Jedro

Tožena stranka ni mogla skleniti ustnega dogovora o nižji plači, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, čeprav je tožnik opravljal drugo, manj zahtevno delo. Tožniku bi morala ali zagotoviti opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ali pa bi morala uskladiti pogodbo o zaposlitvi z delom, ki ga je tožnik opravljal, prek instituta spremembe pogodbe o zaposlitvi. Kljub opravljanju drugega dela je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo razlike do plače po pogodbi o zaposlitvi utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter: naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas od decembra 2005 do februarja 2010 plačati razliko v plačah v neto zneskih, ki so navedeni v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, kot so razvidni iz izreka ter od bruto razlik obračunati davke in prispevke, višji zahtevek pa je zavrnilo (1. odstavek izreka); zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke v višini 4.083,50 EUR (2. odstavek izreka sodbe); sklenilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev neutemeljenosti izplačila negativne stimulacije v višini 10 % iz naslova osebne ocene, zavrže (1. odstavek izreka sklepa) ter sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. odstavek izreka sklepa).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (1. odstavek izreka sodbe, razen zavrnilnega dela) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in navaja, da se izrek sodbe ne da preizkusiti z obrazložitvijo v delu, ki se nanaša na obstoj dogovora med tožečo in toženo stranko ter izplačilo plače in glede višine zahtevka, o katerem je sodišče v izreku odločilo. Glede dogovora med toženo in tožečo stranko o izplačevanju znižane plače pojasnjuje, da je tak dogovor obstajal in da je obstoj dogovora tožena stranka dokazala s pričami, tožnik, na katerem je dokazno breme, pa tega ni ovrgel. Sodišče je v nasprotju s predlaganimi dokazi ocenilo, da je šlo za dogovor glede osnovne plače, za katerega tožena stranka nima nobene osnove v svojih aktih niti v kolektivni pogodbi. Tožeča stranka ni nikoli vtoževala, da ji tožena stranka ne bi izplačevala osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, ampak samo, da je mesečno znižala plačo za 10 % brez osnove. Sodišče je zelo splošno navedlo, da je tožena stranka kot delodajalec toženi stranki dolžna zagotoviti delo, ter urediti dejansko opravljanje dela s pogodbo o zaposlitvi, razlogov za to pa ni obrazložilo. Glede višine tožbenega zahtevka pa tožena stranka navaja, da je izrek sodbe nepojasnjen, saj je sodišče obrazložilo izrek le za leto 2006, ne pa posameznih mesečnih zneskov, ki jih je tožniku prisodilo za leta 2007, 2008 in 2009. Ob primerjavi tožbenega zahtevka (bruto zneski) z izrekom (neto zneski) ter plačilnimi listami tožena stranka meni, da zneski niso enaki in sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do neto zneskov, navedenih v izreku. Za leto 2007 je prisojen neto znesek 37,35 EUR za januar, tožnik pa je postavil zahtevek v bruto znesku 48,52 EUR, za februar 2007 pa je določen znesek 34,52 EUR neto, bruto znesek po tožbi pa je 26,86 EUR, kar se ne ujema med seboj. Nejasni so tudi prisojeni zneski za marec 2007 (neto 19,03 EUR, bruto znesek po zahtevku 60,00 EUR, kar ni logično), podobne nejasnosti pa so tudi pri zneskih za marec 2009, ki se tudi s plačilno listo ne ujemajo. Izrek se v zvezi z določitvijo neto zneskov sploh ne da preizkusiti glede na obrazložitev sodišča in listinsko dokumentacijo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Poudarja, da je zmotno naziranje tožene stranke o dokaznem bremenu, saj je na toženki dokazno breme glede obstoja dogovora tožnika z delodajalcem. Tudi navedbe glede višine so neutemeljene, saj je sodišče pojasnilo način izračuna neto zneskov, če pa je prišlo do zneskovno nepomembnih odstopanj zaradi pomot, to ni razlog za pritožbo s strani tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti, ni storilo, kar velja zlasti za kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja s trditvijo, da se sodba niti glede vprašanja obstoja dogovora niti glede odločitve o višini tožbenega zahtevka ne da preizkusiti. Izpodbijano sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj tudi niso v nasprotju, ustrezen pa je tudi izrek sodbe, v kateri je način izračuna razlik v plači, ki so predmet odločanja, pojasnjen. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju od decembra 2005 dalje dejansko opravljal delo pralca in ne v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenega dela. V tem času sta zanj veljali dve pogodbi o zaposlitvi, prva z dne 1. 4. 2001, sklenjena za opravljanje servisnih del II – delo v avtopralnici in druga z dne 1. 10. 2007, za opravljanje del avtomehanika – avtoelektričarja II. Ugotovilo je tudi, da je v pravilniku o sistemizaciji tožene stranke delo avtomehanik – avtoelektričar ovrednoteno s 137 točkami, delo pralca pa s 109 točkami, ter da je bila tožniku v celotnem obdobju plača obračunana v višini 137 točk, vsak mesec pa znižana za 10 % iz naslova osebne ocene oz. (negativne) stimulacije. Razlog za znižanje plače ni bilo nekvalitetno, nepravočasno in neučinkovito delo tožnika, ampak dogovor med tožnikom in nekdanjim direktorjem tožene stranke o znižanju zaradi tega, ker je tožnik dejansko opravljal slabše ovrednoteno delo. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, štelo, da je tak dogovor med tožnikom in nekdanjim direktorjem tožene stranke sicer res obstajal, vendar pa je pravilno presodilo, da v splošnih aktih tožene stranke in v pogodbi o zaposlitvi tožena stranka ni imela opore za sklenitev takega ustnega dogovora oz. za zniževanje plače, določene v pogodbi o zaposlitvi, čeprav je tožnik opravljal manj zahtevno delo. Ne nazadnje je treba upoštevati, da se delavec niti ne more odpovedati plači, ki mu po zakonu, kolektivni pogodbi oz. pogodbi o zaposlitvi pripada, tudi s sklepanjem takih dogovorov ne. Nesprejemljive in nelogične so pritožbene navedbe o tem, da tožnik ni vtoževal plačila osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi in da se dogovor ni nanašal na znižanje osnovne plače – povsem jasno je namreč, da je z uveljavljanjem zahtevka za plačilo 10 % odbitka od plače mesečno zahteval plačilo celotne plače po pogodbi o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožniku zagotoviti opravljanje dela, za katerega je z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi, oz. uskladiti pogodbo o zaposlitvi z delom, ki ga je tožnik dejansko opravljal v skladu s 1. in 2. odstavkom 47. člena ZDR, vendar ne na način, za katerega se je odločila tožena stranka. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, stališča tožene stranke o dokaznem bremenu v tem sporu pa napačna, saj ni nobenega dvoma o tem, da je delodajalec tisti, ki mora v individualnem delovnem sporu dokazati, da je delavcu izplačal plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, kolektivno pogodbo ali zakonom.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku po višini. Res je sicer, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu nekoliko pomanjkljiva, ker sodišče prve stopnje ni natančneje obrazložilo višine prisojenih zneskov za obdobje od leta 2007 dalje. Ker pa je v razlogih sodbe navedlo, da je prisojene zneske tudi za to obdobje (tako kot za leto 2005 in 2006, za katere je posamezne prisojene zneske obrazložilo) ugotovilo glede na podatke iz predloženih plačilnih list, s tem da je upoštevalo neto in ne bruto zneskov (tožnik je oblikoval tožbeni zahtevek ob upoštevanju bruto razlik), je odločitev kljub skopi obrazložitvi mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo neto zneske glavnic, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, ne pa bruto zneskov, ki jih je pri postavitvi tožbenega zahtevka upošteval tožnik. Pritožbeno sodišče je preverilo prisojene zneske in ugotovilo, da so zneski pravilno povzeti iz plačilnih list. Pritožba napačno povzema posamezne zneske iz izreka sodbe in jih primerja z bruto zneski v tožbi, očitno zaradi tega, ker tožena stranka ne upošteva dejstva, da plača za posamezni mesec zapade v naslednjem mesecu (npr. plača za januar zapade 19. februarja in ne 19. januarja, pritožba pa napačno šteje kot plačo za januar znesek v izreku, ki je zapadel 19. januarja, ki pa v resnici predstavlja plačo za pretekli mesec, konkretno december). Nobena od pritožbenih navedb, s katerimi pritožba, izhajajoč iz napačnih podatkov, opozarja na domnevna neskladja med bruto in neto zneski, namreč ni točna, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Za januar 2007 pritožba navaja, da je bil prisojen znesek 37,35 EUR neto, tožnik je zahteval 48,52 EUR bruto, kar ni usklajeno. To ne drži, saj iz izreka sodbe izhaja, da je bil tožniku za januar 2007 prisojen znesek 34,52 EUR (z zapadlostjo 19. 2. 2007), kar je v skladu s podatki iz plačilne liste za ta mesec in zahtevkom, postavljenim v bruto znesku. Enake napake pri komentiranju posameznih zneskov vsebuje pritožba tudi za druge mesece. Za februar in marec 2007 so v izreku prisojeni pravilni neto zneski, ki se ujemajo z bruto zneski v tožbi in s plačilnimi listami. Za marec 2007 je tožnik res zahteval bruto 60,00 EUR, vendar mu za ta mesec ni bil prisojen neto znesek 19,03 EUR, kot trdi pritožba, ampak 42,68 EUR neto, kar se ujema z bruto razliko. Znesek 19,03 EUR je namreč znesek razlike za februar 2007 in ne za marec 2007. Pritožba tudi podatke za leto 2009 povzema z napakami. Za januar 2009 prisojeni znesek znaša 25,33 EUR in ne 34,74 EUR, kot trdi pritožba (to je razlika za december 2008), za marec 2009 je bilo s sodbo tožniku pravilno in v skladu s plačilno listo prisojeno 41,04 EUR (zapadlost 19. 4. 2009), znesek 36,03 EUR, ki ga omenja pritožba kot razliko za marec 2009, pa v izreku za ta mesec ni naveden (tak znesek je prisojen za februar 2010 – zadnja alinea 1. odstavka 1. točke izreka). Sodišče prve stopnje je torej tudi po višini o tožbenem zahtevku odločilo pravilno in v skladu s podatki v spisu.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).