Jedro

Na podlagi dokazov, ki jih je izvedla toženka, je mogoče ugotoviti, da tožnice in A.A., razen formalno sklenjene zakonske zveze, zatrjevane čustvene naklonjenosti in tega, da se občasno srečujeta, ne druži pravzaprav ničesar, kar bi njuno zakonsko zvezo opredeljevalo kot življenjsko skupnost, zato je stališče toženke, da ne gre za njuno čustveno povezanost, vzajemnost in medsebojno pomoč, kar so ključni temelji pristne zakonske zveze, utemeljeno. Sodišče zato pritrjuje toženki, da je bila zakonska zveza med tožnico in A.A. sklenjena predvsem zato, da je tožnica pridobila dovoljenje za stalno prebivanje na območju RS in je v posledici odločitev, da ji tako dovoljenje preneha, utemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ajdovščina (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da tožnici preneha dovoljenje za stalno prebivanje, ki ji je bilo izdano dne 19. 9. 2013 v obliki samostojne listine in ki jo mora v osmih dneh po prenehanju tega dovoljenja vrniti pristojnemu organu; v roku 15 dni po dokončnosti odločbe pa zapustiti Republiko Slovenijo.

2. V obrazložitvi svoje odločitve prvostopenjski organ pojasnjuje, da ga je Policijska postaja Ajdovščina obvestila, da obravnava sum storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), katerega sta osumljena tožnica in A.A.. Osumljenca sta dne 23. 4. 2011 na dvorcu B. sklenila zakonsko zvezo, za katero policija sumi, da je bila sklenjena proti plačilu. Zoper oba je bila vložena kazenska ovadba, policija pa je prvostopenjskemu organu predlagala, da uvede postopek prenehanja dovoljenja za stalno prebivanje zoper tožnico in morebitne njene ožje družinske člane, ki so neupravičeno pridobili status tujca po zakonodaji Republike Slovenije. Skladno s tem je prvostopenjski organ uvedel postopek prenehanja dovoljenja za stalno prebivanje tako za tožnico, kot tudi za njeno hčerko C.C., ki ima dovoljenje za stalno prebivanje, in sina D.D., ki ima dovoljenje za začasno prebivanje, medtem ko je postopek za hčerko E.E. ustavil, saj je njeno dovoljenje za začasno prebivanje s potekom časa prenehalo veljati. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da 7. alineja 135. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) določa, da dovoljenje za stalno prebivanje preneha, kolikor je tujec namenoma dal napačne podatke o svoji istovetnosti ali druge netočne podatke ali je namenoma prikril okoliščine, ki so pomembne za izdajo dovoljenja ali če se ugotovi, da je bila zakonska zveza sklenjena oziroma partnerska skupnost registrirana predvsem z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje.

3. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je v postopku dejansko stanje ugotavljal z različnimi pridobljenimi dokazi, ki so pomembni za razjasnitev zadeve, in sicer je pridobil zapisnik o zaslišanju tožnice in njenega zakonca ter dveh prič, opravil je poizvedbe pri Upravni enoti Nova Gorica, pri različnih policijskih postajah ter Veleposlaništvu RS v Srbiji, pridobil pa je dokumente, ki se nanašajo na sum storitve očitanega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine. Opravil je tudi vpoglede v Matični register, Register tujcev, Register stalnega prebivalstva in v podatke o lastništvu osebnih vozil. Nekatere dokaze je prvostopenjskemu organu predložila tudi tožnica, in sicer fotografije sklenitve zakonske zveze, potrdilo o prijavi prebivališča v Srbiji ter potni list. 4. Dne 15. 6. 2016 je prvostopenjski organ zaslišal A.A., istočasno pa je pri Upravni enoti v Ljubljani potekalo ločeno zaslišanje tožnice. Ob zaslišanju sta oba odgovarjala na več vprašanj, ki naj bi pokazala koliko se po petih letih trajanja zakonske zveze poznata, o dnevu sklenitve zakonske zveze, o navezanosti in drugih okoliščinah, ki so relevantne za bistvo zakonske zveze. Dne 18. 10. 2016 sta bili pri Upravni enoti v Ljubljani zaslišani še tožničina sestra F.F. in hčerka C.C.. Dne 29. 11. 2016 je prvostopenjski organ prejel pisno izjavo A.A., v kateri je navedel, da želi, da se postopek proti njegovi ženi ustavi in da preklicuje oziroma obžaluje vse svoje navedbe, zaradi katerih bi lahko njeno dovoljenje za stalno prebivanje prenehalo. Dne 13. 12. 2016 je prvostopenjski organ z vsemi svojimi ugotovitvami seznanil tožnico preko njene pooblaščenke ter ji dal možnost, da se o tem izjavi, kar je ta tudi storila.

5. Prvostopenjski organ ugotavlja, da zakonska zveza med tožnico in A.A. ni pristna, pač pa da je bila sklenjena izključno zato, da je tožnica pridobila dovoljenje za stalno prebivanje. To svojo odločitev opira na več dokazov, ključno pa je, da sta se tožnica in A.A. pri odgovorih na vprašanja, ki so jima bila zastavljena pri Upravni enoti v Ajdovščini in v Ljubljani, razhajala glede pomembnih osebnih podatkov in osebnih okoliščin drug o drugem. Te ugotovitve prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe obširno opisuje. Ugotavlja, da tožnica in A.A. nista poznala religioznega prepričanja drug drugega. A.A. ni poznal imena tožničine matere, njene približne starosti niti imena njenega očeta, kraja bivanja ali je tožnica z njim še v stiku in ali sploh še živi, prav tako ne imena njene sestre, ki je v Avstriji in tega ali ima še druge sorejence. Tožnica je poznala ime očeta A.A., ne pa tega kje biva niti imena njegove sestre in tudi ne njune približne starosti. A.A. ni vedel podrobnosti o prejšnjem tožničinem zakonu, ni poznal starosti njenih otrok in saj se je zmotil v več letih, niti tega koliko časa je bila tožnica poročena in ali imajo otroci še stik s svojim očetom. Nekatere okoliščine sta drug o drugem vedela. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da en sam napačen odgovor, pa četudi bi šlo za pomembno okoliščino, ne bi bil problematičen, medtem ko se je v odgovorih tožnice in A.A. pokazalo veliko število razhajanj. Nadalje navaja, da tožnica in A.A. nista poznala izobrazbe drugega zakonca, da A.A. ne pozna barve tožničinih oči niti tega, da si tožnica lase barva niti koliko je višja od njega. Prav tako nista ničesar vedela o znancih in prijateljih, ki jih ima drug zakonec, tožnica tudi ni poznala znamke avtomobila, ki ga vozi A.A., tudi nista vedela kaj počne drugi od njiju v prostem času. Prvostopenjski organ se je glede navedenih okoliščin opredelil tudi do vseh pripomb, ki jih tožnica podala preko svoje pooblaščenke.

6. Prvostopenjski organ zaključuje, da zaslišanji tožnice in A.A. kažeta, da drug o drugem nista poznala bistvenih podatkov, četudi je to v naravi zakonske zveze. Zgolj površno so jima znani nekateri podatki o njunih vsakdanjih življenjih, pa četudi sta zatrjevala, da se po telefonu slišita vsakodnevno in se pogovarjata o tem, kako poteka njun dan. Ob tem izpostavlja, da sta tožnica in A.A. poročena skorajda že šest let in je zato še toliko bolj izkazano globoko medsebojno nepoznavanje, kar je za prvostopenjski organ argument, ki kaže, da je bila njuna zakonska zveza sklenjena izključno zaradi tožničine pridobitve dovoljenja za prebivanje. Ne gre namreč za nepoznavanje podrobnosti, pač pa za veliko število odgovorov, ki kažejo, da se ne poznata.

