Jedro

Med prekrški prekoračitve osne obremenitve in prekoračitve največje dovoljene mase vozila ne gre za navidezni idealni stek, saj prekrivanje obeh kriminalnih količin v primeru teh dveh prekrškov ni mogoče. Med prekrškoma prekoračitve osne obremenitve vozil na javnih cestah po tretjem odstavku 30. člena in šestem odstavku 30. člena ZCes-1 je podan odnos konsumpcije, saj je storilec z vožnjo preobremenjenega vozila kršil tako pravila o največji dovoljeni osni obremenitvi, ki je predpisana s Pravilnikom o delih in opremi vozil, kot pravilo o osni obremenitvi po določilih proizvajalca vozila. Enako velja za razmerje med prekrškoma po 31. členu ZCes-1 ter 31.a členu ZCes-1.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se izrek poslej glasi: ″I. Zahtevi za sodno varstvo se delno ugodi in se plačilni nalog Specializirane enote za nadzor prometa št. 5001188801539 z dne 7. 5. 2020 spremeni tako, da se postopek o prekršku zaradi prekrškov po tretjem odstavku 30. člena ter tretjem odstavku 31. člena ZCes-1 ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 in se posledično storilcu namesto enotne globe v višini 1.600,00 EUR izreče enotna globa v višini 1.000,00 EUR.

II. Sicer se zahteva za sodno varstvo zavrne in v nespremenjenih delih izpodbijani plačilni nalog Specializirane enote za nadzor prometa št. 5001188801539 z dne 7. 5. 2020 potrdi.″

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) zoper plačilni nalog (PN) Specializirane enote za nadzor prometa z dne 7. 5. 2020 kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 160,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki izrecno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnih predpisov po 2. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1), smiselno pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. točka 154. člena ZP-1) in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ZSV ugodi in postopek o prekršku zoper njega ustavi.

3. Pritožba je neutemeljena, vendar je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti iz razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

4. V predmetni zadevi je storilec 7. 5. 2020 ob 11.13 uri v okviru opravljanja dejavnosti pravne osebe izvajal prevoz gradbenega materiala (peska) na regionalni cesti III. reda št. 694 v odseku 1268 pri km 15.000 v naselju Polzela, iz smeri Andraža nad Polzelo s tovornim vozilom LJ ..., ko mu je prekrškovni organ na podlagi 109. člena ZCes-1 odredil tehtanje zaradi suma, da se tovor prevaža v nasprotju z določbami predpisov o cestah. Ob tehtanju, ki ga je opravil delavec podjetja B., d. o. o. na gladki asfaltni površini z elektronskimi tehtnicami znamke Haenni, tip WL103 je bilo ugotovljeno, da je obremenitev vozila na 1. osi znašala 5.800 kg, na 2. osi 7.000 kg, na 3. osi 11.000 kg in na 4. osi 10.700 kg, skupna masa tovornega vozila pa je znašala 34.500 kg.

5. Po Pravilniku o o delih in opremi vozila (Ur. list št. 44/13, 36/14, 69/15, 44/17 in 75/17), je največja dovoljena osna obremenitev na 1. in 2. osi po 10.000 kg, obremenitev 3. in 4. osi pa skupaj 18.000 kg, medtem ko največja dovoljena skupna masa za štiriosno motorno vozilo po Pravilniku znaša 31.000 kg.

6. Po navodilih proizvajalca pa znaša največja dovoljena osna obremenitev 1. in 2. osi po 8.000 kg, 3. in 4. osi pa po 10.500 kg, medtem ko je največja dovoljena skupna masa 32.000 kg.

7. Storilec je tako z vožnjo preobremenjenega vozila, katerega skupna teža je presegala največjo dovoljeno skupno maso po Pravilniku za 3.500 kg oziroma 11 % , kršil prvi odstavek 31. člena ZCes-1 za katerega mu je bila v skladu z 2. alinejo tretjega odstavka 31. člena ZCes-1 določena globa v višini 300,00 EUR. Hkrati je s tem tudi presegel največjo dovoljeno maso motornega vozila glede na določila proizvajalca za 2.500 kg oziroma 7 % in s tem kršil določbo drugega odstavka 31. a člena ZCes-1, za kar mu je bila v skladu z drugo alinejo šestega odstavka 31.a člena ZCes-1 določena globa v višini 600,00 EUR.

8. Prav tako je storilec s tako vožnjo presegel dovoljeno vsoto obremenitev posameznih osi tendemskega sklopa za 3.700 kg oziroma 20 % nad dovoljenim maksimumom po Pravilniku, s čimer je kršil prvi odstavek 30. člena ZCes-1, za kar mu je bila v skladu z 2. alinejo tretjega odstavka 30. člena ZCes-1 določena globa v višini 300,00 EUR, največje dovoljene obremenitve 3. in 4. osi po navodilih proizvajalca pa je presegel na 3. osi za 500 kg (4 % nad dovoljenim maksimumom), na 4. osi pa za 200 kg (1 % nad dovoljenim maksimumom), s čimer je storilec kršil šesti odstavek 30. člena ZCes-1 in storil še prekršek po sedmem odstavku 30. člena ZCes-1, za kar mu je bila določena globa v višini 400,00 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je najprej opravilo uradni preizkus odločitve prekrškovnega organa po 62.a členu ZP-1, nato pa glede na vsebino zahteve za sodno varstvo, v kateri je storilec v bistvenem smiselno zatrjeval, da plačilni nalog temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, v dokazne namene prebralo prometno dovoljenje za obravnavano tovorno vozilo, zapisnik o tehtanju vozila, opis dejanja, dobavnico ter priložene fotografije. Sodišče prve stopnje se sicer res ni izrecno opredelilo, katera dejstva šteje za dokazana in katera za nedokazana, vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot prekrškovni organ in je torej štelo za dokazana vsa tista dejstva, ki so odločilna za odločitev o odgovornosti za storjene prekrške, glede same odgovornosti za prekršek pa se je predvsem oprlo na dobavnico, ki jo je storilec podpisal in iz katere izhaja, da je pred začetkom vožnje iz kamnoloma teža vozila znašala 35180 kg. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ker naj sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, zato ni izkazana.

10. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe prav tako jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse bistvene navedbe v zahtevi za sodno varstvo. Tako je v zvezi z navedbami, da kraj prekrška ni določno opredeljen, v 11. točki pojasnilo, da je kraj prekrška jasno določen z opredelitvijo, da gre za regionalno cesto II. reda, št. 694 v odseku 1268 pri KM 15000 in da storilec nedvomno ve, da je tega dne vozil gradbeni material po navedeni cesti iz smeri Andraža nad Polzelo proti Polzeli oziroma Solčavi ter je tako točno seznanjen s krajem storitve prekrška, ki v obravnavani zadevi niti ni odločilen zakonski znak prekrška. Pritožbeno sodišče s tako obrazložitvijo sodišča prve stopnje soglaša, zato storilec ne more uspeti s ponavljanjem svojega stališča v pritožbi, da kraj prekrška ni določno opredeljen.

11. V zvezi s storilčevimi navedbami, da so ga pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa zasledovale z vozilom bele barve in civilnimi registrskimi tablicami, torej brez oznak policije in s tem izvrševali prikriti nadzor, s tem pa tudi ravnali v nasprotju s 4. členom Direktive ES št. 22/2006, je pravilno odgovorilo, da je Specializirana enota za nadzor prometa bila edina enota policije za nadzor prometa na območju celotne Republike Slovenije in da v konkretnem primeru vozila, ki ga je vozil storilec, niso zasledovali, saj sta tisti dan policista imela na tej in drugih cestah še kar nekaj ugotovljenih kršitev zoper varnost cestnega prometa. Sicer se 4. člen Direktive iz 22/2006 nanaša na kontrolo tovornih vozil iz drugih držav članic skupnosti, ki jih je potrebno kontrolirati po naključni rotaciji prometa, da bi se prepričala diskriminacija pri kontroli tovornih vozil glede na državo registracije vozila ali po naloženem tovoru ali lastniku vozila, v obravnavani zadevi pa je šlo za ustavitev vozila, ki je registrirano v Republiki Sloveniji in ga je vozil slovenski voznik. Glede na ugotovitve, da je policijska patrulja Specializirane enote za nadzor prometa tistega dne obravnavala tudi druge kršitve, pa je pritrditi sodišču prve stopnje, da ni šlo za nedovoljeno sledenje storilcu, za katero bi policisti morali v skladu s 45. členom ZNPPol imeti pisno odredbo državnega tožilca. Ponavljanje teh navedb v pritožbi tako ne more privesti do drugačne odločitve.

