Jedro

Dokazni predlog tožene stranke ne vključuje dokaznega predloga tožeče stranke. Tožnik se ne more sklicevati na kršitev načela kontradiktornosti in tudi ne na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 25.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu naložilo, da toženki povrne 1.459,26 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Z zavrnitvijo predlaganih dokazov za ogled na kraju samem in z zaslišanjem policista A. S. je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka, podana pa je tudi kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave RS in 15. člena Ustave RS. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov je ostalo bistveno vprašanje za razsojo v tej zadevi, to je točna ugotovitev kraja nezgode, zmotno ugotovljeno. Ob zavrnitvi predlaganih dokazov je tožnik pravočasno uveljavljal bistveno kršitev določb postopka. Dokazni predlog z ogledom kraja dogodka je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo dejansko stanje spremenjeno. Slednje ne drži, saj se cesta, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, ni spreminjala, ovinek je še vedno isti, le stranska cesta je sedaj asfaltirana. Izvedba tega dokaza je odločilnega pomena zato, ker bi sodišče lahko pravilno ugotovilo, kje se je nesreča dejansko zgodila. Ne bi prišlo do neskladja v interpretaciji izpovedbe priče B. F., ki je na fotografiji označil področje škodnega dogodka drugače, kot je o njem izpovedoval, kar je pripisati težki orientaciji po fotografijah. Sicer pa je B. F., kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 8.1.2014, potrdil trditev tožnika, da je padel na ovinku. Smiselno je kraj dogodka na ovinku, kjer se stranska cesta priključi cesti, ki pelje z L. g., potrdila tudi priča V. F. Slednji kraja padca na fotografiji ni označil, kot sicer napačno ugotavlja sodba. Nepravilna je zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem policista A. S. iz razloga, da je dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno. Zaslišanje te priče bi pojasnilo splošno stanje ceste, ki pelje z L. g. Policist H. je povedal, da je bil pesek predvsem na ovinkih. Še pomembnejša bi bila izpovedba policista A. S., saj je bil on tisti, ki je bil obveščen o nesreči s strani UKC in je tudi sestavil obtožilni predlog z opisom kraja in dogodka. Sodba nekritično sledi izpovedbi priče A. K. glede stanja peska na cestišču. Priča je spremenila svojo izjavo, saj je v postopku o prekršku še navajala, da je bilo malo peska na cestišču. Situacije, ki jih je vložila v spis tožena stranka, dokazujejo, da cestišče, v nasprotju z ugotovitvijo sodbe, ni bilo primerno vzdrževano. Čeprav sta bili pred nesrečo 8. in 15. avgusta nevihti z močnimi oziroma že ekstremnimi padavinami, cestišče vse od 3.6.2008 do dneva nesreče, to je 17.8.2008, ni bilo očiščeno.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik, ki se je 17.8.2008 poškodoval, ko je s kolesom z motorjem pri vožnji po klancu navzdol od L. proti M. padel, je odgovornost tožene stranke (zaradi neustreznega vzdrževanja ceste) gradil na trditvi, da je do padca prišlo zaradi na asfaltni cesti nasutega peska, ki je bil nanešen s poti, ki se nekoliko višje od mesta nesreče, z leve strani, priključi na cesto (v nadaljevanju stranska cesta).

Sodba zavzame stališče, da tožnik ni dokazal, da bi bil kraj škodnega dogodka tam, kot je trdil, da ni dokazal, da bi bilo na mestu padca veliko peska in da toženi stranki ni mogoče očitati opustitve dolžnega vzdrževanja ceste.

Pritožba v bistvenem izpodbija pravilnost odločitve z očitkom bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti postopka) zaradi zavrnitve predlaganih dokazov za ogled na kraju samem in zaslišanja policista A. S., ki ni podana.

Tožnik je dokaz z ogledom predlagal (prvi narok za glavno obravnavo 9.10.2013) zaradi dokazovanja trditev, da je zaradi (po škodnem dogodku) asfaltirane ceste (gre za stransko cesto) manj nanosa peska na lokalno cesto, ki pelje iz L. proti M., in ne, kot trdi v pritožbi, zaradi dokazovanja mesta padca. Izvedba tega dokaza ne bi prispevala k razjasnitvi stanja cestišča ob škodnem dogodku 17.8.2008. Neposredni ogled pa, glede na predložene fotografije, tudi ni bil potreben. Sicer pa točno mesto padca, ki naj bi se po pritožbenih trditvah ugotovilo na ogledu na kraju samem, v predmetni zadevi niti ni odločilno. Pritožbeno sodišče namreč, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, soglaša s stališčem sodbe, da tožnik ni uspel dokazati, da bi bilo na mestu padca cestišče zaradi opustitve vzdrževanja neočiščeno in posuto s peskom. Ker neizvedba dokaza ni vplivala na ugotovitev dejanskega stanja, ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka.

Opustitev zaslišanja priče A. S. očitane bistvene kršitve ne more predstavljati že zato, ker je dokazni predlog po zaslišanju te priče podala tožena stranka (3. točka odgovora na tožbo, dopis 12.9.2013) in ne tožnik. V skladu z 212. členom ZPP vsaka stranka nosi svoje trditveno in dokazno breme. Po ustaljenem stališču sodne praske dokazni predlog tožene stranke ne vključuje dokaznega predloga tožeče stranke, kar pomeni, da se pritožnik ne more sklicevati na kršitev načela kontradiktornosti in tudi ne na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke.

Ker tožnik kršitve načela kontradiktornosti postopka ni uspel dokazati, posledično tudi ni podana očitana kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave RS in 15. člena Ustave RS .

Pritožbene trditve ne vzbujajo dvomov v pravilnost zaključka sodbe, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi bilo na (domnevnem) mestu padca, veliko peska. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba nekritično sledi izpovedbi priče A. K. Slednji je po ugotovitvi sodbe prvi prišel na kraj nesreče in tožnikovih trditev glede peska na cestišču ni potrdil. Sorodstveno razmerje (pritožbena trditev, da je svak A. F., ki je kot samostojni podjetnik po pogodbi vzdrževal občinske ceste tožene stranke) samo po sebi ne vzbuja dvoma v njegovo verodostojnost. Priča je domačin, cesto pozna, doma je v neposredni bližini škodnega dogodka. Dvoma v njegovo verodostojnost ne vzbuja trditev o spremembi izjave, ki jo je slednji podal v postopku o prekršku, da je bilo malo peska na cestišču. Priča B. F. (sin tožnika), ki je po nesreči prišel na kraj dogodka, je v nasprotju s tožnikom zatrjeval, da je bil pesek povsod na cestišču, da je bila cesta neurejena, zato mu sodišče prve stopnje upravičeno ni poklonilo vere. Tožnik je namreč sam povedal (list. št. 55 spisa), da je pred padcem prevozil več ovinkov in je bil s peskom posut le ovinek, na katerem je prišlo do škodnega dogodka. Ob rob sklicevanju pritožbe na ugotovitve policije oziroma izpoved policista T. H., velja poudariti, da sta po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe (32. točka obrazložitve) policista opravila ogled po dogodku, ne da bi jima kdo povedal, kje naj bi bil kraj škodnega dogodka in si spornega ovinka (za katerega tožnik zatrjuje, da je mesto padca) nista niti ogledala. V kolikor bi bodisi tožnik bodisi B. ali V. F. (oče tožnika), ki sta prišla na kraj škodnega dogodka (odpeljala sta tožnika in motor), o škodnem dogodku obvestili policijo (po izpovedbi tožnika so policijo najverjetneje obvestili reševalci, ki so ga odpeljali v UKC), bi se stanje cestišča ugotovilo in dokumentiralo.

Ker tožnik ni uspel dokazati, da bi do padca prišlo zaradi nevzdrževane ceste, ni pomembno, kaj glede čiščenja ceste dokazujejo predložene mesečne situacije, na katere se sklicuje pritožba.

Na pritožbeno prikazovanje zmotnosti stališča sodbe, da sta priči B. F. in V. F. označila drugačno mesto padca, kot tožnik, pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati, ker, kot je že bilo pojasnjeno, ni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Po povedanem niso podani pritožbeni razlogi in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški za odgovor na pritožbo niso bili potrebni (155. člen ZPP), ker k odločitvi o pritožbi niso bistveno prispevali. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.