Jedro

Posplošenih trditev o kršitvah postopka Vrhovno sodišče ne more presojati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.10.2007 spoznalo obsojenca za krivega poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 22. členom KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za to dejanje določilo kazen štiri mesece zapora. Zatem pa je obsojencu ob upoštevanju kazni šest mesecev zapora, določene v pogojni obsodbi v pravnomočni sodbi istega sodišča z dne 10.10.2006, na podlagi določbe drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen osem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je tudi, da se v primeru preklica pogojne obsodbe obsojencu v določeno enotno kazen všteje čas pridržanja od 11. do 12.2.2005. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.10.2008 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 19.1.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitev kazenskega zakona iz 1., 2. in 4. točke 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti vsakršne odgovornosti in krivde, podrejeno pa, da obe odločbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podano skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 12.2.2009 predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in zagovornik seznanjena ter je zagovornik se o njem pisno izjavil dne 25.2.2009. B.-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), in ki jih vložnik konkretizira in jih ne le poimensko navede.

B.-2 5. Zagovornikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da "je o odločilnih dejstvih vsekakor prisotno precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodb o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki, pri čemer obdolženec še posebno opozarja na vsebino izpovedi priče E.Š. in Z.S., pa tudi na vsebino zdravstvene dokumentacije dr. B." ter "da se sodišči z izpodbijanima sodbama očitno sploh nista opredelili do bistvenih elementov, ki bi morali biti v konkretnem primeru izpolnjeni za obstoj kaznivega dejanja", je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti (v nasprotju s pritožbenim postopkom, ko je pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi dolžno izpodbijano sodbo preizkusiti tudi po uradni dolžnosti v okviru 383. člena ZKP) omeji samo na tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti je zato jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve le navede zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč mora vložnik konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Zagovornik v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje na tako imenovano protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa. Vendar pa pri teh navedbah, enako tudi glede očitka v zahtevi, da se sodišči nista opredelili do bistvenih elementov, ki bi morali biti izpolnjeni za obstoj kaznivega dejanja, zagovornik svojih trditev v zahtevi o obstoju protispisnosti oziroma neobrazloženosti, konkretno ne obrazloži (ne obrazloži v čem naj bi bila vsebina izpovedi prič oziroma zdravstvene dokumentacije v nasprotju z razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe; niti ne obrazloži do katerih "bistvenih elementov" se sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni opredelilo). Zato takšnih posplošenih trditvah o kršitvah določb kazenskega postopka, Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

7. Tudi zagovornikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil obsojenec onemogočen sodelovati v kazenskem postopku, ker mu ni bila dana možnost sodelovati v postopku v fazi preiskave, zagovornik ni z ničemer konkretiziral. Zato tudi teh posplošenih trditev o kršitvah postopka v preiskavi, Vrhovno sodišče ni moglo presojati. Pri tem pa ugotavlja, da iz navedb zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne izhaja, da bi (sicer nedoločene) kršitve postopka v fazi preiskave vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

8. Težišče obširnih zagovornikovih navedb v zahtevi, ko navaja, da očitki iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe obsojencu nikoli niso bili dokazani; da obsojenec ni prišel izterjevat denarja; da sta sodišči nekritično ocenili sosledico dogodkov ter izpoved oškodovanke; da ob upoštevanju verodostojnega zagovora obsojenca in izpovedbe priče Š., sodišči prve in druge stopnje nikakor ne bi smeli odločiti v škodo obsojenca; da obsojenec ni storil kaznivega dejanja za katero je bil obsojen, predstavljajo nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim poskusom kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini te zagovornikove navedbe v zahtevi ne predstavljajo kršitve kazenskega zakona, temveč, s ponavljanjem zagovora obsojenca, ki je dejanje zanikal, in okoliščin, ki jih je zagovornik navajal že v pritožbi ter jih je presodilo sodišče druge stopnje, ko je pritožbo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zavrnilo, predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

C.

10. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodna taksa bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.