7. Prvostopenjski organ je tudi ugotavljal, ali tožnica in A.A. poznata bistvene okoliščine sklenitve njune zakonske zveze, vendar pa ob zaslišanju datuma sklenitve zakonske zveze nista vedela, saj sta trdila, da sta se poročila dne 24. 4. 2011, dejansko pa je do tega prišlo dan pred tem. Pri tem izpostavlja, da A.A. pred tem ob zaslišanju pri Policijski postaji v Ajdovščini ni vedel niti datuma niti leta poroke s tožnico in zato šteje, da sta tožnica in A.A. ta datum pred zaslišanjem pri upravnih organih uskladila. Razhajala sta se tudi glede odgovora na vprašanje kdo je kupil poročne prstane in kako je potekal poročni dan. Različne so bile tudi njune izjave pri policijski postaji in nato ob zaslišanju v predmetnem postopku o tem kako sta se spoznala in kdaj sta se odločila, da se poročita. Tudi to prvostopenjskemu organu kaže, da njuni izjavi nista verodostojni. Pooblaščenka tožnice in A.A. sta sicer navajala, da ima A.A. slabši spomin in koncentracijo zaradi več prometnih nesreč, vendar pa nista predložila dokaza, ki bi potrjeval zmanjšanje njegovih kognitivnih sposobnosti, zlasti zato, ker sicer v družbi normalno funkcionira, se vanjo vključuje, sodeluje v gasilskem društvu in folklori, dela in se sam preživlja. Prvostopenjski organ zato tem trditvam ni sledil. 8. Z namenom ugotovitve dejanskega stanja je prvostopenjski organ preverjal tudi tožničino življenje v Republiki Sloveniji pred sklenitvijo zakonske zveze. Tožnica pred Veleposlaništvom RS v Srbiji ni nikoli zaprosila za izdajo vizuma, kar pomeni, da pred koncem leta 2009, ko je bila odpravljena vizumska obveznost za državljane Srbije, ni vstopila v Republiko Slovenijo. Iz njenega potnega lista je ugotovil, da je bila v Sloveniji med 12. 5. in 5. 8. 2010, med 13. 9. in 27. 9. 2010 ter med 31. 10. in 23. 11. 2010. Ob drugem vstopu je torej prekoračila dovoljeni čas bivanja v Republiki Sloveniji, kar so vstopni organi ob poskusu vstopa v Republiko Slovenijo dne 6. 12. 2010 tudi zaznali in ji vstop prepovedali. Tožnica je ob zaslišanju pojasnila, da je v Republiko Slovenijo prihajala zato, da bi delala nezakonito kot čistilka v G., kar pomeni, da je kršila pravila priseljenske zakonodaje. To je po presoji prvostopenjskega organa dodaten indic, ki skupaj z ostalimi dokazi nakazuje, da je tožnica sklenila navidezno zakonsko zvezo z namenom, da legalizira svoje bivanje v Republiki Sloveniji ter da zakonito opravlja svoje delo brez omejitev.

9. Prvostopenjski organ poudarja, da je preverjal ali so pri tožnici in A.A. podane bistvene značilnosti zakonske zveze, med drugim tudi skupno življenje. Ugotavlja, da ne bivata skupaj, pač pa vsak v svojem najetem stanovanju, tožnica v H., A.A. pa v I., skupno življenje pa sta opustila kakšen teden ali dva po sklenjeni zakonski zvezi. Zatrjevala pa sta, da prihajata drug k drugemu in da se redno slišita po telefonu. Prvostopenjski organ je ugotovil, da med njima ni ekonomske skupnosti in da skupnih stroškov, razen hrane, ki jo pojesta, ko sta skupaj, nimata. Poudarja, da dejstvo, da zakonca ne živita skupaj, ni ključen podatek za odločanje o tem ali je zakonska zveza pristna ali ne, saj je upravna enota tožnici izdala dovoljenje za stalno prebivanje kljub temu, da je vedela, da s A.A. ne prebiva na istem naslovu, vendar pa v dobri veri, da je njuna zakonska zveza pristna, torej da temelji na medsebojni čustveni pripadnosti in intimni povezanosti zakoncev. Tega prvostopenjski organ ni preverjal s postavljanjem neposrednih vprašanj, pač pa s posrednimi, na podlagi katerih je ugotavljal, koliko se tožnica in A.A. poznata, pri tem pa zaznal, da drug o drugem ne vesta veliko, da nista medsebojno povezana in da je njun odnos površinski, in to že od sklenitve zakonske zveze dalje. Skupaj preživita malo časa in tudi malo komunicirata, saj gre za veliko število vprašanj, na katere sta podala različne odgovore. Tudi prostega časa ne preživljata skupaj, niti drug o drugem nista vedela kako preživljata praznike, tožnica pa A.A., kot kažejo njeni odgovori na vprašanje o tem, kakšno je njegovo stanovanje, tudi ne obiskuje. Četudi je A.A. navajal, da skoraj vsak vikend preživi v ženinem stanovanju, je obenem povedal, da ne pozna lastnika stanovanja in sosedov, za katere je tožnica sicer zatrjevala, da so njeni prijatelji, njuni odgovori pa so se razlikovali tudi glede tega kje prespita, ko sta skupaj. Odgovori A.A. so bili neskladni še z odgovori F.F., ki je bila zaslišanja kot priča. Tožnica in A.A. sta različno odgovorila tudi na vprašanje, kdaj sta bila nazadnje skupaj.

10. Prvostopenjski organ poudarja, da so eden od ključnih dokazov, da je bila zakonska zveza med tožnico in A.A. sklenjena le zaradi pridobitve dovoljenja za prebivanje, tudi podatki Policijske postaje Ajdovščina, ki je na podlagi anonimne prijave o fiktivni zakonski zvezi tožnice in A.A. pričela z zbiranjem obvestil o sumu storitve kaznivega dejanja. V tej fazi predkazenskega postopka je A.A. dne 5. 12. 2015 policistom pojasnil, da je zakonsko zvezo s tožnico sklenil proti plačilu. Enako je to ponovil dne 2. 1. 2016, ko je bil zaslišan kot osumljenec storitve kaznivega dejanja in je opisal še nekatere podrobnosti dogovarjanja s tožničinimi svojci, pred tem pa je bil seznanjen z vsemi pravicami, ki jih ima kot osumljenec kaznivega dejanja v predkazenskem postopku. V predmetnem postopku je A.A. sicer zatrjeval, da je tako izjavo podal zaradi jeze, vendar pa prvostopenjski organ poudarja, da je med prvo in drugo izjavo pretekel mesec dni, da je bil seznanjen z vsemi pravicami, ki jih ima v postopku, vendar pa svoje izjave ni spremenil, pač pa jo celo dopolnil in zato šteje, da je taka izjava resnična, ujema pa se z ugotovitvami prvostopenjskega organa glede tega, koliko se tožnica in A.A. dejansko poznata.

11. Na podlagi vsega navedenega je prvostopenjski organ zaključil, da vsi zbrani dokazi kažejo, da je bila zakonska zveza med tožnico in A.A. sklenjena le zato, da bi tožnica pridobila dovoljenje za stalno prebivanje in s tem podlago za nadaljnje opravljanje dela, kar ji je bilo po tem, ko je bila zavrnjena na meji, oteženo. Meni, da je šlo za zlorabo instituta zakonske zveze, kot jo opredeljuje Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in je zato odločil, da dovoljenje za stalno prebivanje tožnice, ki ga je pridobila prav zaradi sklenjene zakonske zveze, ki se je izkazala za fiktivno, preneha.

12. Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi povzema vsebino pritožbe in vsebino prvostopenjske odločbe, ki se ji v celoti pridružuje ter jo v strjeni obliki tudi povzema. Poudarja, da je iz upravnega spisa razvidno, da so tožnica, A.A. ter ostale zaslišane priče podajali različne izjave, ki so jih med postopkom tudi spreminjali in dopolnjevali, predvsem pa med seboj niso skladne glede skupnega življenja zakoncev, poteka njune poroke in njunega sedanjega zasebnega življenja. Z neskladji v izjavah je prvostopenjski organ tožnico seznanil in ji dal možnost, da se o tem izjavi, ob odločanju pa ovrednotil vse pridobljene izjave in dokaze. Tožnica v postopku, kljub pozivu prvostopenjskega organa, ni predlagala zaslišanja priče, ki z njo ne bi imela interesa ali sorodstvenih vezi, prav tako tudi ni predložila dokazov, ki bi potrjevali njene trditve o slabem spominu A.A.. Pritožbi je sicer priložila fotografije in predlagala izvedbo nekaterih dokazov, vendar pa ni pojasnila, zakaj tega ni storila že v postopku prvostopenjskega organa in gre zato za nedovoljenje pritožbene novote. Meni, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi obširno pojasnil svoje zaključke in pojasnil tudi, zakaj ne sledi tožničinim trditvam, s tem pa drugostopenjski organ soglaša in zato pritrjuje njegovi odločitvi.

13. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ta pa naj ji povrne tudi stroške postopka. Uvodoma povzema vsebino izpodbijane in drugostopenjske odločbe, v nadaljevanju pa se sklicuje na določbo 3. člena in 13. člena ZZZDR. Navaja, da sta z A.A. zakonsko zvezo sklenila na podlagi svobodne volje vsakega od njiju, izhaja pa iz njune obojestranske čustvene navezanosti in ljubezni. Sklicuje se tudi na Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki določa, da ima vsak pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja, v kar se ne sme vmešavati javna oblast. Tožena stranka v izpodbijani in drugostopenjski odločbi ni pojasnila, zakaj naj bi bil tak poseg v pravico do zasebnega in družinskega življenja tožnice, A.A. in tožničinih otrok nujen, v čem naj bi delali nered ali zločin, v čem naj bi se varovalo zdravje in morala in v čem naj bi se zavarovale pravice in svoboščine drugih ljudi. Izpodbijana odločitev je tudi v nasprotju z Ustavo RS, in sicer z ustavnim načelom sorazmernosti iz 2. člena, ki je temeljno načelo pravne države. Sprejeta odločitev grobo posega v tožničino pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena ter v pravico do zakonske zveze in družine iz 53. člena, vse Ustave RS. Trdi, da je bila tožnica v upravnem postopku obravnavana neenakopravno in s tem v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, ki je bil evidentno kršen.

14. V nadaljevanju tožbe se tožnica opredeljuje do posameznih zaključkov tožene stranke, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, in sicer do razhajanj med njenimi in odgovori A.A. glede verskega prepričanja, glede staršev in družinskih članov, glede prejšnje zakonske zveze tožnice, glede izobrazbe in dela, glede barve las, oči in višine, glede njunih prijateljev, glede avtomobila, glede preživljanja skupnega časa, glede datuma sklenitve zakonske zveze, glede ekonomske skupnosti, dohodkov in televizije, kot tudi glede skupnega spanja. Tako tožnica kot tudi A.A. sta upravnemu organu pojasnila, da se versko ne udejstvujeta, tožnica pa je pravilno odgovorila, da je A.A. katolik, kar je sklepala glede na njegovo odraščanje v Sloveniji. Prav tako je pravilno povedala kako je ime očetu A.A., za mamo pa je vedela, da je že dolgo pokojna. A.A. je sicer povedal, da ima tožnica v Srbiji živečo mamo, ki večkrat pride na obisk v H., je pa res, da ni znal povedati njenega imena, saj ima, kar tožnica poudarja, slabši spomin in se zato imen ne spomni. Ker tožnica s svojim očetom po razvezi od njene mame nima več stikov, o njem A.A. ni govorila, za njega pa ve, da s svojimi domačimi nima stikov. Njegovo otroštvo je bilo težko, saj je bil oče strog in grob in zato nanj nima lepih spominov. Iz obeh izpovedi je mogoče razbrati, da sta imela tožnica in A.A. težko otroštvo in imata zato travmatične spomine ter o tem ne želita govoriti. Enako to velja tudi za prejšnjo zakonsko zvezo tožnice. Trditev tožene stranke, da tožnica in A.A. nista poznala izobrazbe drug drugega, ne drži. Nobeden od njiju namreč nima visoke izobrazbe, oba sta delavca v zasebnem sektorju in prejemata minimalno plačo, oba sta tudi najemnika. Je pa A.A. vedel vse pomembne podrobnosti o tožničinem delu, tudi o tem, da ima končano srednjo šolo, četudi ni povedal katere, saj ga upravni organ o tem ni nič vprašal. Vedel je, da tožnica dela pri žarnicah, da dela v turnusih in da z delom ni zadovoljna. Očitki tožene stranke o tem, da tožnica in A.A. nista vedela za izobrazbo in delo drug drugega, torej niso utemeljeni. Tožnica tudi poudarja, da veliko moških ne pozna barve las in barve oči svojih partneric, nepravilna navedba A.A. o njeni višini pa je očitna pomota. Glede navedb tožene stranke o njunih prijateljih tožnica navaja, da je razumljivo, da A.A. ni vedel povedati njihovih imen, saj tožnica nima prijateljev, razen tistih, s katerimi dela, in sosedov. Ne drži niti navedba tožene stranke, da A.A. ne ve, kdo so sosedje na tožničinem naslovu. O tem bi lahko izpovedala K.K. in L.L., ki sta A.A. večkrat videla, K.K., kot najemodajalec, pa je moral tudi podpisati dovoljenje, da se je A.A. stalno prijavil na naslovu tožnice. Pravilno pa je tožnica pojasnila, da se A.A. druži s kolegi pri plesu v gasilskem društvu, drugih prijateljev in znancev pa nima. Ko se vidita, se posvetita drug drugemu in ne iščeta širše družbe. Glede barve vozila je tožnica pravilno pojasnila, da ima A.A. osebni avtomobil, ki je bele barve. Res je, da ni vedela njegove znamke, saj jo avtomobili niso nikoli zanimali, barvo avtomobila pa je vedela. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala, da tožnica veliko dela in zato tudi nima prostega časa. Tako ona kot A.A. prejemata minimalno plačo, s katero lahko pokrijeta le najbolj nujne življenjske stroške in najemnino, kar jim onemogoča, da bi se videvala vsak dan, hodila na izlete, dopustovala ali si kupovala večja darila. Glede datuma sklenitve zakonske zveze tožnica pojasnjuje, da sta se želela poročiti na dan 24. 4. 2011, da pa poroka na ta datum ni bila mogoča, saj je upravna enota datum poroke določila en dan pred tem. Oba pa sta pravilno navedla imena poročnih prič, razlikovanje pri ostalem pa pojasnjuje popita pijača ob slovesnosti. Tožnica je seznanjena s plačo A.A., saj po pošti prejema njegove plačilne liste, ki jih po navodilu A.A. tudi odpre in pregleda. To, da pozna njegove dohodke, dokazuje tudi njena vloga za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki je bila oddana dne 23. 11. 2016 pri CSD in odločba CSD, ki je bila izdana v zvezi s tem in iz katere so razvidni tako njeni dohodki, kot tudi dohodki A.A., prav tako pa tudi njuni prihranki. A.A. k tožnici prihaja ob vikendih, razen takrat, ko ima nastope z društvom oziroma takrat, ko tožnica dela. Ker tožničična sestra ne živi z njo, ne more vedeti, kolikokrat je A.A. prespal pri tožnici. To, da je A.A. izpovedal, da spita kjerkoli v njenem stanovanju, ne drži in je taka izjava posledica padca njegove koncentracije.

15. Vse opisane razlike v izjavah tožnice in A.A. so dejansko nepomembne razlike, ki ne morejo pretehtati pri odločanju, saj bi bilo to neživljenjsko. Tožnica se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 476/2013 z dne 4. 7. 2014, iz katere izhaja, da je treba v postopku ugotavljati še druge relevantne okoliščine, ki so pomembne za sklenitev zakonske zveze, izhajajoč iz namena sklenitve zakonske zveze v smislu določb ZZZDR. To v predmetnem postopku ni bilo storjeno, pač pa je tožena stranka na podlagi zbranih podatkov prišla do zaključka, da med tožnico in A.A. ni čustvene pripadnosti in intimnosti, četudi o tem sploh nista bila vprašana. Opozarja tudi na sodbo Upravnega sodišča št. I U 1209/2013 z dne 5. 2. 2014, iz katere izhaja, da ni bistveno kako okolica obravnava zakonca, saj drugi ne morejo ocenjevati niti vedeti kakšna je njuna obojestranska navezanost in razumevanje. Vse navedeno torej kaže, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, prav tako pa zmotno uporabila 7. alinejo 135. člena ZTuj-2. 16. Tožnica trdi, da se izpodbijane in drugostopenjske odločbe ne da preizkusiti, s čimer je tožena stranka zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Niti iz prvostopenjske niti iz drugostopenjske odločbe namreč ne izhaja, v kolikšni meri upravni organ sledi tožnici in posameznim pričam. To pomeni, da odločbi ne vsebujeta ustrezne analitično sintetične dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Tožena stranka celo navaja, kaj naj bi tožnica in A.A. izpovedala o medsebojni čustveni navezanosti in intimnosti, četudi o tem nista bila niti vprašana. Ker se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti, je tožnici kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije.

17. Upravni organ tožnici tudi ni omogočil, da bi sodelovala pri zaslišanju prič in ji je celo arbitrarno preprečil, da bi sodelovala pri zaslišanju A.A., saj je bil zaslišan istega dne kot je bila zaslišana tudi sama, ne da bi bila o tem sploh obveščena. Tožena stranka je s tem kršila določbo 146. člena ZUP. Gre za bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih je izpodbijana odločba nepravilna, nezakonita, odločitev pa je arbitrarna, saj je tožena stranka s svojim postopanjem grobo in nesorazmerno posegla v pravico tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena, v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena in v pravico do sodnega varstva pravic iz 23. člena, vse Ustave RS.

18. Tožnica predlaga, naj sodišče izvede več dokazov, in sicer: zasliši priče D.D., E.E. in C.C., prebere dopis UE Ljubljana št. 214-16208/2017-9 z dne 30. 1. 2018; odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-28/2017/2 (1314-04) z dne 19. 2. 2018; odločbo Upravne enote Ajdovščina, št. 214-78/2016-47 z dne 22. 3. 2017; potrdilo o vpisu z dne 5. 3. 2018 za E.E.; potrdilo o vpisu z dne 6. 3. 2018 za D.D.; potrdilo in izjavo kluba z dne 6. 3. 2018; pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 11. 2011; pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 9. 2013; pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 5. 2014; zdravniško potrdilo z dne 5. 3. 2018: kreditno pogodbo z dne 12. 12. 2017; pregleda dve fotografiji pogorišča stanovanja v Srbiji; prebere odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-29/2017/2 (1314-04) z dne 19. 2. 2018; odločbo Upravne enote Ajdovščina, št. 214-80/2016-11 z dne 22. 3. 2017; pridobi in pregleda upravna spisa Ministrstva za notranje zadeve, št. 2014-28/2017 (1314-04) in št. 2140-29/2017 (1314-04) ter upravna spisa Upravne enote Hrastnik, št. 214-7872016 in št. 214-80/2016 in opravi poizvedbe o začasnem/stalnem dovoljenju za prebivanje za E.E. in C.C..

19. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo tožnice zavrne. Navaja, da tožnica v tožbi navaja enake razloge, kot jih je navajala v pritožbenem postopku in do katerih se je tožena stranka v drugostopenjski odločbi že opredelila ter pri tem tudi vztraja.

20. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi vztrajala pri vseh navedbah iz tožbe. Poudarila je, da je tožena stranka pri odločanju bistveno kršila pravila postopka, zlasti načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ker tožnici ni omogočila, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Tožena stranka je tožnici po njeni pooblaščenki M.M. dne 13. 12. 2016 sicer poslala seznanitev o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah ter pridobljenih dokazih, vendar pa ji ni posredovala nobenega dokaza oziroma listine, ki jih je pred tem pridobila. Tako tožnice ni seznanila z naslednjimi listinami: z dopisom Policijske postaje Ajdovščina z dne 1. 2. 2016 (obvestilo o kaznivem dejanju); z zapisnikom o zaslišanju tožnice z dne 15. 6. 2016 (tožnici kot stranki v postopku zapisnik o njenem zaslišanju ni bil izročen z obrazložitvijo uradne osebe, da tega ne potrebuje); z zapisnikom o zaslišanju priče A.A. z dne 15. 6. 2016; z zapisnikom o zaslišanju priče F.F. z dne 18. 10. 2016; z zapisnikom o zaslišanju priče C.C. z dne 18. 10. 2016; z izsledki poizvedb pri Upravni enoti Nova Gorica, različnih policijskih postajah in pri Veleposlaništvu RS v Srbiji; z dokumenti, ki se nanašajo na sum storitve kaznivega dejanje overitve lažne vsebine: z izsledki vpogledov v Matični register, Register tujcev, Register stalnega prebivalstva in v podatke lastništva osebnih vozil ter s pisno izjavo A.A. z dne 29. 11. 2016. S tem je tožena stranka ravnala v nasprotju z določbo 146. člena ZUP. Tožnice tudi ni seznanila katere dokaze bo izvedla in kdaj jih bo izvedla, saj je ni povabila k zaslišanju prič oziroma ji ni omogočila, da bi tem pričam postavljala vprašanja. Upravni organ je lahko pričam brez sankcij in nadzora postavljal tudi sugestivna in kapciozna vprašanja, ki so sicer prepovedana. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, kar je tudi stališče ustaljene upravno sodne prakse. Tožnica se ob tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 814/2014 in sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 73/2016. Trdi, da bi morala tožena stranka, ko je zasliševala priče, razpisati ustno obravnavo in nanjo povabiti tudi tožnico kot stranko v postopku, česar pa ni storila. Tožena stranka se tudi ni opredelila do tistih dokazov, ki jih je predlagala tožnica, in sicer glede izsledkov vpogledov v Matični register, Register tujcev, Register stalnega prebivalstva in v podatke o lastništvu osebnih vozil, do fotografij sklenitve zakonske zveze, do potrdila o prijavi prebivališča v Srbiji za A.A., o tlorisu prostorov, ki sta jih izrisala tožnica in A.A. ter do odločbe CSD Ljubljana z dne 30. 11. 2016. Tožena stranka navsezadnje niti ni pojasnila ali je te dokaze upoštevala pri svoji odločitvi ali ne, vsekakor pa ni izvedla nobene dokazne ocene teh dokazov. Prav tako tudi ni pojasnila, zakaj ni izvedla dokazov, ki jih je predlagala tožnica, in sicer s poizvedbami pri PP Ljubljana, s poizvedbami pri UKC Ljubljana in pri osebnem zdravniku A.A. glede prometnih nesreč, v katerih je bil udeležen; z zaslišanjem prič M.M., K.K. in L.L.; z vlogo tožnice za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki jo je oddala dne 23. 11. 2016; s položnicama za RTV prispevek za januar in marec 2017; z vpogledom v tri fotografije praznovanja novega leta ter z imenovanjem izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ocenil spominske sposobnosti A.A.. Tudi v tem delu se zato izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Tožena stranka tudi ni pojasnila, na kakšni pravni podlagi je uporabila merila za ugotavljanje ali je tožničina zakonska zveza z A.A. pristna.

