Jedro

Revizija utemeljeno očita izpodbijanji sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 347. in 358. členom ZPP: sodišče druge stopnje je ugotovilo drugačno dejansko stanje, ne da bi razpisalo obravnavo in ponovilo že izvedene dokaze. To pa ima za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek 379. člena ZPP) in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Če bo v ponovljenem postopku sodišče druge stopnje ponovno podvomilo o pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev, bo moralo postopati po določbi 347. in 358. člena ZPP in šele po pritožbeni obravnavi odločiti o utemeljenosti vložene pritožbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijski stroški se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožeči stranki je 12.4.1999 prenehalo delovno razmerje na podlagi 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 - v nadaljevanju ZPPSL). S tožbo je tožnik zahteval tudi izplačilo odpravnine, do katere bi imel pravico kot presežni delavec. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo (odštelo je le znesek, ki ga je tožnik iz naslova odpravnine prejel od Jamstvenega sklada Republike Slovenije). Tako je presodilo na podlagi dejstva, da so bila v načrtu finančne reorganizacije predvidena tudi sredstva za odpravnine in dejstva, da je tožena stranka delavcem odpravnine obljubljala oziroma zagotavljala. S tem je sama zapolnila pravno praznino v zakonski ureditvi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine, ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem prvostopnega sodišča, da določba spremembe Zakona o jamstvenem skladu, ki velja od 3.7.1999 dalje, ne velja za nazaj. Napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je podlaga za izplačilo odpravnine načrt finančne reorganizacije in izglasovana prisilna poravnave s tem načrtom. V načrtu so bile predvidene tako terjatve delavcev iz naslova neizplačanih odpravnin zaradi predhodnega programa tehnoloških viškov in le predvidene terjatve iz naslova odpravnin, vendar ne po programu tehnoloških viškov, temveč zaradi finančnega prestrukturiranja. Ni šlo torej za že obstoječe, ampak le za predvidene terjatve. Finančni načrt zato ni vseboval nepogojne priznane terjatve tožnika in tudi ni dokazov, da bi tožena stranka pripoznala tožnikovo terjatev za plačilo odpravnine.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka 8.5.2002 vložila revizijo, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je kršilo določbo 358. člena ZPP, saj s svojo sodbo ni le spremenilo dokazne ocene, temveč je ugotovilo drugačno dejansko stanje in to brez obravnave.

Drugostopno sodišče je nepravilno zaključilo, da načrt finančne reorganizacije ni vseboval odpravnine za tožnika, ker naj bi šlo le za pogojno odpravnino. To naj bi izhajalo iz uporabljenega termina "predvidene" odpravnine in iz izpovedi prič B. B. in D.D.. Odločba prvostopnega sodišča pa se sploh ne opira (posebej pa ne samo) na izjavi omenjenih dveh prič, zato sprememba dokazne ocene teh izpovedi ni pomembna. Sprememba dokazne ocene finančnega načrta je nepravilna in v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, sprememba dokazne ocene vseh ostalih dokazov pa v izpodbijani sodbi ni obrazložena. Izpodbijana sodba se tudi ne spušča v vprašanje, katero materialno pravo bi bilo v primeru obstoja pravne praznine potrebno uporabiti. Ker določba 51. člena ZPPSL v času, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, ne veljala, mu na tej podlagi ne bi smelo prenehati in bi bilo treba uporabiti splošna določila o prenehanju delovnega razmerja presežnim delavcem in s tem povezano pravico do odpravnine. Temelj tožbenega zahtevka naj bi bil tudi odškodninski, saj je bil tožnik zaveden z obljubo odpravnine, zaradi česar se zoper nezakonit sklep o prenehanju delovnega razmerja ni pritožil. Z vlogo z dne 18.4.2003 je tožnik revizijo dopolnil s predložitvijo sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-138/00 z dne 10.4.2003, in navaja, da obrazložitev tega sklepa kaže na nepravilno uporabo materialnega prava.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Eno od temeljnih načel pravdnega postopka je, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (prvi odstavek 4. člena ZPP). To pomeni, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, razen če samo ponovi dokaze (drugi odstavek 347. člena ZPP). Na seji sodišče ne more ponoviti dokazov, lahko samo izvedene listinske dokaze ponovno oceni. Iz drugih izvedenih dokazov pa lahko le drugače zaključuje na obstoj oziroma neobstoj nekega drugega dejstva. Zato drugostopno sodišče lahko spremeni odločbo sodišča prve stopnje, če ne opravi obravnave, le: - če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze, - če je iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, odločba pa se opira na ta dejstva, oziroma, - če je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, zmotno pa je uporabilo materialno pravo (358. člen ZPP).

Drugačno oceno neposredno izvedenih dokazov lahko sodišče druge stopnje sprejme samo na podlagi obravnave (1. točka 358. člena ZPP). Če sodišče druge stopnje samo uporabi dokaze, ki niso bili dejanska podlaga za odločitev na prvi stopnji (čeprav so bili v postopku na prvi stopnji izvedeni), ne sme spremeniti sodbe sodišča prve stopnje, ker za to ni podlage v 347. in 358. členu ZPP. Če se ne strinja z dokaznim zaključkom v sodbi sodišča prve stopnje, ali če meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, mora sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti na podlagi določbe 355. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ne navede, na podlagi katere določbe ZPP je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Navaja le, da naj bi sodišče prve stopnje "zmotno presodilo listine in izpovedbe prič", oziroma, da naj bi šlo za "zmotno dokazno oceno izpovedb prič glede obstoja relevantnosti obljube tožene stranke za odpravnino". Že zato, ker je sodišče druge stopnje spremenilo dokazno oceno in na podlagi tega spremenilo sodbo prve stopnje brez obravnave, je prekršilo prvi odstavek 358. člena ZPP in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost drugostopne odločitve.

Predvsem pa je točna revizijska navedba, da je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, ne da bi razpisalo obravnavo in ponovilo že izvedene dokaze. Sodišče prve stopnje je v postopku zaslišalo tožnika in priče D. D., A. K., B. B., P. K., U. K. in B. C.. Presodilo je, da sicer ni bilo zakonske podlage za izplačilo odpravnin, da pa je taka podlaga bila v načrtu finančne reorganizacije ter v izglasovani in od sodišča potrjeni prisilni poravnavi. Da izplačilo v teh listinah predvidenih odpravnin ni bilo z ničemer pogojevano, naj bi dokazovale izpovedi upravitelja prisilne poravnave A. K., da je tožena stranka izplačilo teh odpravnin delavcem tudi obljubljala oziroma zagotavljala, pa naj bi dokazovale izjave tožnika in prič K. in K.. Izpovedi priče B. B. sodišče "ni sledilo", izpoved priče D. pa ni bila podlaga za odločitev. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano, da so bile odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo v postopku finančne reorganizacije, mišljene le kot pogojne odpravnine. Prav nasprotno, dejanska podlaga sodbe sodišča prve stopnje je ugotovitev, da je tožena stranka tem delavcem priznala odpravnine ne glede na to, da neposredno zakonske podlage zanje takrat (še) ni bilo.

Sodišče druge stopnje pa na podlagi izpovedi v postopku sicer zaslišanega D. D. in na podlagi izpovedi B. B. "dokazno zaključuje", da finančni načrt ni vseboval nepogojne priznane terjatve tožnika, ter da ni dokazov "za niti ustno, kaj šele pisno obljubo, ki se niti ne zatrjuje, tožene stranke s strani poslovodnega organa oz. drugih pooblaščenih delavcev, da je tožena stranka pripoznala tožnikovo terjatev za plačilo odpravnine". Tako dejansko stanje je drugačno, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, sprejeto je na podlagi drugih dokazov - tudi tistih, ki jih sodišče prve stopnje sploh ni vzelo za podlago svoje odločitve - in sodba sodišča druge stopnje tudi nima obrazložitve o dokazni oceni tistih dokazov, ki so bili podlaga za odločitev sodišča prve stopnje.

Revizija torej utemeljeno očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 347. in 358. členom ZPP. To pa ima za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek 379. člena ZPP) in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Če bo v ponovljenem postopku sodišče druge stopnje ponovno podvomilo o pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev, bo moralo postopati po določbi 347. in 358. člena ZPP in šele po pritožbeni obravnavi odločiti o utemeljenosti vložene pritožbe.

Izrek o priglašenih stroških za revizijo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.