Jedro

Po opisu dejanja je obdolženčeva izvršitev v uporabi lažne poslovne listine kot prave z njeno izdajo ter neresnično navedbo o nakazanem odtegljaju.

To za razumljivost izreka sodbe zadostuje, medtem ko seznanjenost D.Š. z dejansko nenakazanim odtegljajem ni odločilna.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega M.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 20. 9. 2018 obdolženega M.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve oziroma plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovanemu D.Š. pa je bil po drugem odstavku 105. člena ZKP prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 447.95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. To je vsebina izreka, izdanega v sodbi III K 39580/2017. 2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri iz opisa dejanja ni razviden način izvršitve, saj ni jasno, v čem ali zakaj bi naj bila plačilna lista za mesec december 2015 lažna poslovna listina in ne, kako je bila uporabljena kot resnična. Ista kršitev je po pritožbeni obrazložitvi podana še zato, ker v razlogih sodbe ni bilo ocenjeno, ali je D.Š. vedel, da gospodarska družba C., d.o.o. na dan obračuna plače za mesec december 2015 ni izvršila odtegljajev do zavarovalnice G., d.d., kar je v obravnavani zadevi ključnega pomena.

5. Kršitve ni. Po opisu dejanja je obdolženčeva izvršitev v uporabi lažne poslovne listine kot prave z njeno izdajo ter neresnično navedbo o nakazanem odtegljaju. To za razumljivost izreka sodbe zadostuje, medtem ko seznanjenost D.Š. z dejansko nenakazanim odtegljajem ni odločilna. Sploh pa se je sodišče prve stopnje do tega opredelilo v 8. in 9. točki obrazložitve sodbe ter je pritožba v povzetem delu že zato neutemeljena. V nadaljevanju je uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka obrazložena z okoliščinami, ki so predmet posebej preizkušenega izpodbojnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Skoraj enako kot nerazumljivost izreka sodbe zaradi pomanjkljivega opisa dejanja, je obrazložena smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko je po pritožnici posredi kvečjemu dolžniško-upniško razmerje med oškodovancem ter nekdanjim delodajalcem in ne kaznivo dejanje.

7. Da je izrek sodbe razumljiv, je pritožbeno sodišče že obrazložilo, pri čemer so vsi zakonski znaki kaznivega dejanja v njegovem dejanskem opisu tudi ustrezno konkretizirani. S tem sta bila zakonski in dejanski opis povezana v celoto, zaradi katere ne more biti dvoma, da je obdolženi na opisani način storil dejanje, ki je v Kazenskem zakoniku, konkretno v drugem odstavku 235. člena KZ-1 določeno kot kaznivo dejanje.

8. Pritožnica v zvezi z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi uvodoma povzema obdolženčev zagovor, po kateri je z izdanim obračunom plače zgolj ravnal skladno z določenimi zakonskimi dolžnostmi ter v prepričanju, da bo obračun dejansko poravnan. To se zaradi neizpolnjene obveznosti s strani gospodarske družbe E., d.o.o. ni zgodilo, zaradi česar je bilo tudi D.Š. predlagano, da družba C., d.o.o. izvrši nakazilo ob naslednjem nakazilu. Pomeni, da je D.Š. vedel za delodajalčeve likvidnostne težave, sodišče prve stopnje pa bi lahko to dejstvo preizkusilo z zaslišanjem priče J.E. Dejansko stanje je bilo tako nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo po pritožbeni obrazložitvi ugotovljeno zato, ker obdolženega ni obvezovala dolžnost predhodnega izplačila po plačilni listini, saj niti ni znano, kakšni bodo obračunani zneski in posamezne postavke po višini. Končno, z ničemer ni dokazano, da je obdolženi z direktnim naklepom naročil izdelavo plačilne listine za december 2015 z lažnimi vsebinami, oškodovanec ni nikoli uveljavljal svojega zahtevka do družbe C., d.o.o., ki ob dnevu prodaje poslovnega deleža s strani obdolženega ni več prejela nobenih nakazil. 9. Kot to izhaja iz že razumljivih razlogov napadene sodbe in kot je bilo enkrat že obrazloženo v tej odločbi, seznanjenost D.Š. z dejansko neizvedenim odtegljajem, ni odločilno dejstvo ter ga sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno posebej ugotavljati. Enako velja glede dejanske (ne)zmožnosti nakazila, ki mimogrede prej pove, da je obdolženi vedel, da odtegljaj ni bil izveden kot da mu to dejstvo ne bi bilo znano. Še zlasti po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, po kateri so bili pisni obračuni plač pripravljeni na podlagi podatkov, ki jih je posredoval obdolženi ter na podlagi podatkov iz pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je nakazila plač opravljal obdolženi neposredno sam. Če ne že zaradi prvih dveh, potem pa zagotovo zaradi zadnje okoliščine, dokazanost obdolženčeve zavesti v času storitve kaznivega dejanja ne more biti vprašljiva ter je bilo pritožnico še v smiselnem sklicevanju na dejansko zmoto zavrniti. Glede na to, in ker oškodovančevo uveljavljanje zahtevkov do nekdanjega delodajalca ter odsotnost nakazil ob prodaji poslovnega deleža nista v zvezi z odločilnimi dejstvi kot izhajajo iz opisa dejanja, je pritožbeno sodišče preizkušenim ugotovitvam sodišča prve stopnje v celoti sledilo.

10. Pritožba zoper odločbo o kazenski sankciji je obrazložena le s posplošeno navedbo, da je ta pretirana in previsoka. Čemu ali na podlagi katerih konkretnih okoliščin, pritožbeno sodišče ni razbralo niti po drugih deli pritožbene obrazložitve. Zato je odločbo samo preizkusilo, skladno z zahtevo iz 386. člena ZKP, pri čemer je ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo, veliko pod njeno polovico in najkrajšo možno preizkusno dobo. Čeprav se pritožnica zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku neposredno ni pritožila, ji bržkone prav tako nasprotuje, ko v pritožbeni obrazložitvi na koncu pravi, da bi lahko oškodovanec svojo terjatev uveljavljal od delodajalca, česar pa ni storil. Ker je povezava med obdolženim kot edinim družbenikom, prokuristom in dejansko prostovodečo osebo gospodarske družbe C., d.o.o., storitvijo kaznivega dejanja in oškodovančevim prikrajšanjem nedvomna, je jasno, da je temelj za vrnitev škode podan in da tega nihče drug kot obdolženi ne more storiti.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče samo pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obdolženega M.B. odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Ker se obdolženčeve premoženjske razmere po izdaji sodbe sodišča prve stopnje niso spremenile na bolje, ga je tudi pritožbeno sodišče plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP).