Jedro

Dejstvo, da tožena stranka ni uporabljala storitev, ki ji jih je tožeča stranka omogočala, ni bistveno. Za plačilo storitev je toženka odgovorna ne glede na to, ali jih je uporabljala. Možnost za uporabo storitev preko priključka je imela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 149354/2010 z dne 27. 10. 2010 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 524,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti, kot je podrobneje razvidno iz izreka sodbe, in v tretjem odstavku izreka za 36,00 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 53,60 EUR. S sklepom pa je razveljavilo sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka za znesek 39,35 EUR in postopek ustavilo.

2. Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, brez opredeljenega pritožbenega predloga.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek. 495. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP se sme sodbo sodišča prve stopnje v takšnem sporu izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Pritožba sodišču neutemeljeno očita obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ni takšna, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V njej so navedeni jasni in razumljivi razlogi o vseh odločilnih dejstvih za odločitev v tej zadevi. S pritožbenimi navedbami, da je odjavila S. pogodbeno razmerje, da storitev ni uporabljala, ker se je iz prostorov izselila in priključek vzpostavila na novi lokaciji, zato vtoževane storitve na opuščeni lokaciji niso mogle nastajati, toženka namreč graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in izraža nestrinjanje z njegovo dokazno oceno. Očitek o nasprotjih, ki naj bi pomenil bistveno kršitev določb pravdnega postopka, po svoji vsebini pomeni grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa s pritožbo zoper sodbo, izdano v sporu majhne vrednosti, ne more uveljaviti.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, je razvidno, da je med pravdnima strankama obstajalo pogodbeno razmerje na podlagi pogodbe o naročniškem razmerju za uporabo dostopnih telefonskih storitev in na podlagi pogodbe za uporabo storitev S. Nanašali sta se na uporabo storitev tožeče stranke na lokaciji tožene stranke M.. Sklenjeni sta bili dve ločeni pogodbi, ki sta temeljili na različnih storitvah tožeče stranke. Z odpovedjo, ki jo je tožeča stranka prejela 12. 4. 2010, je tožena stranka odpovedala naročniško razmerje na podlagi pogodbe o naročniškem razmerju za uporabo dostopnih telefonskih storitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da besedilo odpovedi, iz katerega izhaja, da odpoveduje telefonski priključek, ne daje podlage, da bi bila tedaj odpovedana tudi pogodba za storitve S.. Pisna izjava predstavlja jasno sporočilo tožeči stranki, da odpoveduje le pogodbeno razmerje za telefonski priključek. Pogodbeno razmerje na podlagi pogodbe S. je prenehalo šele 17. 6. 2010, ko je tožeča stranka izključila uporabo storitev zaradi neporavnanih obveznosti. Priključki so na lokaciji tožene stranke do odpovedi oziroma prenehanja pogodbenega razmerja omogočali uporabo storitev. Ni bilo ugotovljeno, da bi razmerje po navedenih pogodbah prenehalo prej. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da samo dejstvo, da tožena stranka ni uporabljala storitev, ki ji jih je tožeča stranka omogočala, ni bistveno. Za plačilo storitev je toženka odgovorna ne glede na to, ali jih je uporabljala. Možnost za uporabo storitev preko priključka je imela. Iz vtoževanih računov, ki se nanašajo na storitve v obdobju do odpovedi oz. prenehanja pogodbenega razmerja, je razvidno, da je v zvezi s storitvami S. in telefonskim priključkom obračunana naročnina, ki jo je tožena stranka dolžna plačati. V spisu ni podlage za ugotovitev, da toženki pred odpovedjo oz. prenehanje pogodbe ni bila omogočena uporaba telefonskih in internetnih storitev. S pritožbenimi navedbami, s katerimi toženka nedopustno širi trditveno podlago pred sodiščem prve stopnje, ki je bila nejasna in pomanjkljiva, ne more uspeti. Takšne trditve na prvi stopnji so onemogočale njihovo obravnavo, zato se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno opredeliti.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno pravilna (9. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Toženka mora torej obveznost (ceno za mesečno naročnino) za čas veljavnosti pogodbenih razmerij izpolniti.

9. Ker s strani tožene stranke uveljavljane in po uradni dolžnosti preizkušene kršitve (2. odst. 350. člena ZPP) niso podane, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).