Jedro

V situacijah, ko stranka najprej prizna neko dejstvo, potem pa ga popolnoma zanika, mora stranka svoj preklic obrazložiti, to je pojasniti, zakaj je preklic upravičen in to upravičenost tudi izkazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom (pravilno sodbo) je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 139547/2014 z dne 20. 10. 2014 ohranilo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni tožeči stranki plača 457,57 EUR pravdnih stroškov s pripadki (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, skupaj s stroškovno posledico. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2015 zahtevala izvedbo naroka, zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 454. člena ZPP. Kljub ugotovljenemu, in kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je odločitev sodišča prve stopnje, da naroka ne izvede, pravilna in s pritožbo uveljavljena kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Prvi odstavek 454. člena ZPP določa, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Pri presoji, kdaj je dejansko stanje sporno, mora sodišče upoštevati (tudi) določbo 214. člena ZPP. Ta v drugem odstavku določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb strank.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikala obstoja obligacijskega razmerja, ki je bilo podlaga vtoževani terjatvi, temveč je celo izrecno navedla, da je višina vtoževane terjatve nesporna. Drži sicer pritožbena navedba, da je tožena stranka v kasnejših vlogah svoje priznanje obstoja in višine vtoževane terjatve preklicala (trdila je, da je vtoževana terjatev sporna). Vendar, v situacijah, ko stranka najprej prizna neko dejstvo, potem pa ga popolnoma zanika, mora stranka svoj preklic obrazložiti, to je pojasniti, zakaj je preklic upravičen in to upravičenost tudi izkazati (prim. J. Zobec, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, str. 367). Navedenega pa tožena stranka ni storila (prim. 5. točko obrazložitev izpodbijane sodbe), zato takšen preklic tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti pravno upoštevan in je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožena stranka navedbe tožeče stranke o obstoju in višini terjatev priznava (prim. tretji odstavek v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP).

8. Tožena stranka se je v postopku na prvi stopnji branila tudi z navedbo, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o odlogu plačila. Da bi tak ugovor lahko bil pravno upoštevan, bi morala tožena stranka (ker gre za dejstvo, ki je njej v korist) izkazati, kdaj in ob kakšni priliki naj bi se dogovarjala s tožečo stranko za odlog plačila obveznosti, kdo je sodeloval pri sklenitvi takšnega dogovora in predvsem kakšen naj bi bil nov dogovorjen rok zapadlosti terjatve. Takšnega že trditvenega bremena pa tožena stranka ni zmogla (prim. 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da med pravdnima strankama takšen dogovor ni obstajal. Drugih ugovorov glede zapadlosti vtoževanih terjatev, kot izhajajo iz predloga za izvršbo, tožena stranka ni podala, kar pomeni, da tudi zapadlost terjatve ni bila (več) sporna.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka (saj so bili v predmetni zadevi izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 454. člena ZPP) in so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z zapadlostjo vtoževane terjatve izvesti predlagane ustne dokaze. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP namreč nespornih (priznanih) dejstev ni potrebno dokazovati. Tudi sicer pa velja pripomniti, da dokazi manjkajočih (nesklepčnih) trditev tožene stranke ne morejo nadomestiti.

10. Ker pritožnica drugih pritožbenih razlogov ne uveljavlja, podane pa niso niti kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, in tako ni bil potreben za postopek, tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).