Jedro

Subjektivna sprememba tožbe na aktivni strani ni mogoča, saj je ZPP ne predvideva. Ureja le položaje, ko pride do subjektivnih sprememb na strani tožeče stranke na drug način kot s spremembo tožbe in sicer pri naknadnem sosporništvu (drugi odstavek 191. člena ZPP), pri odtujitvi stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ob pogoju, da v to privolita obe stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP), pri nadaljevanju postopka po pravnih naslednikih pravne osebe, ki je prenehala (prvi odstavek 208. člena ZPP) in v primeru sosporniške intervencije (202. člen ZPP).

Vpis služnosti v zemljiško knjigo za nastanek služnosti sicer nima konstitutivnega pomena. Si pa priposestvovalec zagotovi svoj pravni položaj proti tretjim šele z vpisom v zemljiško knjigo, sicer ga bremenijo negativne posledice opustitve vpisa. Zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo je zato njegov pravni položaj šibkejši od položaja dobrovernega pridobitelja lastninske pravice na služečem zemljišču, ki zaupa v bremen prosto pridobitev lastninske pravice.

Stvarna služnost se priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju, saj se služnost lahko pridobi z vsebino najobsežnejšega izvrševanja samo, če so glede takšnega načina izpolnjeni vsi pogoji. Za priposestvovanje z zlorabo zaupanja bi namreč šlo, če lastnik služeče nepremičnine včasih dovoli ravnanja, ki pomenijo izvrševanje služnosti, vendar kot znak prijaznosti, in ne z namenom, da se služnost ustanovi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča nepremičnina ID znak: parcela 0000 698/6 (ID 0001), ki je v solasti tožeče stranke A. A., do 1/2 celote in B. B., do 1/2 celote, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi, ki se izvršuje po vzhodnem delu nepremičnine ID znak: parcela 0000 698/12 v 3 metrskem sredinskem pasu obstoječe asfaltne poti tako, da znaša odmik od škarpe na eni strani 2 metra, odmik od stopnic vrstnih hiš ob Ulici pa 1 meter in na način, da ne bo motenj parkiranja vozil ob 2-metrskem pasu ob škarpi in postavitve smetnjakov ob stopnicah vrstnih hiš, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak: parcela 0000 698/12 (ID 0002), ki je v solasti tožene stranke in sicer C. C. in D. C. vsakega do 31/100 ter E. E. in F. E. vsakega do 19/100 (I. točka izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe stroške postopka v znesku 1.609,18 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev so se pravočasno iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožili toženci C. C., E. E. in F. E. (v nadaljevanju: pritožniki). Predlagajo, da se pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa se jo spremeni ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Menijo, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, ker po sodbi določene poti ni mogoče zagotoviti, saj stanje v naravi tega ne omogoča, nesorazmerno pa bi bila obremenjena tudi njihova zasebna lastnina. O tem bi se sodišče lahko prepričalo na ogledu, a ga kljub predlogu ni opravilo. Poudarjajo, da tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnika) v tožbi in na narokih ni specificirala, zakaj naj bi širina poti znašala 3 metre in ni pričala, da bi kadarkoli sama uporabljala tovorna vozila. Glede na navedeno je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in tožnikoma dosodilo več, kot sta kadarkoli uporabljala in kar naj bi priposestvovala. Pomanjkljive trditvene podlage pa tudi pričanje gospe G. G. ne more nadomestiti.

Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno dopustilo subjektivno spremembo tožbe na aktivni strani, ki se ji je tožena stranka upirala. Svoje odločitve pa ni obrazložilo.

Sodišče prve stopnje bi morda moralo glede na ugotovljena nesporna dejstva izdati delno sodbo, saj obsegu služnosti peš dostopa in dostopa z enim osebnim vozilom za namen dovoza in uvoza do garaže tožeče stranke niso nasprotovali. Glede uporabe služnosti z drugimi vozili pa v tožbi ni specificirano. Tega dejstva ne more sanirati niti morebitno zaslišanje strank ali prič. Pogostost in čas trajanja uporabe vozil z večjo nosilnostjo nista navedena. Pričanje tožnikov jo je negiralo, s čimer se je priznalo, da po dvorišču nikoli, ne le v času zatrjevanega priposestvovanja, niso vozila vozila večja od osebnih. Glede edinega spornega dejstva, ali se je služeča nepremičnina uporabljala za tovorna vozila v korist gospodujoče nepremičnine, pa sodišče prve stopnje dejstev ni ugotavljalo in o njih tudi ni obrazložitve v sodbi. Enako velja glede dobrovernosti, ki so ji ugovarjali, saj niso mogli opaziti služnosti z vsemi vozili, ko so nepremičnino kupovali, temveč zgolj za hojo in vožnjo z osebnim vozilom.

