Jedro

Sodišče druge stopnje s tem, ko ni natančno povzelo izvedenskega mnenja dr. L. T., ni zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Med pravdnima strankama ni sporno, da je prvi toženec dne 23.7.1974 na H. z osebnim avtomobilom povzročil nesrečo, v kateri si je tedaj štiriletna tožnica, kot potnica na zadnjem sedežu avtomobila, lažje poškodovala glavo. Tožnica v tožbi zatrjuje, da se je njeno zdravstveno stanje začelo slabšati leta 1985 in da je takrat po pregledih zadravnikov specialistov izvedela za novo škodo. Zato od sodišča zahteva naj razsodi, da ji je tožena stranka dolžna plačati denarno odškodnino za prestane telesne bolečine v višini 1.000.000,00 SIT, za prestani strah odškodnino v višini 320,000.00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnino v višini 1,800.000.00 SIT.

V zadevi je bilo sojeno dvakrat. Prvič je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek v tuji valuti in podrejeni tožbeni zahtevek v domači valuti zavrnilo. Ugotovilo je, da so se tožničine težave začele že leta 1977 in odločilo, da je odškodninska terjatev tožnice zastarala. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče pa je sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da mora sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je prišlo do stabilizacije posledic škodnega posega in ali se je katera od uveljavljanih oblik škode manifestirala šele po stabilizaciji poškodbe hrbtenice.

Sodišče prve stopnje je tudi drugič zavrnilo primarni in sekundarni tožbeni zahtevek. Ocenilo je, da tožničino poslabšanje zdravja ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sodišče je svojo odločitev oprlo predvsem na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je tožnica pritožila in sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji predlaga, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zatrjuje, da je odločitev sodišča druge stopnje protispisna, ker je sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločitve zapisalo: "prva izvedenca namreč take možnosti le nista izključila, temveč sta jo dopuščala, da je namreč šlo za poškodbe vezivnega segmenta oziroma ligamentarnega aparata hrbtenice, iz česar se je lahko pri tožnici z leti razvila statično funkcionalna motnja na vratnih in ledvenih delih hrbtenice." Tožnica opozarja, da to ne drži, ker je izvedenec dr. L. T. v svojem izvedenskem mnenju z dne 4.12.1991 zapisal: "kot sekundarna posledica poškodbe ligamentarnega aparata hrbtenice, se je razvila statično funkcionalna motnja na vertebralnih dinamičnih segmentih vratne in ledvene hrbtenice, kar je bilo dokazano z ustreznimi rentgenskimi preiskavami." Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločitve res ni natančno povzelo vsebine izvedenskega mnenja dr. L. T. Vendar revizijsko sodišče ocenjuje, da to ne pomeni, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve natančno pojasnilo, da je na podlagi primerjave vseh treh izvedenskih mnenj, izvedenskega mnenja dr. L. T., izvedenskega mnenja dr. J. B. in predvsem zadnjega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je za izdelavo izvedenskega mnenja pooblastila dr. V. P. in dr. S. H., ugotovilo, da škoda, za katero zahteva tožnica odškodnino, ni posledica prometne nesreče z dne 23.8.1974. Prepričanje sodišča o neobstoju vzročne zveze torej ne izhaja le iz izvedenskega mnenja dr. L. T., temveč iz medsebojne primerjave in analize vseh navedenih izvedenskih mnenj. Gre torej za dokazno oceno, ki pa po tretjem odstavku 385. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje. Zato revizijsko sodišče ocenjuje, da sodišče druge stopnje s tem, ko ni natančno povzelo izvedenskega mnenja dr. L. T., ni zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 tudi preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.