Jedro

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičen že zato, ker ni opravljal del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti, ne da bi opravljal delo „svojega“ delovnega mesta - srednje medicinske sestre v dializi I/II. Pritožbeno sodišče je v podobnih zadevah že zavzelo stališče, da mora pri plačilu po dejanskem opravljenem delu sodišče načeloma izhajati iz sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ter primerjati dela in naloge delovnih mest, na katere je delavec formalno razporejen, in delovnega mesta, katere dela in naloge je dejansko opravljal, ter ugotoviti, ali je opravljal dela zahtevnejšega delovnega mesta. Če pa delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu plačilo po dejansko opravljenem delu pripada v takem obsegu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka za obdobje od maja 2010 do vključno julija 2012 dolžna obračunati razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal za delo na delovnem mestu diplomirana medicinska sestra v dializi I, in dejansko prejeto plačo, v skupnem bruto znesku 11.230,17 EUR, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 9,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba za tožnika predstavlja sodbo presenečenja. Medicinske sestre v Centru A. so bile zaposlene tako, da so opravljale delo ob pacientu - sodišče jih poimenuje „sobne“ sestre. Nekatere od njih so poleg tega vodile tudi izmeno - timske sestre. „Sobne“ sestre so zasedale: delovno mesto srednje medicinske sestre v dializi I/II, če so imele srednješolsko izobrazbo, ali delovno mesto diplomirane medicinske sestre v dializi I/II, če so imele visokošolsko izobrazbo. Delovno mesto diplomirana medicinska sestra v dializi I je pokrivalo več različnih delokrogov, pri čemer nihče od zaposlenih ni opravljal vseh nalog delovnega mesta, ki ga je zasedal, ampak zgolj nekatere naloge delovnega mesta. Tako nobena od medicinskih sester npr. ni opravljala pedagoškega dela s študenti, čeprav je predvideno v sistemizaciji. Tožena stranka je na delovnem mestu diplomirana medicinska sestra v dializi I določila tudi „vodenje tima“, čeprav vsi zaposleni na tem delovnem mestu te naloge niso opravljali. Za vodenje negovalnega tima so timske sestre prejemale položajni dodatek, vendar tega tožnik ne zahteva. Tožnik zahteva plačo diplomirane „sobne“ sestre. „Sobne“ sestre (tudi tožnik) pa so ne glede na izobrazbo opravljale isto delo, kar pomeni, da je tožnik opravljal isto delo kot diplomirana medicinska sestra. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je tožnik svoje delo opravljal samostojno in da delo ni bilo organizirano tako, da bi določen delavec dobil „težje“ paciente, drugi delavec pa „lažje“ paciente. Tožnik je opravljal delo v Centru A.. Že naziv enote pove, da je tožnik opravljal tudi akutne in komplicirane dialize. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožnik opravljal le kronične dialize. Pojasniti bi moralo, zakaj edino tožnik v centru ni opravljal akutnih in kompliciranih dializ. B.B. je, zaslišan kot priča, izpovedal, da je tožnik opravljal tudi komplicirane dialize. Iz izpovedb dializnih zdravnikov pa izhaja, da se delo srednje in diplomirane medicinske sestre v sobi ni razlikovalo. Če po stališču sodišča prve stopnje vse „sobne“ sestre, vključno s tožnikom, opravljajo kronične dialize, kdo v Centru A. sploh opravlja akutne in komplicirane dialize ter kaj navedene dialize sploh so. Delovnega mesta diplomirana medicinska sestra, upoštevaje izpoved dializnega zdravnika, da je komplikacije na koncu reševal dializni zdravnik, potem ne bi smela zasesti nobena medicinska sestra. Izpovedbi dveh vodilnih sester, ki jima sodišče verjame, sta nekonsistentni, saj je glavna sestra klinike C. za tožnika izpovedala, da ni izvajal akutnih dializ, po drugi strani pa glavna medicinska sestra oddelka D., za tožnika ni natančno vedela povedati, kaj je delal. Izvajanje akutnih in kompliciranih hemodializ je bilo izrecno navedeno le v opisu delovnega mesta diplomirana medicinska sestra v intenzivni terapiji III. Tožnik je izvajal tudi akutne dialize. Za paciente v Centru A. se vodijo posebni obrazci - akutni dializni listi, ki jih tožena stranka ni predložila. V pritožbi je predložil zahtevo za posredovanje informacije javnega značaja - dostop do obrazcev, akutne dializne liste pa je tožnik predložil v dopolnitvi pritožbi po izteku pritožbenega roka. Sodišče je spregledalo, da je do razmejitev del medicinskih sester prišlo julija 2012. Če je bila razmejitev med delovnima mestoma srednje medicinske sestre in diplomirane medicinske sestre v spornem obdobju jasna, potem ni logično, zakaj je tožena stranka julija 2012 izvedla razmejitev del na dializi oziroma je bila ta v celoti nepotrebna. Smisel razmejitve je bil ravno v tem, da se je delo diplomiranih medicinskih sester odvzelo srednjim medicinskim sestram. Do takrat, ko je tožena stranka pridobila dovolj diplomiranega kadra za zapolnitev delovnih mest v Centu A., so srednje medicinske sestre opravljale delo diplomiranih medicinskih sester. Iz izpovedb dializnih zdravnikov in izpovedbe diplomirane medicinske sestre E.E. izhaja, da se delo tožnika od njenega dela oziroma dela diplomiranih medicinskih sester pred razmejitvijo ni razlikovalo, oziroma so vsi delali vse. Sodišče v zvezi z razmejitvijo del v juliju 2012, ki izhaja iz izpovedb vodilne sestre, ni naredilo ustrezne dokazne ocene. Tožnik je izvajal zdravstveno vzgojno delo na povsem enak način kot druge medicinske (diplomirane ali srednje) sestre ob pacientu. Glede opravila zdravstveno vzgojnega dela pacientom in svojcem (ki je v opisu sistemizacije nedoločen) sodišče ne pojasni, na kakšen način naj bi se to opravilo razlikovalo od dajanja zdravstveno vzgojnih nasvetov pacientom in svojcem. Nihče od zaslišanih prič ni znal pojasniti, katera vzgojna dela naj bi zaposleni delali. Vodilni sestri sta izpovedali, pa tudi iz priloženih listin izhaja, da je bila razmejitev del med delovnima mestoma narejena v juliju 2012. Tožnik je na zaslišanju pomotoma navedel februar 2012, pred tem pa je zatrjeval, da je do spremembe prišlo v juliju 2012, česar tožena stranka ni prerekala. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi pomanjkljive dokazne ocene zmotno ugotovilo, da je do razmejitve del prišlo s spremembo opisa dela v februarju 2012. Nasprotuje stališču sodišča, da ni pomembno, da tudi diplomirane medicinske sestre ob pacientu v sobi, katerim je tožnik primerljiv, ne opravljajo vseh del in nalog po opisu iz nejasne sistemizacije. Tožnik je kot ostale sestre ob pacientu samostojno opravljal vsa dela v Centru A.. Zato ni dopustno, da bi za ista opravljena dela prejel manjše plačilo. Tožnik opravlja identično delo kot druge „sobne“ medicinske sestre, ki zasedajo delovno mesto diplomirane medicinske sestre v dializi I, zato je upravičen do enakega plačila za opravljeno delo. Stališče sodišča prve stopnje nasprotuje načelu enakega plačila za enako delo. Plačilo, ki ga je tožnik prejel za opravljeno delo, je namreč 10 plačnih razredov nižje od plačnega razreda diplomirane medicinske sestre. Če bi tožnik imel visokošolsko izobrazbo, bi mu delodajalec za isto delo ponudil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto diplomirane medicinske sestre v dializi I (podobno kot priči E.E.). Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tistih, na katere opozarja pritožba. Zgolj zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka za izplačilo razlik v plači se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da ni vedel, katera dejstva bo sodišče štelo za odločilna in da gre za sodbo presenečenja (kar tožnik v pritožbi smiselno uveljavlja kot kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ni pa sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja in je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

5. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik od maja 2010 do vključno julija 2012 dejansko opravljal naloge delovnega mesta diplomirane medicinske sestre v dializi I in ali je zato upravičen do prejemanja plače, ki je določena za to delovno mesto. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači za opravljeno delo v celoti zavrnilo, ker tožnik vseh delovnih nalog, ki so zajete v opisu delovnega mesta diplomirana medicinska sestra v dializi I, ni opravljal v celoti.

6. Po določbi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ki se v skladu s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU) uporablja tudi za zaposlene na področju zdravstva, je delodajalec dolžan zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Ta obveznost izhaja tudi iz 13. točke 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS), ki kot osnovno plačo opredeljuje tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec na posameznem delovnem mestu ali nazivu za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. ZSPJS v 1. členu vzpostavlja sistem, ki temelji na načelu enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih in nazivih.

7. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičen že zato, ker ni opravljal del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti, ne da bi opravljal delo „svojega“ delovnega mesta - srednje medicinske sestre v dializi I/II. Pritožbeno sodišče je v zadevah (opr. št. Pdp 458/2013, Pdp 478/2014 in Pdp 713/2015) že zavzelo stališče, da mora pri plačilu po dejanskem opravljenem delu sodišče načeloma izhajati iz sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ter primerjati dela in naloge delovnih mest, na katere je delavec formalno razporejen, in delovnega mesta, katere dela in naloge je dejansko opravljal, ter ugotoviti, ali je opravljal dela zahtevnejšega delovnega mesta. Če pa delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu plačilo po dejansko opravljenem delu pripada v takem obsegu.