Pritožniki so prepričani, da je tožba nesklepčna in da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj doba priposestvovanja ni opredeljena, ni začetka in konca priposestvovanja, s katerimi prevozni sredstvi, razen z osebnim vozilom, naj bi tožeča stranka od leta 1962 redno vozila čez dvorišče in kako pogosto ter kdo od pravdnih prednikov parcelne št. 698/12 k.o. X je dovolil vožnjo tožnikom z vsemi prevoznimi sredstvi. Tudi dobrovernost ni izkazana, saj služnosti od leta 1962 ni vpisana v zemljiško knjigo, kar vsekakor kaže na malomarnost. Zato je sodišče posledično napačno uporabilo določila SPZ, ki se nanašajo na kvaliteto izvrševanja služnosti in pogostost izvrševanja služnosti ter tudi časovno komponento izvrševanja služnosti.

Sodišče prve stopnje pa je napačno odločilo tudi glede stroškov postopka, ker ni upoštevalo priglašenih separatnih stroškov s strani tožene stranke za narok 23. 9. 2021 in pri odločitvi ni upoštevalo priznanja priposestvovanja pravice hoje in dovoza do garaže z enim osebnim vozilom.

3. Na pritožbo sta odgovorila tožnika in predlagata njeno zavrnitev ter priglašata stroške pritožbenega postopka. Menita, da sodišču prve stopnje ogleda ni bilo treba izvesti, vstop B. B. v pravdo pa je sodišče utemeljeno dopustilo, kar na pravilnost odločitve tudi nima vpliva. Ne drži, da bi sodišče moralo izdati delno sodbo in tudi, da zahtevek ni dovolj specificiran. Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna. Sporno razmerje so skušali rešiti pred pravdo, a neuspešno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da odločitve o dopustitvi subjektivne spremembe tožbe na strani tožeče stranke ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje je na naroku, na katerem je dopustilo takšno spremembo tožbe, napovedalo, da bo odločitev obrazložilo v končni odločbi, vendar v izpodbijani sodbi tega ni storilo. V 2. točki obrazložitve je le ponovilo, da je spremembo tožbe dovolilo z vstopom novega lastnika služeče nepremičnine, ki je nepremičnino dobil s pravnim poslom od zakonite dedinje. Izostala pa je obrazložitev na kateri podlagi je sodišče takšno spremembo tožbe dovolilo. Odločitve sodišča prve stopnje se zato v tem delu ne da preizkusiti. S tem je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1. 6. Zmotno pa je stališče pritožnikov, da je tožba nesklepčna, ker doba priposestvovanja ni opredeljena, ni začetka in konca priposestvovanja, s katerimi prevozni sredstvi, razen z osebnim vozilom naj bi tožeča stranka od leta 1962 redno vozila čez dvorišče in kako pogosto ter kdo od pravdnih prednikov parcelne št. 698/12 k.o. X je dovolil vožnjo tožnikom z vsemi prevoznimi sredstvi. Tožeča stranka je s trditvami, da se je pot v obsegu kot trdi in za namene pešpoti ter vožnje z vsemi vozili uporabljala od izgradnje hiš v letu 1962 dalje, trditvenemu bremenu zadostila. Ali je v nadaljevanju v zvezi s tem zadostila tudi dokaznemu bremenu, pa bo pokazal dokazni postopek.

7. V zvezi s tem pritožniki utemeljeno očitajo sodišču prve stopnje, da ni ustrezno oziroma sploh ni ugotavljalo obsega priposestvovane služnosti. Ugotovilo ni, na kakšni površini se je služnost izvrševala, prav tako ne, kako pogosto in s katerimi vozili se je izvrševala za potrebe gospodujočega zemljišča ter v katerem časovnem obdobju. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da se je služnost izvrševala z vsemi vozili v 3 metrskem sredinskem pasu in tako, da je bilo to tožencem znano in da so to (večkrat) priznali, v nasprotju s trditvami tožencev, saj so ti trdili, da se je služnost izvrševala le peš in z enim vozilom, vožnje z drugimi vozili (za potrebe sosedov) pa le po vsakokratnem dogovoru. Poleg tega so toženci glede trase služnosti vztrajali, da ta v zatrjevani širini ni možna. Sodišče prve stopnje zato ni (kot je zapisalo v 53. točki obrazložitve) glede obstoja izvrševanja služnosti v celoti sledilo navedbam obeh strank (ter priče). Pri ugotovitvi, da se služnost izvršuje že dolgo, vsekakor pa zadnjih 20 let in da lastniki gospodujočega zemljišča temu niso oporekali, je spregledalo, da temu nesporno ni bilo tako le glede hoje in dostopa z enim osebnim vozilom, ne pa tudi glede vseh vozil in v 3 metrskem sredinskem pasu. Zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnjen najpomembnejši pogoj za ugotovitev obstoja stvarne služnosti, in sicer, da se je služnost izvrševala tako, da je bilo izvrševanje služnosti lastniku služeče nepremičnine znano tudi glede vseh vozil in v 3 metrskem sredinskem pasu, je zato preuranjen.

