Jedro

Sodišče prve stopnje, je ugotovilo, da tožnik zaradi poškodbe ključnice nima večjih posledic, da zmore vse svoje običajne obremenitve brez omejitev, je pa kljub temu ugotovilo še vedno možno prisotnost nelagodnega občutka pri večjih obremenitvah, čeprav posebne oviranosti pri gibanju ni. Tudi glede posledic poškodovanega gležnja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi te poškodbe ni več nobenih ovir za normalne življenjske aktivnosti, je pa tudi tu še vedno prisotna možnost manjših težav pri zelo naporni in dolgotrajni hoji po naravnem terenu, čeprav je sicer funkcija skočnih sklepov v celoti ohranjena, kljub manjši motnji gibljivosti desno. Glede na to, da sodišče še ugotovilo, da tožnik zelo verjetno pred poškodbo ni imel nobenih težav s sedaj poškodovanimi predeli, poleg tega je še ugotovilo, da je bil tožnik pred poškodbo aktiven športnik, sedaj pa je športne aktivnosti (predvsem kolesarjenje) v posledici škodnega dogodka opustil, kar priča o tem, da ne gre zgolj za minimalno, neznatno oziroma zanemarljivo omejitev tovrstnih življenjskih aktivnosti, tožnik sodišču prve stopnje povsem utemeljeno očita, da je z zaključkom, da pri tožniku ni trajnega prikrajšanja, da se zaradi ″manjših″ neugodnosti, ki jih tožnik lahko čuti in jih je objektivno mogoče šteti kot posledice poškodbe, njegove življenjske aktivnosti niso zmanjšale v primerjavi s stanjem pred poškodbo in zato ne povzročajo duševnega trpljenja tožnika, zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. 179. in 182. člen OZ.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki II. izreka tako, da je tožena stranka Zavarovalnica dolžna v roku 15 dni tožeči stranki S. J. plačati še nadaljnjih 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 4. 2018 dalje do plačila in - v točki III. izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki, zviša na 975,24 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih, delih potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 269,37 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 1.891,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2018 dalje do plačila, pod točko II. izreka je v presežku za plačilo nadaljnjih 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in pod točko III. izreka toženi stranki še naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 96,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), ki sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in v stroškovnem delu (t.j. v točkah II. in III. izreka) iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v pritožbeno spornem delu skupaj s stroškovnimi posledicami. V pritožbi najprej v bistvenem povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa navaja, da je prisojena odškodnina prenizka, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin, ki narekujejo prisojo višje pravične denarne odškodnine, še zlasti v delu, ko je sodišče odločalo o odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prav tako pa je zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno 179. in 182. člen OZ, ker bi ob pravilni uporabi načel objektivizacije in individualizacije odškodnine ter ob upoštevanju sodne prakse slovenskih sodišč, sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je pravična denarna odškodnina, do katere je v konkretnem primeru upravičen tožnik, višja. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in v tem delu zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču prve stopnje očita zmotnost zaključka, da prikrajšanje pri tožniku ni trajno, saj iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi bile tožnikove težave začasne narave, temveč zgolj, da tožnik zaradi poškodbe ne trpi hujših posledic. Ne glede na to, da posledice, kot jih ugotavlja izvedenec, niso hude, pa bi sodišče prve stopnje v okviru odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo iz tega naslova po prepričanju tožnika moralo upoštevati, da ima tožnik še vedno nelagoden občutek pri večjih obremenitvah poškodovanega ramena, prav tako ima tožnik težave pri zelo naporni ali dolgotrajni hoji po neravnem terenu, kar so nedvomno posledice, ki tožnika v vsakdanjem življenju ovirajo in kot je tožnik sam izpovedal, mu je zaradi slednjih neprijetno oziroma posledično trpi duševne bolečine. Zato je tudi logično, da tožnika težave ob večjih obremenitvah ovirajo pri športnih aktivnostih, zaradi česar je tožnik moral opustiti kolesarjenje in je iz tega razloga kvaliteta njegovega življenja, ker je bil pred poškodovanjem rekreativni kolesar, nedvomno zmanjšana. Sodišču prve stopnje tožnik nadalje tudi očita, da je tudi zmotno presojalo dopis tožnikovega delodajalca z dne 3. 9. in 26. 3. 2019, ker tožnik tudi nikoli ni trdil, da bi bil razporejen na drugo delo oziroma da bi bil obseg njegovih delovnih zadolžitev spremenjen, temveč, da mu morajo pri določenih opravilih pomagati sodelavci, kar je tožnik potrdil tudi v svoji izpovedbi, tožena stranka pa tega niti ni prerekala. Tožnik zato meni, da je zmotno stališče, da tožnik pri delu ni oviran, ker ima še vedno težave z dvigovanjem težjih bremen, pri čemer je odvisen od pomoči svojih kolegov, kar je za tožnika nedvomno neprijetno. Upoštevaje povprečno neto plačo v RS, ki je v času izdaje sodbe znašala približno 1.110,00 EUR, to pomeni, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo skupno odškodnino v višini slabih 10 povprečnih plač v RS, kar pa je po mnenju tožnika, ki se pri tem sklicuje še na zadeve iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 74/94 (prisojenih 12 povprečnih neto plač mladoletnemu oškodovancu, ki pa je imel manjši obseg škode kot tožnik), opr. št. II Ips 225/2007 (zgolj za poškodbo zlom desnega gležnja prisojenih oškodovancu 7 povprečnih neto plač), opr. št. II Ips 607/2000 (v po obsegu škode zelo primerljivi zadevi oškodovancu prisojenih kar 18 povprečnih neto plač) in opr. št. II Ips 295/2000 (oškodovancu, ki je utrpel še eno dodatno poškodbo in sicer pretres možganov, prisojena odškodnina v višini 22 povprečnih neto plač). Tožnik meni, da bi bil ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava upravičen do plačila odškodnine tudi v izpodbijanem delu.

3. Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 5. 8. 2017, ko je bil telesno poškodovan kot kolesar v prometni nesreči, ki se je zgodila na regionalni cesti Z.-S., povzročil pa jo je voznik motornega kolesa znamke Yamaha, reg. št. CE ..., obvezno odgovornostno zavarovanega pri toženi stranki, T. S., ki je vozil z neprilagojeno hitrostjo in je v levem preglednem ovinku zapeljal na nasprotni vozni pas v trenutku, ko je po njem pravilno pripeljal tožnik. Tožnik je v tem škodnem dogodku utrpel zlom leve ključnice s premaknitvijo in zlom desnega gležnja, za nastalo nepremoženjsko škodo pa je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v skupni višini 19.000,00 EUR, od tega iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 10.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu odškodnino v višini 2.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 6.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Za premoženjsko škodo iz naslova stroškov prevoza na zdravniške preglede pa je zahteval skupaj 321,90 EUR. Nepremoženjska in premoženjska škoda tako skupaj znaša 19.321,90 EUR, tožena stranka pa mu je že plačala nesporni del odškodnine v višini 9.430,21 EUR, zato je tožnik v tem pravdnem postopku vtoževal še 9.891,69 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Med pravdnima strankama ni bila sporna podlaga tožbenega zahtevka, sporna je bila zgolj višina tožbenega zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici škodnega dogodka dne 5. 8. 2017, v skupnem znesku 11.000,00 EUR, od tega iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 9.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu v višini 1.500,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 500,00 EUR, v celoti pa je zavrnilo njegov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odmerilo pa mu je tudi odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova stroškov prevoza v celotnem vtoževanem znesku 321,90 EUR. Skupaj mu je tako odmerilo odškodnino v skupnem znesku 11.321,90 EUR, ker pa je tožena stranka tožniku že pred vložitvijo tožbe plačala nesporni del odškodnine v višini 9.430,21 EUR, je sodišče prve stopnje tožniku z izpodbijano sodbo prisodilo še 1.891,69 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 4. 2018 dalje do plačila.