8. Sodišče prve stopnje niti ni natančneje ugotavljalo, katere zahtevnejše naloge delovnega mesta diplomirane medicinske sestre v dializi I je tožnik po vsebini v spornem obdobju dejansko opravljal, čeprav iz dokumenta ... iz marca 2012 izhaja, da zaradi slabe izobrazbene strukture in zagotavljanja nemotenega procesa dela v preteklosti na vseh dializnih centrih zasedenosti delovnih mest z diplomiranimi medicinskimi sestrami ni bilo mogoče izpeljati. Zato so večinoma na svojih delovnih mestih (zdravstveni tehniki) delno opravljali tudi poklicne aktivnosti in kompetence diplomirane medicinske sestre. Poleg tega iz Aneksov h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi (Ur. l. RS, št. 107/2011 z dne 29. 12. 2011), ki sta pričela veljati 30. 12. 2011, izhaja, da se je problematika srednjih medicinskih sester, ki na svojem delovnem mestu delno opravljajo aktivnosti in kompetence diplomiranih medicinskih sester, reševala tako, da so se srednje medicinske sestre poleg svojega delovnega mesta v določenem deležu do polnega delovnega časa razporedile tudi na delovno mesto diplomirane medicinske sestre iz Priloge 2 teh aneksov. Najvišji možni delež dela na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v dializi I je opredeljen v Prilogi 2 obeh aneksov in znaša največ 70 %. Čeprav tožnik ni izpolnjeval pogoja delovnih izkušenj za razporeditev na delovno mesto diplomirane medicinske sestre, pa iz citiranih aneksov h panožni kolektivni pogodbi in dokumenta izhaja, da so srednje medicinske sestre na svojem delovnem mestu delno opravljale aktivnosti in kompetence diplomiranih medicinskih sester.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sicer verjelo tožnikovi izpovedbi, da od 17. 2. 2012 (ko je bil formalno spremenjen opis delovnega mesta diplomirane medicinske sestre I) dalje ni več opravljal dela, za katerega zatrjuje, da gre za delo diplomirane medicinske sestre v dializi I. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da takšen dokazni zaključek ne temelji na celoviti oceni izvedenih dokazov, saj iz listinskih dokazov in izpovedb F.F. in G.G. izhaja, da je do jasne razmejitve med delom diplomirane medicinske sestre in srednje medicinske sestre v dializi v praksi prišlo šele v juliju 2012. Glede na navedeno je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da od 17. 2. 2012 dalje ni več opravljal dela diplomirane medicinske sestre.

10. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da sta se opisa del in nalog delovnega mesta, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (srednje medicinske sestre v dializi I/II), in delovnega mesta diplomirana medicinska sestra v dializi I delno prekrivala, kar pomeni, da je delokrog diplomirane medicinske sestre obsegal tudi delokrog tožnikovega delovnega mesta. Ob tem pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da so spadala v delokrog opravil diplomirane medicinske sestre v dializi I tudi določene naloge, ki jih tožnik na svojem delovnem mestu (glede na opis del in nalog tega delovnega mesta) ni opravljal. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem izpostavlja, da treh nalog (načrtovanje izvedbe predpisane hemodialize, ukrepanje ob komplikacijah dialize in vodenja negovalnega tima pri izvajanju procesa zdravstvene nege) v spremenjeni sistemizaciji po formalnem opisu nalog diplomirane medicinske sestre v dializi I od 17. 2. 2012 dalje ni več. V zvezi s tem je vprašljiv, najmanj pa preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal le kronične dialize. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče ni jasno opredelilo do tega, kaj sploh je zajemala naloga načrtovanje izvedbe predpisane hemodialize in ali je tožnik glede na to, da je opravljal delo v Centru A., opravljal tudi druge hemodialize, kot so izpovedale posamezne priče. Iz navedenih razlogov je torej sprejeta odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka napačna.

11. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

12. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek in ugotovi, ali je tožnik po vsebini opravljal zahtevnejša dela od dela srednje medicinske sestre in dejanski obseg takega dela. Zgolj dejstvo, da posameznega opravila zahtevnejšega dela tožnik ni opravljal, še ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo po dejanskem delu, če je tožnik dejansko opravljal druga dela zahtevnejšega delovnega mesta, čeprav ne polni delovni čas, ampak le v določenem delu delovnega časa. Po dopolnitvi dokaznega postopka, v katerem bo moralo prvostopenjsko sodišče glede na to, da je pritožbeno sodišče v tem razveljavitvenem sklepu opozorilo na drug pravni vidik spora, skladno z drugim odstavkom 362. člena ZPP upoštevati nove dokaze (akutne dializne liste), naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.