8. Pritrditi gre pritožnikom, da opustitev vpisa služnosti v zemljiško knjigo kaže na malomarnost pridobitelja. Vpis služnosti v zemljiško knjigo za nastanek služnosti sicer nima konstitutivnega pomena. Si pa priposestvovalec zagotovi svoj pravni položaj proti tretjim šele z vpisom v zemljiško knjigo, sicer ga bremenijo negativne posledice opustitve vpisa. Zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo je zato njegov pravni položaj šibkejši od položaja dobrovernega pridobitelja lastninske pravice na služečem zemljišču, ki zaupa v bremen prosto pridobitev lastninske pravice. V obravnavanem primeru je glede na trditve pritožnikov, ostalo nerazčiščeno ali temu ni tako le glede hoje in vožnje z enim vozilom ali tudi sicer (torej glede voženj z vsemi vozili in v 3 metrskem sredinskem pasu).

9. Glede na navedeno je bilo treba odločitev sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal poleg vprašanja, ali lahko v pravdi nastopa kot tožnik tudi B. B., neugotovljen še cel sklop pravno odločilnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je tudi bolj ekonomična in ne bo povzročila hujših kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10. V ponovljenem postopku mora sodišče prve stopnje najprej upoštevati, da subjektivna sprememba tožbe na aktivni strani ni mogoča, saj je ZPP ne predvideva. Ureja le položaje, ko pride do subjektivnih sprememb na strani tožeče stranke na drug način kot s spremembo tožbe in sicer pri naknadnem sosporništvu (drugi odstavek 191. člena ZPP), pri odtujitvi stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ob pogoju, da v to privolita obe stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP), pri nadaljevanju postopka po pravnih naslednikih pravne osebe, ki je prenehala (prvi odstavek 208. člena ZPP) in v primeru sosporniške intervencije (202. člen ZPP)2. Iz 2. točke obrazložitve izhaja, da je B. B. solastninski delež na nepremičnini pridobil s pravnim poslom od zakonite dedinje pokojne I. I. J. J. Za njegov vstop v pravdo namesto J. J. je zato potrebno soglasje obeh strank (drugi odstavek 190. člena ZPP), sicer pa odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča, v obravnavanem primeru s pravno naslednico pokojne tožnice. Pomemben pa je tudi trenutek smrti pokojne tožnice, kot to opozarjajo pritožniki, saj datum podpisa pooblastila ne da odgovora, ali se je to zgodilo pred ali po vložitvi tožbe.

11. Nadalje bo moralo sodišče prve stopnje s strankama razčistiti kaj je, upoštevaje dejstva, ki sta jih navedli, med njima sporno in kaj ni in le glede spornih dejstev izvesti dokazni postopek. Pri tem mora upoštevati temeljno načelo, da se stvarna služnost priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju, saj se služnost lahko pridobi z vsebino najobsežnejšega izvrševanja samo, če so glede takšnega načina izpolnjeni vsi pogoji. Za priposestvovanje z zlorabo zaupanja bi namreč šlo, če lastnik služeče nepremičnine včasih dovoli ravnanja, ki pomenijo izvrševanje služnosti, vendar kot znak prijaznosti, in ne z namenom, da se služnost ustanovi.3 V novem sojenju mora zato sodišče prve stopnje napraviti celovito, analitično, sintetično, logično ter preverljivo dokazno oceno o tem, ali so glede celotnega zatrjevanega načina izvrševanja služnosti izpolnjeni vsi pogoji.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Sklep II Ips 553/2004 z dne 25. 8. 2005. 3 Komentar M. Juhart k členu 217. SPZ; Stvanopravni zakonik, GV 2004.