Jedro

Sklep o določitvi naroka je sklep procesnega vodstva (10. točka 1. odstavka 269. člena ZPP). Sodišče ga sme preklicati ali spremeniti, a dokler tega ne stori, velja. Zato bi se moral toženec, ki obvestila o preklicu naroka ni prejel, sam pozanimati, ali je bilo njegovi prošnji ugodeno. Ker tega ni storil, pa tudi glavne obravnave se ni udeležil, se je sam odrekel pravici do sodelovanja v postopku in mu te pravice ni (z nezakonitim postopanjem) odvzelo sodišče. Toženec se ne more sklicevati na to, da se je na vabilo sodišča po svoji oceni ustrezno odzval z vložitvijo prošnje za preložitev naroka za glavno obravnavo in da je že tak odziv (prošnja za preložitev) ovira za opravo naroka za glavno obravnavo in za zaslišanje le tiste stranke, ki se je vabilu odzvala. Odzvati se vabilu k točno določenemu procesnemu dejanju ob natančno določenem času logično ne more pomeniti ničesar drugega kot zglasiti se v času, navedenem v vabilu na prav tam navedenem kraju. Smiselno uveljavljane absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni bilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, obe še mladoletni hčeri dodelilo v varstvo in vzgojo materi, uredilo njune stike z očetom, slednjega pa zavezalo, da zanju in sina, ki je med postopkom postal polnoleten, plačuje od 1.9.2004 dalje po 104,32 EUR (25.000 SIT) mesečno (za sina le do dopolnjene polnoletnosti). Zavrnilo pa je višji tožničin zahtevek in v celoti toženčev zahtevek iz nasprotne tožbe, naj sodišče hčer M. dodeli v varstvo in vzgojo njemu, uredi njene stike z materjo, in jo zaveže plačevati preživnino tako tožencu dodeljeni hčeri kot tožencu.

Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje le v delu, s katerim je bilo odločeno o njegovi dolžnosti otrokom plačevati preživnino. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovem prepričanju je bila bistvena kršitev procesnih pravil zagrešena s tem, ko ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo kot pravdno stranko, materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno zato, ker je glede na dejanske ugotovitve prisojena preživnina previsoka oziroma nad njegovimi plačilnimi zmožnostmi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

a) Glede procesnih kršitev: Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) ni dovoljeno uveljavljati, da je bilo dejansko stanje na nižjih stopnjah sojenja zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato na dejansko podlago v sodbah nižjih sodišč vezano; zaradi tega v konkretnem primeru ni moglo upoštevati navedb v reviziji, s katerimi pod krinko revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava revident izpodbija dejstva, na podlagi katerih sta nižji sodišči odločali o višini njegove preživninske zaveze (zadnji odstavek na drugi strani in prvi odstavek na tretji strani). Drugače bi seveda bilo, če bi nižji sodišči do (grajanih) dejanskih ugotovitev prišli v postopku,v katerem bi kršili toženčeve procesne pravice. A v konkretnem primeru takšne kršitve ni bilo. Ni res, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti, ne da bi zaslišalo toženca kot pravdno stranko, čeprav je to želel. Na narok za glavno obravnavo in na zaslišanje v svojstvu pravdne stranke je bil toženec pravilno povabljen (nasprotnega niti ne trdi). V vabilu je bil opozorjen o pravnih posledicah izostanka, vključno s tem, da lahko sodišče, če se vabilu ne bo odzval, odloči, da bo zaslišalo le tisto stranko, ki bo pristopila na narok. Toženec na narok za glavno obravnavo, na katerem naj bi bil zaslišan, ni pristopil. Sodišču prve stopnje je sicer predlagal preložitev naroka za glavno obravnavo, vendar sodišče njegovemu predlogu ni ugodilo. Sklep o določitvi naroka za glavno obravnavo je sklep procesnega vodstva (10. točka prvega odstavka 269. člena ZPP). Sodišče ga sme preklicati ali spremeniti, a dokler tega ne stori, sklep velja; zato drži, da bi se moral toženec, ki pisnega obvestila o preklicu naroka ni prejel, sam pozanimati, ali je bilo njegovi prošnji ugodeno. Kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, se je s tem, ko tega ni storil, a se tudi obravnave ni udeležil, sam odrekel pravici do sodelovanja v postopku in mu te pravice ni (z nezakonitim postopanjem) odvzelo sodišče. Toženec se ne more uspešno sklicevati na to, da se je na vabilo sodišča po svoji oceni ustrezno odzval z vložitvijo prošnje za preložitev naroka za glavno obravnavo in da je že tak odziv (prošnja za preložitev) ovira za opravo naroka za glavno obravnavo in za zaslišanje le tiste stranke, ki se je vabilu odzvala. Odzvati se vabilu k točno določenemu procesnemu dejanju ob natančno določenem času logično ne more pomeniti ničesar drugega kot zglasiti se v času, navedenem v vabilu na prav tam navedenem kraju. Smiselno uveljavljane absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni bilo.

b) Glede uporabe materialnega prava: Porazdelitev preživninskega bremena med oba starša (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 14/76 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZZDR) je odvisna od njunih zmožnosti in potreb vsakega od otrok.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da potrebe vsakega od otrok znašajo 417,29 EUR (100.000 SIT) mesečno; te ugotovitve toženec s pritožbo ni izpodbijal. Glede na zmožnosti staršev je odločilo, da je toženec dolžan pokriti četrtino teh potreb v višini 104,32 EUR (25.000 SIT), sodišče druge stopnje pa je s takšno presojo soglašalo.

Podlaga takšni presoji so dejanske ugotovitve: * tožnica, po poklicu medicinska sestra, prejema (neto) 1.418,80 EUR (340.000 SIT) plače in nadomestilo in prehrano v višini 125,18 EUR (30.000 SIT); * z otroci živi v najemnem stanovanju, za katero plačuje 354,69 EUR (85.000 SIT) najemnine in 83,45 EUR (20.000 SIT) stroškov, 52,15 EUR (12.500 SIT) povprečno mesečno pa porabi za kurjavo; * s tožencem sta lastnika (drugega) stanovanja, ki ga oddajata v najem in si najemnino razdelita na polovico, vsakemu 240 EUR (57.513,60 SIT) mesečno; * vsak od njiju plačuje 125,18 EUR (30.000 SIT) kredita za to stanovanje; * toženec je od 18.9.2002 brez zaposlitve; pogodbo o zaposlitvi (po podatkih spisa je po izobrazbi elektrotehnik, delal pa je kot komercialist) je odpovedal sam in ni dokazal, da bi iskal novo (redno) zaposlitev ali si urejal status invalida oziroma da bi bil zaradi kronične (Chronove) bolezni nesposoben za delo; * njegove prihodke predstavljajo najemnina (240 EUR) in provizija od prodaje po spletu, ki je sicer nižja od tožničine plače, a je (najmanj) primerljiva s prejemki delavca, zaposlenega v gospodarstvu.

Odločitev nižjih sodišč o višini preživnine je v skladu z (zgoraj že navedenim) materialnim pravom. V zvezi z revizijsko trditvijo, da imajo otroci pravico do takšnega standarda, kakršnega imajo njihovi starši, je treba revidentu pojasniti, da je sicer res od zmožnosti staršev odvisno, kolikšen obseg potreb otrok bo mogoče pokriti, vendar pa morajo starši, katerih sredstva ne zadoščajo za pokrivanje potreb otrok, v okviru svojih zmožnosti vložiti več truda. To bi v konkretnem primeru moralo veljati tudi za toženca, če bi se ugotovilo (pa se ni), da pokrivanje zgolj četrtine potreb hčera in sina za 19 mesecev (3/4 v denarju izraženih potreb in delo v gospodinjstvu ter varstvo in vzgoja odpadejo na tožnico) presega njegove zmožnosti glede na prihodke, kot jih je mesečno prejemal v času zaključka glavne obravnave. Podlage za drugačno oziroma za toženca ugodnejšo odločitev torej ne bi bilo, čeprav bi bile v postopku pred nižjima sodiščema kot resnične potrjene vse tiste dejanske trditve, ki jih (nedovoljeno, ker predstavljajo grajo dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana sodba) revizija posebej poudarja.

Ker je torej revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).