8. Čeprav je tožnik sodišču prve stopnje očital, da je le-to zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje še zlasti v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa je ta očitek neutemeljen in večinoma tudi povsem nekonkretiziran, saj v pritožbi, razen v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita zmotno presojo dopisov njegovega delodajalca z dne 3. 9. in 26. 3. 2019, ni navedel, katerega pravno pomembnega dejstva sodišče prve stopnje naj ne bi ugotovilo oziroma naj bi ga ugotovilo zmotno. Pravzaprav tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje niti ne očita zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj dejanske ugotovitve, še zlasti tiste, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. S. T., v pritožbi skoraj v celoti povzema kot pravilne, sodišču prve stopnje pa dejansko očita zgolj zmotno uporabo materialnega prava, t.j. 179. in 182. člena OZ, saj mu očita, da je na podlagi teh dejanskih ugotovitev sprejelo zmoten materialno pravni zaključek, da tožnik v tem škodnem dogodku ni utrpel trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, da torej ni utrpel pravno priznane škode iz tega naslova. Neutemeljen pa je tudi njegov očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo dopisa njegovega delodajalca z dne 3. 9. in z dne 26. 3. 2019. Sodišče prve stopnje namreč ni nikjer zapisalo, da je tožnik trdil, da bi bil razporejen na drugo delo oziroma da bi bil obseg njegovih delovnih zadolžitev spremenjen, zato mu tožnik to povsem neutemeljeno očita. Sodišče prve stopnje je v točki 11. obrazložitve na podlagi teh dopisov zgolj ugotovilo, da v službi opravlja enak obseg del, kot jih je pred poškodbo, kar pa pritožbeno ni izpodbijano.

9. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tega razloga tako ni podan.

10. Delno pa so utemeljeni očitki tožnika o zmotni uporabi materialnega prava pri odmeri višine pravične denarne odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo.

11. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami2. 12. Prepričljive, dokazno podprte, pa tudi pritožbeno neizpodbijane so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 7. do 9. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. S. T. (v nadaljevanju: izvedenec medicinske stroke) in izpovedi tožnika, da je tožnik utrpel v škodnem dogodku zlom leve ključnice s premaknitvijo in zlom zunanjega gležnja desno, da je primarno zdravljenje tožnika trajalo od poškodbe dne 5. 8. 2017 do dne 14. 2. 2018, ko je kirurg zdravljenje zaključil in dovolil vse obremenitve, sekundarno zdravljenje zaradi odvzema fiksacijskega materiala iz kosti pa je trajalo od dne 16. l. 2019 do dne 8. 3. 2019, torej nekoliko dlje kot je bil v staležu, ki je bil zaključen dne 22. 2. 2019, do dne 8. 3. 2019 pa je trajala tudi fizikalna terapija, da je tožnik trpel hude fizične bolečine skupaj v obdobju šestih dni, najprej dva dni po poškodbi, ko ga je bolelo v predelu zloma ključnice kot tudi v predelu zlomljenega gležnja, nadalje so bile hude fizične bolečine še dva dni po operaciji ključnice in en dan po operaciji zaradi gnojenja ter ponovni operaciji, ko so odstranili material iz kosti, da so srednje hude fizične bolečine trajale skupno en mesec, najprej tri tedne po poškodbi in operaciji ključnice (skupna ocena) ter nato še kakšen teden po odstranitvi materiala iz kosti, da so srednje hude fizične bolečine nastopile po izzvenevanju hudih fizičnih bolečin, kak teden dni pa so bile še prisotne tudi v predelu gležnja po poškodbi, da so sledile lahke fizične bolečine, ki so bile prisotne po izzvenevanju srednje hudih nekaj mesecev, pri čemer je bila boleča predvsem leva rama, v gležnju pa so se bolečine tekom zdravljenja že umirile, lahke fizične bolečine pa so bile prisotne še dva do tri tedne po odstranitvi materiala iz ključnice, kasneje pa so bolečine v celoti popustile, stanje se je umirilo. Dokazno podprte so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v času zdravljenja teh poškodb trpel tudi neugodnosti in sicer: boleč klinični pregled, ki mu je bil kasneje še večkrat izpostavljen, večkratna slikovna diagnostika, pet tednov nošnje imobilizacije, ki otežuje hojo in gibanje, moti pri ležanju in spanju ter zbuja neprijetno zanimanje okolice, uporaba bergle, tridnevna hospitalizacija, v času katere je bil dvakrat operiran, enkrat tudi ambulantno zaradi vnetja, fizikalna terapija, ki je povezana z neprijetnim in zamudnim zadrževanjem v zdravstvenih ustanovah. V času bivanja v bolnici je tožnik tri dni doživljal srednje hude psihične bolečine, v času nošenje imobilizacije (pet tednov) je zaradi same imobilizacije trpel stalne lahke psihične bolečine, ves ostali čas zdravljenja pa je trpel občasne lahke psihične bolečine, ki so povezane z ambulantnimi ukrepi zdravljenja.

13. Ob ugotovljenih telesnih poškodbah, ob ugotovljenem trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel, upoštevaje tudi starost tožnika (v času odločanja 54 let, v času nastanka škodnega dogodka pa 52 let) in intenziteto ter trajanje duševnih bolečin zaradi obsežnejšega začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v času trajanja zdravljenja je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova v znesku 9.000,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavlja določilo 179. člena OZ. Za višjo odškodnino za to obliko nepremoženjske škode, za kar se zavzema pritožba tožnika, tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage.

14. Enako velja tudi za odškodnino za prestani strah. Sodišče prve stopnje je v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe dokazno podprto, na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke in izpovedi tožnika, to pa je pritožbeno tudi sicer neizpodbijano, ugotovilo, da je tožnik primarni strah doživljal v obliki nenadne hude prestrašenosti ob samem dogodku, saj je šlo za nevarno situacijo prometne nesreče, ki jo je doživel kot nezaščiten kolesar, da je tak hud primarni strah trajal kakšno minuto, nato pa se je umiril, da se je sekundarni strah razvil po izzvenevanju primarnega zaradi bolečin v predelu ključnice in gležnja, da je tožnika skrbelo v obliki srednje hudega sekundarnega strahu, ki je trajal en dan, da se je sekundarni strah ponovno stopnjeval, ko je bil predviden za operacijo in je dosegel srednjo stopnjo, kot tak pa je trajal nekaj dni pred in po operaciji, trajal pa je približno dva do tri tedne, pri čemer je v tem času zajetih tudi nekaj dni ob operaciji vnetja in drugi operaciji odstranitve materiala iz kosti, nadalje je ugotovilo, da je sekundarni strah lažje stopnje bil prisoten tri do štiri mesece, pri tem pa je tožnika skrbelo stanje v ramenu, ki se je le počasi popravljalo, po tem času pa je tudi sekundarni strah lažje stopnje v glavnem popustil, verjetno pa se je še nekaj časa pojavljal v obliki lažje zaskrbljenosti, da ne bi ostale kakšne trajne bolečine, ki so se še občasno pojavljale, v tem obdobju pa je zajeto tudi krajše obdobje občasnega sekundarnega strahu lažje stopnje ob drugi operaciji.

15. Glede na trajanje in intenziteto prestanega strahu je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova v znesku 1.500,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavlja določilo 179. člena OZ. Za višjo odškodnino za to obliko nepremoženjske škode, za kar se zavzema pritožba tožnika, tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage.

16. Pritožbeno tudi niso izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki so prav tako dokazno podprte, temelječe na izvedenskem mnenju izvedenca in izpovedi tožnika, da so poškodbe pustile na tožnikovem telesu manjše spremembe zunanjosti, da je ostala vidna pooperativna brazgotina v predelu ključnice v obliki pooperativne brazgotine v velikosti 10 cm x 3 mm in je bolj rožnato blede barve v nivoju kože, ki je v glavnem lahko pokrita z obleko, pri nošenju odprtih majic pa je vidna, da tožnika omenjena brazgotina moti in povzroča neprijetne občutke ob pogledih drugih kot tudi ob samo opazovanju, zaradi česar tožnik duševno trpi.

17. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o vidnosti in opaznosti spremembe tožnikove zunanjosti, je ob ugotovljeni intenziteti duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi in jih bo tudi v bodoče še trpel zaradi te spremembe zunanjosti, sodišče prve stopnje tudi odškodnino iz tega naslova v znesku 500,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavljata določili 179. člena in 182. člena OZ. Za višjo odškodnino pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage.

18. Pravilno pa pritožba opozarja na (delno) napačno uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje, ki je v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe sicer na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi pravilno ugotovilo, da tožnik zaradi poškodbe ključnice nima večjih posledic, da se je ključnica zarasla v anatomskem položaju, gibljivost ramena se je v celoti popravila tako, da zmore vse svoje običajne obremenitve brez omejitev, je pa kljub temu (na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke) ugotovilo še vedno možno prisotnost nelagodnega občutka pri večjih obremenitvah, čeprav posebne oviranosti pri gibanju ni. Tudi glede posledic poškodovanega gležnja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zaradi te poškodbe ni več nobenih ovir za normalne življenjske aktivnosti, ki jih je tožnik izvajal pred poškodbo, je pa tudi tu še vedno prisotna možnost manjših težav pri zelo naporni in dolgotrajni hoji po naravnem terenu, čeprav je sicer funkcija skočnih sklepov v celoti ohranjena, kljub manjši motnji gibljivosti desno. Glede na to, da je (na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke) sodišče še ugotovilo, da tožnik zelo verjetno pred poškodbo ni imel nobenih težav s sedaj poškodovanimi predeli, poleg tega pa je (na podlagi izpovedi tožnika), kot je to obrazložilo v 4. odstavku točke 11. obrazložitve izpodbijane sodbe, še ugotovilo, da je bil tožnik pred poškodbo aktiven športnik, sedaj pa je športne aktivnosti (predvsem kolesarjenje) v posledici škodnega dogodka opustil, kar priča o tem, da ne gre zgolj za minimalno, neznatno oziroma zanemarljivo omejitev tovrstnih življenjskih aktivnosti, tožnik sodišču prve stopnje povsem utemeljeno očita, da je z zaključkom, da pri tožniku ni trajnega prikrajšanja, da se zaradi ″manjših″ neugodnosti, ki jih tožnik lahko čuti in jih je objektivno mogoče šteti kot posledice poškodbe3, njegove življenjske aktivnosti niso zmanjšale v primerjavi s stanjem pred poškodbo in zato ne povzročajo duševnega trpljenja tožnika, o katerem je ta sicer izpovedoval, saj tožnik ni več oviran za opravljanje normalnih življenjskih aktivnosti, zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. 179. in 182. člen OZ. Omejitve oškodovančeve življenjske aktivnosti nastanejo zaradi nezmožnosti ali zmanjšane zmožnosti funkcioniranja telesnih organov v celoti ali njihovem delu (objektivni elementi), kažejo pa se v duševnem stanju oškodovanca (subjektivni elementi). Odškodnina iz tega naslova gre oškodovancu, pri katerem so (bili) ugotovljeni tako objektivni kot tudi subjektivni elementi te škode. Sodna praksa pa je tudi že zavzela stališče, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti, da gre torej za takšne aktivnosti oškodovanca, ki so zanj predstavljale pomembno življenjsko dobrino, pod pogojem, da so omejitve trajne narave in da niso minimalne, zanemarljive oziroma neznatne. To pomeni, da pravno priznane škode ne predstavljajo zgolj omejitve v t.i. ″normalnih″, vsakodnevnih aktivnostih oškodovanca, temveč tudi v drugih aktivnostih, ki jih je oškodovanec redno, pa četudi zgolj občasno, izvajal pred škodnim dogodkom, pri čemer ni potrebno, da teh aktivnosti sploh ne zmore več, temveč je dovolj že ugotovitev, da mora oškodovanec v tovrstne aktivnosti vlagati več napora. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo določene (čeprav ne obsežne) motnje v gibljivosti ramena in gležnja (objektivni element te škode), ugotovilo pa je tudi, da je bil pred škodnim dogodkom tožnik aktiven športnik, športne aktivnosti pa praviloma zahtevajo večje obremenitve poškodovanih delov telesa, pri katerih pa tožnik glede na ugotovitve sodišča prve stopnje občuti nelagodje in manjše težave, zaradi katerih je določene športe celo opustil (kolesarjenje) in zato duševno trpi, (subjektivni element te škode), je ob pravilni uporabi 179. in 182. člena OZ zaključiti, da je tožnik v posledici škodnega dogodka z dne 5. 8. 2017 upravičen tudi do pravične denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Upoštevaje dejstvo, da tožnik nima omejitev pri normalnih, vsakodnevnih aktivnostih, da se pri njem kažejo omejitve predvsem pri tistih športnih aktivnostih, ki zahtevajo večje obremenitve poškodovanih delov telesa, pri težjem dvigovanju bremen pa lahko tudi pri delu doma in delovnih obveznostih, ko potrebuje pomoč sodelavcev, kar vse je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo v izpodbijani sodbi v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi izpovedi tožnika, ter upoštevajo njegovo starost (v času škodnega dogodka 52 let in v času sojenja pred sodiščem prve stopnje 54 let), znaša po oceni pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za škodo iz tega naslova 3.000,00 EUR, za še višjo odškodnino, za katero se v pritožbi zavzema tožnika, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage.

19. Odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 14.000,00 EUR bi tako, upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (povprečna neto plača v RS je znašala 1.114,16 EUR), predstavljala dobrih 12 povprečnih mesečnih neto plač, kar pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnika. Zadeve, na katere se pri presoji višine pravične denarne odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo sklicuje tožnik (zadeve Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 74/94, II Ips 225/2007, II Ips 607/2000 in II Ips 295/2000), kot to nenazadnje ugotavlja tudi tožnik sam v pritožbi, niso povsem primerljive z obravnavano zadevo, sta pa glede na vodilno poškodbo (t.j. zlom ključnice) obravnavani zadevi še najbližji zadevi pod opr. št. II Ips 74/94 in II Ips 607/2000, v katerih sta bili oškodovancema izplačani odškodnini v višini 12 oziroma 18 povprečnih plač. Je pa oškodovanec v zadevi II Ips 607/2000 utrpel večji obseg škode kot tožnik, poleg tega pa je šlo tudi za precej mlajšega oškodovanca, starega le 26 let, zato je tožnik v obravnavani zadevi upravičen do nižje odškodnine. Čeprav je v tej obravnavani zadevi tožnik utrpel nekoliko večji obseg škode kot oškodovanec v zadevi II Ips 74/94, pa je potrebno upoštevati dejstvo, da je šlo za precej mlajšega oškodovanca, t.j šolarja, zato je po oceni pritožbenega sodišča povsem primerno, da se tudi tožniku v obravnavani zadevi odmeri odškodnina v skupni višini, ki je izražena v enakem številu povprečnih neto plač v RS kot oškodovancu v zadevi II Ips 74/94. 20. Odškodnina za premoženjsko škodo, ki jo je sodišče prve stopnje presojalo v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe, odmerilo pa v višini 321,90 EUR, pritožbeno ni izpodbijana, tako da je tožnik upravičen do plačila odškodnine za vtoževano nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 14.321,90 EUR.

21. Upoštevaje že plačan znesek odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (9.430,21 EUR), ki pritožbeno ni izpodbijan, je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati še 4.891,69 EUR odškodnine za utrpelo škodo v obravnavanem škodnem dogodku.

22. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP v točki II. izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo še plačilo nadaljnjih 3.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 4. 2018 dalje do plačila, pri čemer začetek teka zakonskih zamudnih obresti pritožbeno ni bil izpodbijan.

23. Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbenemu sodišču glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP narekovala tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje in način izračuna uspeha pravdnih strank, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ki pritožbeno ni izpodbijan, znaša nov uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje 49%, uspeh tožene stranke pa 51%. Glede na po sodišču prve stopnje tožniku in toženi stranki odmerjene potrebne pravdne stroške (pri čemer sama odmera pravdnih stroškov ni bila izpodbijana) in ugotovljen nov uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje, je tožnik upravičen do povračila 1.209,54 EUR pravdnih stroškov (kolikor znaša 49% od odmerjenih 2.468,44 EUR pravdnih stroškov tožnika), tožena stranka pa je upravičena do povračila 234,30 EUR (kolikor znaša 51% od odmerjenih 459,42 EUR pravdnih stroškov tožene stranke). Po medsebojnem pobotanju mora tako tožena stranka tožniku povrniti (namesto 96,87 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji) 975,24 EUR pravdnih stroškov (1.209,54 EUR-234,30 EUR) na prvi stopnji, zato je v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo tudi v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje in izpodbijano sodbo v točki III. izreka spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožniku povrniti tožena stranka, zvišalo na znesek 975,24 EUR.

24. Tožnik je s pritožbo zahteval še nadaljnjih 8.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, uspel pa je s 3.000,00 EUR, kar pomeni, da znaša njegov pritožbeni uspeh 37,5% in je upravičen do povračila pritožbenih stroškov v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP v uspehu ustreznem delu potrebnih pritožbenih stroškov, odmerjenih v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1). Pritožbeno sodišče je tožniku ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,6 EUR) priznalo naslednje utemeljeno priglašene pritožbene stroške: za sestavo pritožbe 500 točk (Tar. št. 21/1 OT), za materialne stroške 10 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 67,32 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 373,32 EUR. Temu znesku pa je potrebno prišteti še znesek plačila sodne takse za pritožbo v višini 345,00 EUR tako, da znašajo potrebni pritožbeni stroški tožnika 718,32 EUR. Tožnik je tako glede na njegov uspeh v pritožbenem postopku 37,5%, upravičen do povračila pritožbenih stroškov v višini 269,37 EUR, ki mu jih je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 Dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, so navedeni v točki 4. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 131/2013, II Ips 312/2013 in druge. 3 Za te posledice namreč sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo, da bi bile samo začasne narave, kot to pravilno izpostavlja tudi tožnik v pritožbi.