21. Ker se iz vseh opisanih razlogov izpodbijane in drugostopenjske odločbe ne da preizkusiti, je kršena tožničina pravica do sodnega varstva pred sodiščem. Tožnica trdi, da je tožena stranka dokaze ocenjevala selektivno, enostransko in subjektivno, izključno v škodo tožnice, medtem ko se do dokazov, ki jih je predložila tožnica, ni opredelila in dokazne ocene tudi ni opravila v skladu z 10. členom ZUP. To kaže, da tožnica v postopku ni bila obravnavana pošteno. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na podatke iz predkazenskega postopka, ki je bil voden zoper tožnico in A.A., ob tem pa prezrla, da je bil obtožni predlog za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, ki je bil vložen zoper tožnico, dne 20. 6. 2016 zavržen. S takim postopanjem je nedopustno in nesorazmerno posegla v tožničino pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS.

22. V nadaljevanju tožnica povzema nekatere poudarke svojih odgovorov ob zaslišanju. Pojasnjuje, da je namen 7. alineje 135. člena ZTuj-2 v tem, da se prepreči sklepanje fiktivnih zakonskih zvez in zakonskih zvez iz koristoljubja, ko zakonska zveza ne temelji na obojestranski čustveni navezanosti partnerjev, vzajemnemu spoštovanju, razumevanju in zaupanju ter medsebojni pomoči zakoncev in posledično zaradi preprečevanje zlorabe pravil o zakonitem bivanju državljanov tretjih držav na ozemlju EU. Dokazno breme, da gre za zlorabo instituta zakonske zveze z namenom pridobitve dovoljenja za bivanje, je na strani države. Upravni organ mora zato okoliščino sklenitve fiktivne zakonske zveze ugotoviti brez dvoma, saj je dokazni standard verjetnosti nezadosten. Tožnica trdi, da v konkretnem primeru ta dokazni standard ni bil dosežen, pač pa je bilo dokazano ravno nasprotno, to je, da je njena zakonska zveza z A.A. pristna. V izpovedih tožnice in A.A. gre za neznatna in nepomembna neskladja, ki so življenjska in razumljiva. Tožnica in A.A. se zaradi objektivnih okoliščin ne vidita vsak dan, se pa slišita in obiskujeta kadar jima to omogočata čas in finance, po večini pa vsak vikend. Njuna veza temelji na medsebojni naklonjenosti, spoštovanju in medsebojni čustveni podpori ter navezanosti. Iz večine judikatov slovenskih sodišč je razvidno, da mora tožena stranka vprašanje sobivanja partnerjev tolmačiti dovolj široko in upoštevati različnosti kultur, značajev, časa v katerem smo in vrednot, ki so med ljudmi različne. V zvezi s tem se tožnica sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1904/2010, na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Ips 264/2010 in sodbo istega sodišča št. II Ips 820/2008. Tudi sicer velja izpostaviti, da bi lahko tožnica, kolikor bi držalo stališče tožene stranke, da se je poročila zgolj zaradi dokumentov, že po dveh ali treh letih trajanja zakonske zveze razvezala in obdržala dovoljenje za stalno prebivanje, za kar izpolnjuje vse pogoje na samostojni podlagi. Tega pa ni storila, ker je na moža čustveno navezana in ga ima rada. Tožnica je v svoji izpovedi pojasnila, da si določenih odgovorov svojega moža ne zna razložiti, da pa je dejstvo, da ima slab spomin in se slabo koncentrira, kar je povedal tudi sam. Tožnica je zato tudi predlagala, naj se pri UKC Ljubljana in pri osebnem zdravniku A.A. pridobijo ustrezni podatki o nezgodah, v katerih je bil udeležen, česar pa tožena stranka ni storila in je dejansko stanje ostalo s tem nepopolno ugotovljeno. Tožnica je predlagala tudi postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi A.A. pregledal in bi lahko podal strokovno oceno glede njegovega spomina in sposobnosti koncentracije, vendar pa se tožena stranka tudi do tega ni opredelila. Slab spomin A.A. izkazujejo tudi njegove izjave, ki so same s seboj v nasprotju, saj je vprašan najprej nekaj trdil, nato zoper spet nekaj drugega ter sproti izgubljal koncentracijo. O njegovem slabem spominu bi lahko izpovedovala tudi tožnica, prav tako njena nekdanja pooblaščenka M.M., za katero je predlagala, da naj se zasliši kot priča. Glede plačila na poroki tožnica pojasnjuje, da je denar na poroki "južnjaškega tipa" običajno darilo in je to tudi splošno znano dejstvo. Res je, da je A.A. glede denarja ob zaslišanju pri Policijski postaji Ajdovščina prvotno rekel, da naj bi mu bil denar obljubljen, kolikor se poroči s tožnico, vendar pa je celotno izjavo kasneje obžaloval in jo tudi preklical, hkrati pa pojasnil, zakaj je prvotno kaj takega sploh zatrjeval. 23. Tožnica nadalje še izpostavlja, da bo v primeru, če bo obveljala odločitev tožene stranke, njena družina razdrta. Zapustiti bo morala svoje otroke, svojega moža, zaposlitev in tudi dom. V Republiki Sloveniji stalno prebiva že od leta 2011 dalje, po tem, ko je s A.A. sklenila zakonsko zvezo. Tu ima središče svojih interesov, z Republiko Slovenijo pa jo vežejo poklicne, ekonomske, socialne in druge vezi. V Sloveniji živijo tudi njeni hčerki in sin. V nadaljevanju opisuje interese in aktivnosti svojih otrok, navaja pa tudi, da ima v Sloveniji redno zaposlitev in da ima tukaj svojo osebno zdravnico. Če bi morala oditi, bi izgubila redni mesečni dohodek, od katerega poravnava kreditne obveznosti. S tem bi bilo ogroženo tako njeno preživljanje kot tudi preživljanje njenega mladoletnega sina D.D. in hčerke E.E., saj ju razen nje ne more preživljati nihče drug. Svojim otrokom ne bi mogla več plačevati najemnine, kar pomeni, da bi ostali brez strehe nad glavo, v Srbijo pa se ne morejo vrniti, saj tam nimajo ničesar. Tožnica pa bi morala zapustiti tudi svojega moža, saj ga ne bi mogla več videvati. V času sedmih let, kar živi v Sloveniji, si je tu ustvarila življenje, naučila se je jezika, uredila si je dom, z možem pa se videvata o vikendih. S tem bi tako sama kot tudi njeni otroci utrpeli nepopravljivo premoženjsko škodo.

24. V nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2011 je tožnica sodišču še sporočila, da je zoper njo pred Okrajnim sodiščem v Ajdovščini pod opr. št. I K 24915/2015 tekel kazenski kazenski postopek zaradi dveh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Okrožno državno tožilstvo ji je očitalo, da naj bi bila zakonska zveza, sklenjena z A.A., navidezna. Po izvedenem dokaznem postopku je okrožna državna tožilka obtožni predlog umaknila, ker ji kaznivo dejanje ni bilo dokazano, v zaključni besedi pa je povedala, da je prepričana, da ni šlo za fiktivno poroko. Na podlagi umika obtožnega predloga je sodišče izdalo sodbo, s katero je zavrnilo obtožbo Okrožnega državnega tožilstva, odločitev pa je postala pravnomočna.

K točki I izreka:

25. Tožba ni utemeljena.

26. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožničinih pritožbenih navedb in dokaznih predlogov. Sodišče zato zavrača tožničin očitek, da naj bi tožena stranka bistveno kršila pravila postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožničin očitek o zmotni uporabi materialnega prava ter o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, v celoti sledi in se nanje, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

27. Vstop in prebivanje tujcev, ki so družinski člani slovenskih državljanov, ureja ZTuj-2 v XIII. poglavju. Družinski član slovenskega državljana, ki ni državljan države članice evropskega gospodarskega prostora in ki živi v Republiki Sloveniji zaradi združitve oziroma ohranitve družine s slovenskim državljanom dlje kot 90 dni, mora pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Dovoljenje za stalno prebivanje se družinskemu članu slovenskega državljana lahko izda po dveh letih neprekinjenega zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji. Prenehanje takega dovoljenja za stalno prebivanje ureja ZTuj-2 v 135. členu. V 7. alineji tega člena med drugim določa, da družinskemu članu slovenskega državljana dovoljenje za stalno prebivanje preneha, če se ugotovi, da je bila zakonska zveza sklenjena oziroma partnerska skupnost oziroma partnerska zveza sklenjena ali registrirana predvsem z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje. Kaj je zakonska zveza, opredeljuje ZZZDR in je zato na podlagi določb tega zakona tudi treba ugotavljati namen, zaradi katerega je bila zakonska zveza sklenjena.

28. ZZZDR v 3. členu določa, da je zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene, njen pomen pa je v zasnovanju družine. Temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči (13. člen ZZZDR). Zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev, je neveljavna (35. člen ZZZDR). Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. II Ips 121/2008 z dne 21. 1. 2010 poudarilo, da je življenjska skupnost zakoncev pravni standard ter da zato predpisi ne določajo njegove vsebine, je pa mogoče iz njih razbrati nekatere temeljne značilnosti življenjske skupnosti. Ugotovitev obstoja oziroma neobstoja zakonske zveze je zato rezultat vsakokratne presoje konkretnih okoliščin posameznega primera. Vsaka življenjska skupnost zakoncev je namreč kompleksna skupnost partnerjev, ki v medsebojnem razmerju zadovoljujeta različne potrebe. Katere potrebe zadovoljujeta in v kolikšni meri, je zasebna stvar zakoncev, v vsakem posamičnem primeru pa je treba ocenjevati ali je njuno razmerje mogoče kvalificirati v smislu pravnega standarda življenjske skupnosti. Za obstoj take življenjske skupnosti je torej bistvena predvsem njena notranja komponenta, to je medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko.

29. Sodišče soglaša s tožnico, da so življenjske skupnosti zakoncev v praksi različne ter da odsotnost skupnega bivanja in vsakodnevnih stikov sama po sebi ni dovolj za zaključek, da je zakonska zveza zgolj fiktivna. Takega zaključka tudi ni mogoče graditi na tem kako zakonsko zvezo dojema okolica. Tradicionalno pojmovanje zakonske zveze, ki jo je pogojevalo skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja, kot zunanji pokazatelji njenega obstoja, je v današnjem času preseženo. Za presojo obstoja zakonske zveze je torej bistvena predvsem njena notranja komponenta, to je čustvena navezanost zakoncev, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in medsebojna pomoč. Dejstvo, da zakonca ne bivata skupaj še ne pomeni, da njuna zakonska zveza ni pristna, kolikor ne bivata skupaj na podlagi sporazuma, njuna skupnost pa ima druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti in siceršnje odločitve za skupno življenje (tako v sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. II Cp 4391/2009).

30. Tožnica v tožbi trdi, da notranje vsebine njene zakonske zveze z A.A. tožena stranka ni presojala in da niti njej niti A.A. niso bila zastavljena vprašanja o njuni čustveni navezanosti in intimnosti. Taka ugotovitev tožnice glede zastavljenih vprašanj je sicer točna, vendar je že prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pojasnil, da čustvene pripadnosti in intimne povezanosti tožnice in A.A. ni preverjal z zastavljanjem neposrednih vprašanj, pač pa jima je postavljal posredna vprašanja zato, da bi ugotovil ali se tožnica in A.A., ki sta bila v času odločanja v zakonski zvezi skorajda šest let, poznata ter na podlagi odgovorov ocenil globino njunih odnosov in čustveno bližino (prvi odstavek na 9. strani izpodbijane odločbe). Sodišče zato tudi ne sledi tožnici, ki navaja, da tožena stranka ni pojasnila, kakšna merila je upoštevala pri odločanju in na kakšni podlagi je ta merila sploh uporabila. Kot je bilo že navedeno, predpisi (torej ZZZDR) ne določajo vsebine življenjske skupnosti in tudi ne meril za njeno ugotavljanje, pač pa je mogoče iz njih razbrati nekatere temeljne značilnosti življenjske skupnosti, kot so čustvena navezanost, vzajemnost, spoštovanje in medsebojna pomoč. Tožena stranka je, kot je pojasnila v obrazložitvi svoje odločitve, te značilnosti skušala ugotoviti z zastavljenimi vprašanji. Sodišča soglaša in se v celoti sklicuje na zaključke tožene stranke v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, da je v odgovorih na enaka zastavljena vprašanja med tožnico in A.A. veliko razlik in da je zato mogoče presoditi, da njuna zakonska zveza ni pristna. Do razhajanj je namreč prišlo pri odgovorih na vprašanja, za katera tudi sodišče ocenjuje, da jih zakonci drug o drugem poznajo, zlasti kolikor gre za zakonsko zvezo, ki že traja nekaj let (predvsem poznavanje vsaj osnovnih podatkov o najbližjih sorodnikih drugega, o datumu sklenitve zakonske zveze, o tem kdo je kupil poročne prstane, o letih otrok drugega zakonca, o imenih prijateljev ter znancev, o izobrazbi, o tem, kje zakonca prespita, ko sta skupaj, ipd). Tožena stranka je večkrat poudarila, da za presojo, da zakonska zveza med tožnico in A.A. ni pristna, ni bistveno, da ne bivata skupaj in da tudi nimata ekonomske skupnosti (vsak namreč poravnava le svoje stroške, skupnih pa nimata), pač pa to, da v njunih odgovorih za zastavljena vprašanja ne gre le na manjše nedoslednosti (odstopanja) med odgovori tožnice in A.A. niti ne za različna odgovora na posamezno, četudi pomembno vprašanje, pač pa za razhajanja glede poznavanja pomembnih osebnih podatkov in osebnih okoliščin, kar je v obrazložitvi prvostopenjske odločbe tudi obširno predstavila. Sodišče soglaša s toženo stranko (in zato njenih ugotovitev, ki so povzete v uvodnem delu te sodbe, ne ponavlja), da odgovori na zastavljena vprašanja kažejo, da se tožnica in A.A. slabo poznata, pa četudi trdita, da se po telefonu slišita vsakodnevno in da A.A. praviloma prihaja v H. ob vikendih. Ugotoviti je torej mogoče, da tožnice in A.A., razen formalno sklenjene zakonske zveze, zatrjevane čustvene naklonjenosti in tega, da se občasno srečujeta, ne druži pravzaprav ničesar, kar bi njuno zakonsko zvezo opredeljevalo kot življenjsko skupnost in je stališče tožene stranke, da ne gre za njuno čustveno povezanost, vzajemnost in medsebojno pomoč, kar so ključni temelji pristne zakonske zveze, utemeljeno. Sodišče zato ne sledi tožnici, ki trdi, da je tožena stranka s tako svojo oceno posegla v njeno pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena ter pravice do zakonske zveze in družine in 53. člena, vse Ustave RS. Tožničino zatrjevanje o tem, da je njena zakonska zveza s A.A. pristna, namreč ostaja le na ravni zatrjevanja, zbrani dokazi pa to izključujejo. Odločitvi tožene stranke, da je tožničina zakonska zveza fiktivna, pritrjujejo tudi okoliščine glede tožničinih prihodov v Slovenijo in dela (na črno) pred sklenitvijo zakonske zveze in glede zavrnitev na meji, prav tako izjave A.A. v predkazenskem postopku, ki se je vodil zoper tožnico in do katerih se je tožena stranka prav tako opredelila, sodišče pa njenim zaključkom sledi. Na tej podlagi sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je bila zakonska zveza med tožnico in A.A. sklenjena predvsem zato, da je tožnica pridobila dovoljenje za stalno prebivanje na območju Republike Slovenije in je odločitev, da ji tako dovoljenje preneha, utemeljena. Na sprejeto odločitev ne more vplivati tožničino zatrjevanje, da je v Sloveniji zaposlena, da ima tu središče svojih življenjskih interesov in da skrbi za svoje otroke, saj ne gre za relevante okoliščine, ki bi vplivale na sprejeto odločitev.

31. Tožnica v tožbi trdi, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka in da zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Navaja, da niti iz izpodbijane niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, v kolikšni meri je tožena stranka sledila tožničini izpovedi in izpovedi prič, torej da ni sprejela dokazne ocene. Temu sodišče ne sledi, saj je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je tožena stranka vsak dokaz (tudi vsak posamezen odgovor na vprašanja ob zaslišanju) opisala, povzela navedbe tožnice, ki jih je po svoji pooblaščenki podala po tem, ko je bila seznanjena z vsemi dejstvi in okoliščinami zadeve ter nato pojasnila, zakaj takemu dokazu (ne) sledi oziroma zakaj (ne) sledi tožničinim trditvam. Po taki oceni je nato na podlagi vseh dokazov skupaj tudi utemeljila zaključek, da zakonska zveza med tožnico in A.A. ni pristna. Prav tako tudi ne drži, da naj tožena stranka ne bi upoštevala dokazov, ki jih je predložila tožnica (glej zadnji odstavek na 1. strani in njegovo nadaljevanje na 2. strani obrazložitve).

32. Tožnica tudi navaja, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z določbo 9. in 146. člena ZUP, saj ji ni predložila listin, ki jih je pridobila v postopku niti je ni povabila k zaslišanju prič, njeno zaslišanje in zaslišanje A.A. pa je potekalo istočasno. Sodišče pritrjuje tožnici, da je načelo zaslišanja stranke eno od temeljih načel upravnega postopka, izhaja pa iz ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Po določbi prvega odstavka 9. člena ZUP je, preden se izda odločba, treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS je v sklepu, opr. št. X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015, sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Način, kako mora dati organ stranki možnost, da se izjavi o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, v zakonu ni predpisan; zahteva pa se aktivno ravnanje uradne osebe, ki vodi postopek.

33. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izvedla posebni ugotovitveni postopek, ni pa razpisala ustne obravnave, izvedba te pa po določbah ZTuj-2 tudi ni zahtevana. Po določbi 145. člena ZUP se posebni ugotovitveni postopek izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, njegov potek pa določa uradna oseba glede na okoliščine primera (prvi in drugi odstavek). Uradna oseba, ki vodi postopek, zlasti: določa, katera dejanja v postopku naj se opravijo in izdaja naloge za njihovo izvršitev; določa, po katerem vrstnem redu naj se opravijo posamezna dejanja in v katerem roku, če roki niso predpisani z zakonom; določa ustne obravnave in zaslišanja in vse, kar je v zvezi s tem potrebno; odloča, katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazili, ter odloča o vseh predlogih in izjavah udeležencev postopka (tretji odstavek 145. člena ZUP). Stranka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, uradna oseba, ki vodi postopek, pa mora stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti: da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku; da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih; da sodeluje pri izvedbi dokazov; da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (prvi in tretji odstavek 146. člena ZUP). Uradna oseba torej v primerih, ko ustna obravnava ni obvezna, omogoči stranki izvajanje njenih pravic v postopku na manj formalni način, torej zunaj naroka za ustno obravnavo, v vsakem primeru pa mora dati stranki možnost, da se izjavi o izvedenih dokazih.

34. V zadevi ni sporno, da je tožena stranka tožnico preko njene pooblaščenke z dopisom št. 214-78/2016-40 z dne 13. 12. 2016 seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter svojimi stališči, na katere je nato oprla svojo odločitev in ji dala možnost, da se o njih izjavi. Navedla ji je vse dokaze, ki jih je zbrala, povzela vsebino listinskih dokazov in povzela vsebino njenega zaslišanja, zaslišanja A.A. ter zaslišanja prič C.C. in F.F., predstavila pa ji je tudi pravno podlago za odločanje in svoje stališče v zadevi. Tožnica se je na te ugotovitve odzvala z vlogo z dne 31. 1. 2017, kjer se je opredelila do posameznih ugotovitev tožene stranke. Ta je te navedbe povzela v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se do tega opredelila. Sodišče zato meni, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z načelom zaslišanja stranke, tako kot ji to očita tožnica. Tožnica izvedenemu postopku tudi ni oporekala, niti ni zahtevala izvedbe ustne obravnave ali ponovnega zaslišanja prič, na njihove izpovedi pa tudi ni imela pripomb, razen glede izpovedi A.A., za katerega je navajala, da je do nekonsistentnosti v njegovih odgovorih prišlo zato, ker ima zaradi več prometnih nezgod slabši spomin. O zatrjevanih nezgodah ni predložila nobenega dokazila niti ni navedla kdaj naj bi do teh nezgod prišlo niti kdaj naj bi bil na opazovanju v UKC Ljubljana. Predlagala je sicer, naj upravni organ opravi ustrezne poizvedbe o teh nezgodah in zdravljenju pri PP Ljubljana, njegovem osebnem zdravniku in UKC Ljubljana, vendar pa temu dokaznemu predlogu po presoji sodišča prvostopenjski organ utemeljeno ni sledil in svoje stališče pojasnil. Ne drži torej tožbeni ugovor tožnice, da se tožena stranka glede teh dokaznih predlogov ni izjavila (glej drugi odstavek na 7. strani obrazložitve izpodbijane odločbe). Zgolj to, da stranka v upravnem postopku izvedbo dokaza predlaga, namreč še ne pomeni, da ga mora upravni organ tudi izvesti, pač pa se mora do takega dokaznega predloga opredeliti in v primeru, če ga ne izvede, razloge za to pojasniti, kar je tožena stranka storila in se njenim zaključkom sodišče pridružuje.

35. Šele v pritožbenem postopku je tožnica, po tem, ko je navedla, da bo o zdravstvenem stanju A.A. predložila dokaze (pa tega niti med pritožbenim postopkom niti v tožbi ni storila), predlagala še, naj drugostopenjski organ imenuje izvedenca psihiatrične stroke, ki naj A.A. pregleda in oceni njegov spomin in sposobnost koncentracije. Prav tako je šele v pritožbi predlagala zaslišanje M.M., K.K. in L.L. in šele takrat predložila vlogo, s katero je uveljavljala pravice iz javnih sredstev, ki jo je oddala dne 23. 11. 2016, položnici za RTV prispevek za januar in marec 2017 in tri fotografije praznovanja novega leta. Ne drži navedba tožnice, da se tožena stranka v pritožbenem postopku do teh dokazov ni opredelila, temveč je pojasnila, da gre za nove dokaze, ki so po tretjem odstavku 238. člena ZUP sicer dopustni, vendar pa le, kolikor pritožnik navede, zakaj njihove izvedbe ni predlagal (oziroma zakaj jih ni predložil) že v postopku na prvi stopnji (glej 5. stran in tretji odstavek na 6. strani drugostopenjske odločbe). Novi dokazi se namreč upoštevajo le, kolikor so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti. Ker tožnica ni pojasnila, zakaj prej navedenih dokazov ni predložila v postopku prvostopenjskega organa, četudi so, glede na datume predloženih listin, takrat že obstajali oziroma zakaj v tem postopku ni predlagala zaslišanja prič ter postavitve izvedenca psihiatrične stroke, četudi je bila z vsemi ugotovitvami in stališči prvostopenjskega organa seznanjena, jih je drugostopenjski organ utemeljeno štel za pritožbene novote in jih ob odločanju v pritožbi ni upošteval. 36. Enako velja tudi za dokaze, katerih izvedbo je tožnica predlagala šele v tožbi in so navedeni v 18. točki te obrazložitve. Gre tako za dokaze, ki so opisani v prejšnjem odstavku in jih je tožnica uveljavljala šele v pritožbi, kot tudi za povsem nove dokazne predloge. Med drugim predlaga svoje zaslišanje ter zaslišanje prič A.A. ter C.C., četudi so bili vsi trije že zaslišani v postopku prvostopenjskega organa, ne da bi pojasnila, kaj naj bi sama oziroma priče izpovedovali drugače kot ob že izvedenih zaslišanjih in kaj naj bi to dokazovalo. Po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnica ni pojasnila zakaj dokazov, katerih izvedbo predlaga šele v tožbi, ni predlagala že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, četudi ni dvoma, da so takrat že obstajali in gre zato za nedovoljene tožbene novote. Sodišče je zato vse dokaze, ki jih je predlagala tožnica, kot prepozne zavrnilo, razen dokaza za svoje zaslišanje, zaslišanje A.A. in zaslišanje C.C., ki jih je zavrnilo zato, ker so bili vsi trije že zaslišani pred prvostopenjskim organom, njen dokazni predlog za ponovno zaslišanje pa ni bil substanciran.

37. Tožnica je v zadnji pripravljalni vlogi sodišču predložila sodbo Okrajnega sodišča v Ajdovščini št. I K 24915/2016 z dne 15. 5. 2018, ki je bila izdana v kazenski zadevi, ki se je zoper njo vodila zaradi dveh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, vendar pa je sodišče tak dokazni predlog zavrnilo, saj gre za odločitev, ki je bila sprejeta po tem, ko je bila že izdana izpodbijana odločba, sodišče pa pravilnost odločitve presoja glede na trenutek njene izdaje. Ne glede na to pa sodišče tudi sicer ugotavlja, da odločitev v prej navedeni kazenski zadevi ni relevantna za predmetni postopek. Okrožno državno tožilstvo iz Nove Gorice je v kazenskem postopku tožnici očitalo, da naj bi ti dve kaznivi dejanji storila s tem, da je 18. 5. 2011 in 4. 9. 2011 zaprosila za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje oziroma za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinska člana, podlaga za izdajo teh dovoljenj pa je bila njena zakonska zveza z A.A., za katero je v obtožnem predlogu tožilstvo navajalo, da je fiktivna. Kazensko sodišče je s prej navedeno sodbo obtožbo zavrglo, saj je okrožna državna tožilka po izvedeni glavni obravnavi obtožni predlog umaknila. Sodišče ugotavlja, da taka odločitev Okrajnega sodišča v Ajdovščini, ki je bila izdana v kazenski zadevi, ne more vplivati na odločitev v predmetnem postopku. Vprašanje ali je zakonska zveza tožnice in A.A. pristna ali ne, je bilo namreč v kazenskem postopku predhodno vprašanje, o katerem pa kazensko sodišče ni odločalo meritorno, saj je bila izdana zavrnilna sodba, torej sodba iz procesnih razlogov (umik obtožnega predloga). Tožilkino dojemanje te zakonske zveze za odločitev kazenskega sodišča ni bilo relevantno, pač pa zgolj to, da je obtožni predlog umaknila (1. točka 357. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP). Ker v zadevi ni bilo oškodovanca, tudi nihče ni mogel prevzeti kazenskega pregona. Četudi bi kazensko sodišče o pristnosti zakonske zveze kot predhodnem vprašanju odločalo meritorno, pa ta odločitev za predmetni postopek ne bi bila zavezujoča, saj ima odločitev kazenskega sodišča o takem pravnem vprašanju učinek samo za kazensko zadevo, ki jo to sodišče obravnava (prvi odstavek 23. člena ZKP).

38. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji izključno na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Dokaznim predlogom tožeče stranke namreč sodišče ni ugodilo in to iz razlogov, ki so pojasnjeni v 35., 36. in 37. točki te obrazložitve.

K točki II izreka:

39. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.