka nikoli ni odpovedala plačilu za opravljene usluge. Pri tem spregleda, da bi tožena stranka morala dokazovati, da je obstajal dogovor o odplačnem razmerju po tretjem odstavku 766. člena OZ. Tožena stranka je priznavala, da je bilo med njimi 10-letno prijateljsko razmerje. V takih razmerjih je normalno, da toženka za svoj del tožeči stranki ni računala. Tožena stranka ni dokazovala, da bi ta znesek bil plačan za materialne stroške za vožnjo do ... v 10 letih. Zato pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbi, ki podaja izračun stroškov za vožnje v 10 letih po 200 x na leto.

10. Pritožba še trdi, da sodišče ne bi smelo pokloniti vere izpovedbi priče A. A., ker je tožeča stranka z njo sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje opravilo dokazno oceno na podlagi vseh izvedenih dokazov (listinskih in zaslišanje strank in priče). Nato je naredilo celovito dokazno oceno in se ni oprlo le na izpovedbo priče A. A. Zato ni utemeljena trditev iz pritožbe, da je s tem bilo toženki odvzeto, da se izjavi v postopku (smiselno zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Na koncu pritožba še trdi, da sodišče ne bi smelo upoštevati, da je bila toženka seznanjena z vsebino dopisa tožeče stranke z dne 22. 8. 2014. Sodišče prve stopnje je le ugotovilo, da je s tem dopisom tožnica toženki formalno prepovedala kakršnokoli dejavnost v njenem imenu in na njen račun iz mandatne pogodbe. Sodišče je štelo, da iz toženkinih navedb v 1. pripravljalni vlogi izhaja, da je bila z dopisom seznanjena. Pritožba pa sedaj kot novoto zatrjuje, da je toženka bila prvič seznanjena s tem dopisom v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. I P 230/2014 in da sodišče to zmotno interpretira. Pritožbeno sodišče nato odgovarja, da je sodišče pravilno ugotovilo, kaj je tožena stranka napisala v odgovoru na tožbo. Vendar je treba ugotoviti, da v tem sporu ne gre za spor o tem, kdaj natančno je mandatno razmerje formalno prenehalo. Očitno je, da se je zaupanje tožnice skrhalo in da tudi tožena stranka ni opravljala novih dejanj v imenu tožnice. V konkretnem primeru gre za vračilo zneska 7.893,03 EUR, katere je tožeča stranka nakazala toženi, ker je tožena stranka zatrjevala, da so nastali stroški v tem znesku. Tožena stranka pa teh stroškov v pravdi ni dokazala in je tožeča stranka upravičena to terjati nazaj.

11. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev in tudi ne bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z navedbami ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča.