Jedro

Pri ugotavljanju in oceni tožničinega prispevka ni mogoče upoštevati večletnega različnega dogajanja med razvezanima zakoncema, saj drugi dogodki niso v pravno upoštevni vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se poslej v celoti glasi: "Toženčevi pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da mora toženec plačati tožnici 480.000,00 SIT in ji povrniti 69.772,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.1998 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 3,520.000,00 SIT pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem prisodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje." V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Toženec je 29.12.1993 tožnico močno udaril v desni ledveni predel in ji povzročil manjšo poko desne ledvice ter krvavitev iz sečne poti. Tožnica je zahtevala 4,000.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je odškodnino za telesne bolečine in nevščenosti od zahtevanih 2,500.000,00 SIT odmerilo na 700.000,00 SIT, za strah pa od zahtevanih 1,500.000,00 SIT na 200.000,00 SIT. Ob upoštevanju tožničinega prispevka v višini 20-odstotkov je odločilo, da mora toženec plačati tožnici 720.000,00 SIT odškodnine in ji povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in smiselno predlaga ustrezno spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni pravilno razumelo njegovih pritožbenih navedb, saj ni zatrjeval tožničinega nepravilnega obnašanja le po škodnem dogodku, ampak je želel dopovedati, da je tak odnos do njega in njegovih imela že ves čas po razvezi zakonske zveze, kar je bil med drugim tudi povod, da je do škodnega dogodka prišlo. Res v pritožbi ni ničesar posebej navajal glede višine prisojene odškodnine, vendar je bil prepričan, da bo sodišče našlo čas tudi za presojo tega vprašanja, saj tolikšnega zneska ne zmore plačati.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija je delno utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Iz revizijskih navedb izhaja, da se toženec zavzema za višji prispevek tožnice k nastanku samega škodnega dogodka zaradi njenega ravnanja pred in po dogodku in da se upira tudi višini prisojene odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP/77, izhajajo naslednje okoliščine v zvezi z nastankom škodnega dogodka, ki sta jih sodišči upoštevali pri ugotavljanju in oceni višine tožničinega prispevka. Približno teden dni pred dogodkom je tožnica toženca, ki je njen razvezani mož, našla v spalnici z drugo žensko. Prišlo je do prepira, v katerem je tožnica pričela vleči s toženca in njegove prijateljice posteljnino, nato pa je v jezi razbila očala toženčeve prijateljice. Toženec se je čutil zelo ponižanega. Ko je na dan škodnega dogodka ponovno prišla v bivši skupni dom, je toženec zahteval, da plača račun za popravilo očal. Ponovno je prišlo do prepira, v katerem je tožnica skušala toženca brcniti v mednožje. Toženec je njen poskus blokiral z roko, nato pa jo je močno udaril v desni ledveni predel in jo telesno poškodoval, zaradi česar je bil tudi kazensko obsojen. Tožničino ravnanje teden dni pred dogodkom in v samem dogodku sta sodišči ocenili s prispevkom v višini 20-odstotkov. Toženec se je v postopku na prvi stopnji zavzemal za oceno o znatno več kot 50-odstotnem prispevku, v pritožbi in reviziji pa to svoje stališče utemeljuje s tožničinim siceršnjim drugim ravnanjem in različnimi dogodki po in pred obravnavanim škodnim dogodkom. Sodišče druge stopnje mu je pravilno odgovorilo, da tožničino ravnanje po 29.12.1993 v smislu nadaljnjih prepirov in nagajanj ne more vplivati na drugačno oceno deljene odgovornosti za ta škodni dogodek, taki materialnopravo pravilni razlogi pa veljajo tudi za toženčevo revizijsko zatrjevanje o tožničinem neprimernim obnašanjem ves čas od razveze zakonske zveze pravdnih strank dalje.

Toženčeva odškodninska odgovornost temelji na prvem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR). Toženec je tožnici povzročil škodo, zato jo je dolžan povrniti, saj ni dokazal, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožničina deljena odgovornost temelji na prvem odstavku 192. člena v zvezi z 205. členom ZOR. Po navedenih zakonskih določbah ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval, da je nastala škoda, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pri ugotavljanju in oceni takega prispevka ni mogoče upoštevati večletnega različnega dogajanja med razvezanima zakoncema, saj drugi dogodki niso v pravno upoštevni vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da dejanske okoliščine, ki sta jih obe sodišči upoštevali kot tožničin prispevek, ne upravičujejo višjega deleža njene odgovornosti. Z oceno o 20-odstotnem tožničinem prispevku določba prvega odstavka 192. člena ZOR ni bila uporabljena v toženčevo škodo.

Revizija pa je delno utemeljena v delu, v katerem se ne strinja z višino prisojene odškodnine. Sodišče druge stopnje je sicer res navedlo, da toženec v pritožbi glede višine ne navaja nič določnega, vendar je kljub temu opravilo uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, saj je presojalo ustreznost prisojenih zneskov z uveljavljenimi standardi v sodni praksi ter zaključilo, da gre za pravično denarno odškodnino. S to presojo se revizijsko sodišče ne strinja. Pravično denarno odškodnino po merilih iz 200. člena ZOR predstavlja tista prisoja, ki upošteva namen odškodnine in pomen prizadete dobrine, ki pa tudi ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Zato je potrebno poleg individualizacije posameznega škodnega primera prisojeno odškodnino vpeti v širše družbene okvire, ki se odražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in zanje prisojenimi odškodninami.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da prav ta primerjava v obravnavani pravdni zadevi ni bila pravilna. Tožnica je dobila udarec v desni ledveni predel, manjša poka desne ledvice pa je izkazana s krvavitvijo iz sečne poti. V bolnici je bila tri dni, opravljene so bile preiskave krvi in urina ter preiskave z ultrazvokom in dvakrat z rentgenom. Več dni je morala ležati in je bila v tem času vezana na tujo pomoč. Druga preiskava z rentgenom je bila opravljena 26.1.1994. Stalne hude telesne bolečine je prestajala tri dni, občasne hude sedem dni, zmerne telesne bolečine z občasnimi hujšimi štirinajst dni in občasne zmerne bolečine še štirinajst dni. Poškodba ni zapustila nobenih posledic. Prisoja odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 700.000,00 SIT za tako izkazan obseg škode je po mnenju revizijskega sodišča previsoka, saj precej odstopa od siceršnje prisoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v podobnih in primerljivih škodnih zadevah. Pravična denarna odškodnina za to obliko tožničine nepremoženjske škode znaša po oceni revizijskega sodišča 400.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče še ugotavlja, da je prisoja 200.000,00 SIT odškodnine za strah materialnopravno pravilna. Tožnica je doživljala intenziven strah 2 dni, zmeren strah pa 27 dni do opravljenega drugega rentgenskega pregleda. Njen strah je bil znaten, saj je krvavitev iz sečne poti dokazovala poškodbo ledvice, torej notranjega telesnega organa, to pa utemeljuje večjo zaskrbljenost za izid zdravljenja.

Pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti tako znaša 400.000,00 SIT, za strah pa 200.000,00 SIT. Ob upoštevanju 20-odstotnega tožničinega prispevka mora zato toženec plačati tožnici 480.000,00 SIT odškodnine.

Revizijsko sodišče je po ugotovitvi, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, toženčevi reviziji na podlagi prvega odstavka 395. člena in 393. člena ZPP/77 delno ugodilo, delno pa jo je zavrnilo in odločilo kot v izreku te sodbe. V stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo, ker se prej prisojeni znesek nahaja v istem razponu odvetniške tarife iz tabele tarifne številke 13/1 kot sedaj prisojeni znesek. O toženčevih pritožbenih in revizijskih stroških ni bilo potrebno odločiti, ker jih ni priglasil.