Jedro

Ugovorov, ki jih uveljavlja tožeča stranka v tožbi, v tej zadevi ni mogoče upoštevati, ker se nanašajo na trditev, da terjatev dolžnika do tožeče stranke ne obstoji več v celoti, ampak le še delno, to pa so ugovori, ki jih je v skladu z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2 mogoče uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo naložil tožeči stranki, da plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi z dne 19. 11. 2012 v znesku 24.640,87 EUR. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je bil navedeni sklep o davčni izvršbi izdan zoper dolžnika A. d.o.o. S sklepom je bilo tožeči stranki, ki je dolžnikov dolžnik, naloženo, naj plača terjatve na predhodni račun Davčne uprave Republike Slovenije. Če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi se davek izterja od njega.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi pojasnjuje, da je prvostopenjski organ s sklepom o davčni izvršbi zarubil denarno terjatev dolžnice, ki jo je imela do tožeče stranke. Tožeči stranki je bilo tedaj dano navodilo, da mora zarubljeni znesek terjatve plačati na predpisan podračun. S tako odločitvijo se tedaj tožeča stranka ni strinjala, zato je vložila ugovor, ki je bil zavrnjen, na kar je sprožila tudi upravni spor. Pritožbenih navedb tožeče stranke, da na dan vročitve sklepa o davčni izvršbi ne dolguje 24.640,87 EUR, pač pa samo še 12.696,07 EUR pa drugostopenjski organ ne more upoštevati, ker lahko takšne navedbe uveljavlja tožeča stranka le v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi, sicer bi prišlo do nezakonitega podvajanja pravnih sredstev.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da družbi A. d.o.o. na dan, ko je bil izdan sklep o davčni izvršbi, ni več dolgovala 24.640,87 EUR, pač pa samo še 12.696,07 EUR, kar je bilo davčnemu organu pojasnjeno in v dokaz mu je bila poslana verodostojna listina. Tožeča stranka ni imela pravnega zastopnika in je zato smatrala, da država oziroma njen davčni organ ravnata tako kot je prav in kot odraža resnično dejansko stanje. Kljub temu je bil ugovor zavrnjen in se navedena zadeva izpodbija v postopku pred upravnim sodiščem pod opr. št. III U 408/2013. Očitno družba A. d.o.o. na dan 7. 11. 2012 še ni imela poknjiženih vseh že izvršenih kompenzacij in je zato navedla, da naj bi obstajal račun do tožeče stranke. Torej je bil račun medsebojno zaprt že skupaj za znesek 12.496,75 EUR. Tožeča stranka je že izkazala in dokazala, da terjatve ni dolžna plačati v celotnem znesku. Tožeča stranka ne more biti odgovorna za odtegnitev oziroma izplačilo nečesa, kar sploh ne obstoji, oziroma ne obstoji v takem znesku, kot ji nalaga davčni organ. Gre za dvoje stvari, ki jih ne moremo obravnavati ločeno. Tožeča stranka je pripravljena poravnati le toliko, kolikor dejansko dolguje družbi A. d.o.o. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi ter vrne zadevo v ponovno obravnavo prvostopenjskemu organu, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh odločb in še dodaja, da je v upravnem sporu, na katerega se sklicuje tožeča stranka, Upravno sodišče Republike Slovenije tožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 19. 11. 2012 zavrglo. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče najprej pojasnjuje, da je tožeča stranka kot toženo stranko navedla tri subjekte in sicer Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za finance, Ministrstvo za finance in Republiko Slovenijo, Davčno upravo Republike Slovenije, Davčni urad Nova Gorica. Sodišče je smiselno štelo, kot da tožena stranka toži Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za finance, saj gre pri vseh treh sicer ločeno navedenih toženih strankah v resnici za isti subjekt, to je Republika Slovenija. Po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je namreč tožena stranka država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. V konkretnem primeru je skladno s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 tožena stranka Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za finance.

Predmet odločanja v tem upravnem sporu je odločba, izdana zoper tožečo stranko kot dolžnikovo dolžnico na podlagi 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Navedeno določilo v prvem odstavku določa, da če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi, se davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. Po presoji sodišča je bila pri izdaji prvostopenjske odločbe navedena zakonska določba pravilno uporabljena. Ker tožeča stranka kot dolžnikova dolžnica ni ravnala v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do nje kot dolžnikove dolžnice, je prvostopenjski organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovi dolžnici naložil, da plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo morala po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

Ugovorov, ki jih uveljavlja tožeča stranka v tožbi, v tej zadevi ni mogoče upoštevati, ker se nanašajo na trditev, da terjatev dolžnika do tožeče stranke ne obstoji več v celoti, ampak le še delno, to pa so ugovori, ki jih je v skladu z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2 mogoče uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Navedeno določilo namreč določa, da v svojem ugovoru dolžnikov dolžnik lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Teh ugovorov pa ni mogoče uveljavljati v pritožbi zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2. Torej so navedbe tožeče stranke v tožbi lahko stvar drugega postopka, to je postopka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ter v postopku sodnega varstva v zvezi s tem, ni pa mogoče teh navedb uveljavljati v tem upravnem sporu. V zvezi s tem sodišče še pojasnjuje, da je tožeča stranka zoper sklep o izvršbi sprožila tudi upravni spor, vendar je sodišče tožbo zavrglo, odločitev sodišča v zadevi opr. št. III U 408/2013 pa je postala dne 20. 11. 2014 pravnomočna.

Glede na zgoraj navedeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožeča stranka s predlogom za zaslišanje direktorja družbe A. d.o.o. in postavitvijo izvedenca, ker je na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ocenilo, da predlagani dokazi niso pomembni za odločitev, saj je v tem upravnem sporu, kot je bilo že pojasnjeno, ni mogoče uveljavljati navedb, da je bil dolg v času izdaje sklepa o izvršbi delno že poravnan, ker je to stvar drugega postopka.

K točki II izreka: Sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.