12. Nadalje storilec v pritožbi vztraja pri stališču, da je zapisnik o tehtanju vozila nezakonit, ker je tehtanje izvedel kontrolor osnih pritiskov, ki ne spada med osebe, ki jim je dovoljeno zbirati dokaze za določitev prekrška. V zvezi s takimi navedbami je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je kontrolor osnih pritiskov A. A., ki je zaposlen v podjetju B., d. o. o., ki mu je Direkcija RS za ceste podelila pooblastilo za kontrolo osnih pritiskov na vseh državnih cestah, nudil podporo policistom na terenu in kot strokovno usposobljena oseba za uporabo tehtnic, za katere je tudi izdana listina o skladnosti z meroslovnimi predpisi po Zakonu o meroslovju (ZMer-1). Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da se osni pritisk za kontrolirano vozilo ni ugotavljal v skladu s predpisi z ZMer-1 in Pravilnikom o meroslovnih zahtevah za avtomatske tehtnice za tehtanje cestnih vozil v gibanju ter ni nobene potrebe po izločitvi tega zapisnika kot dokaza v predmetnem postopku. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da je merilni inštrument zgolj tista naprava, ki sama ali skupaj z dodatnimi napravami izvaja merjenje in merilni rezultat robotsko natisne na obstojen papir za uporabnika. Nobene kršitve namreč ne predstavlja dejstvo, da mora rezultat meritve, ki se samodejno prikažejo na prikazovalniku, zabeležiti kontrolor osnih pritiskov in nikakor ne drži, da se neavtomatska tehtnica v postopku pred policijo in pravosodnim organom ne sme uporabljati za ugotavljanje in določitev osnega pritiska mase vozila. Brez osnove pa so tudi pritožbene navedbe, da uporabljeno merilo ne izpolnjuje pogojev iz določb pravilnika in da uporabljenega merila ni mogoče preizkusiti, ker izpodbijana odločba o prekršku ne vsebuje serijske številke uporabljene tehtnice, na podlagi katere bi se lahko določila istovetnost merila ter izdanih listin za uporabljeno merilo. Podatki o konkretni tehtnici niso bistveni del izreka odločbe o prekršku, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da v izreku odločbe o prekršku oziroma v konkretnem opisu dejanja kot delu izreka odločbe v postopku reševanja pravnega sredstva ni mogoče več dodajati podatkov o veljavnosti tehtnice.

13. V zvezi s samimi navedbami glede uporabljanja avtomobilske tehtnice je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe še poudarilo, da je avtomobilske tehtnice Haenni tip WL108 proizvajalec označil in je zanje tudi izdana listina o skladnosti z meroslovnimi predpisi po ZMer-1 ter dodalo, da na kraju prekrška storilec ni kazal nobenih pomislekov glede tehtnic, pregledu le-teh ali meritev, pri čemer mu je tudi bilo predstavljeno, da bo tehtanje opravil delavec B., d. o. o., ki je za to usposobljen in ima uradno pregledane in umerjene tehtnice, zapisnik o tehtanju pa je storilec prebral in se strinjal z njegovo vsebino in ga brez pripomb podpisal. Te ugotovitve storilec izpodbija zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da navedeno ne drži, da je utemeljeno na podlagi napačnih predpostavk, da to v zapisniku ni zabeleženo in je dobesedno izmišljeno. Glede na vsebino zapisnika in spisovno gradivo so take pritožbene navedbe neutemeljene.

14. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, pa je zmotno stališče storilca, da v postopku odkrivanja prekrška sme sodelovati samo pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa, v kar delavec B., d. o. o. ne sodi, medtem ko so trditve, da ima delavec družbe B., d. o. o. pravni interes za izrek globe, ker se tehtanje delodajalca kontrolorja osnih pritiskov plača na podlagi ugotovitve prekrška popolnoma neosnovane in neutemeljene. Glede samega pravnega pouka na zapisniku v skladu s 55. členom ZP-1 in podpisom tega zapisnika pa pritožbeno sodišče dodaja, da ne gre za zapisnik, ki bi ga sestavljale pooblaščene uradne osebe po 55. členu ZP-1, temveč za zapisnik po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj samo tehtanje še ne predstavlja postopka o prekršku, zaradi česar storilec ne more uspeti s sklicevanjem na te določbe. Nobenih pomislekov v pravilnost postopka tehtanja pa ne vzbujajo niti pritožbene navedbe, da je kontrolor osnih pritiskov vozilo tehtal ter preko aplikacije na tablici pripravil zapisnik o tehtanju vozila, ki ga je izročil policiji, na tej podlagi pa je policist naredil svoj zapisnik. Kontrolor osnih pritiskov je namreč strokovno usposobljena oseba za uporabo avtomobilskih tehtnic in je kot tak na podlagi dogovora nudil podporo policistom pri izvajanju nadzora nad upoštevanjem določb ZCes-1, kar pritožbenemu sodišču ne vzbuja nikakršnih pomislekov. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo in prepričljivo obrazložilo, da je bilo tehtanje izvedeno pravilno in zakonito ter je na podlagi takih meritev ugotovilo prekoračitve osne obremenitve po Pravilniku in po navodilih proizvajalca ter prekoračitev skupne mase ter največje dovoljene mase po navodilih proizvajalca. Na ugotovitve sodišča prve stopnje o izmerjeni teži vozila in osnih obremenitvah pa je pritožbeno sodišče glede na določbo drugega odstavka člena 66 ZP-1 vezano, saj sodbe, s katero je zahteva za sodno varstvo bila zavrnjena, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

15. Vendar pa je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno uporabilo določbe ZCes-1, ki določajo prekršek. Iz zgoraj povzetega opisa prekrška je namreč razvidno, da je v obravnavani zadevi podana situacija, ko je storilec z enim izvršitvenim ravnanjem (vožnjo preobremenjenega tovornega vozila) uresničil zakonske znake več prekrškov glede katerih je postopek o prekršku tekel pred istim organom. V takem primeru govorimo o steku, ki je lahko navidezni idealni ali navidezni realni stek. Za navidezen idealni stek gre takrat, ko imamo opraviti z enim samim prekrškom, kljub temu da je storilec z eno storitvijo uresničil zakonske znake oziroma prepovedane posledice dveh ali več zakonskih dejanskih stanov. Navidezni idealni stek je podan, če sta opisa prekrškov v medsebojnem odnosu a) specialnosti, b) subsidiarnosti ali c) konsumpcije. Odnos konsumpcije je podan, kadar je celotna kriminalna količina enega dejanja vsebovana v drugem. Gre za primere, ko hujše istovrstno ravnanje zajema vse njegove milejše oblike ne glede na njegovo zakonodajno tehnično oblikovanost (poseben člen ali poseben odstavek istega člena).1 Primeri konsumpcije se ugotavljajo z vrednostnim ocenjevanjem oziroma primerjanjem raznih zakonskih opisov prekrškov in z abstraktno oceno kriminalnih količin in se na podlagi takšnega vrednotenja ocenjuje, ali je ena kriminalna količina že zajeta z drugo in je zato izgubila svojo samostojnost.2 Vrednostna metoda je potrebna pri proučitvi zadeve s stališča steka v vsakem primeru, predvsem zato, ker je potrebno rezultat logičnih miselnih operacij podvreči na koncu še vrednostni in smiselni oceni.3

16. Kot je razvidno iz zgoraj povzetih opisov prekrškov je storilec s tem, ko je v cestnem prometu vozil tovorno vozilo, katerega skupna masa je znašala 34.500 kg, kršil tako pravilo, da skupna masa vozila ne sme presegati največje dovoljene skupne mase predpisane za posamezne vrste vozil (prvi odstavek 31. člena ZCes-1) kot tudi pravilo, da je na javnih cestah prepovedan promet vozil, katerih skupna masa presega največjo dovoljeno maso po določilih proizvajalca vozila (drugi odstavek 31. a člena ZCes-1). Hkrati pa so bile tudi presežene največje dovoljene osne obremenitve predpisane za posamezne vrste vozil po Pravilniku (prvi odstavek 30. člena ZCes-1) kot tudi osne obremenitve po določilih proizvajalca vozila (šesti odstavek 30. člena ZCes-1).

17. Ob upoštevanju zakonskih opisov naštetih prekrškov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da med prekrški prekoračitve osne obremenitve in prekoračitve največje dovoljene mase vozila ne gre za navidezni idealni stek, saj prekrivanje obeh kriminalnih količin v primeru teh dveh prekrškov ni mogoče. Kot je poudarilo že Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 1/2018, kriminalna količina prekrška zaradi prekoračitve osne obremenitve ne more biti zajeta s kriminalno količino prekrška zaradi prekoračitve največje dovoljene mase vozila, da bi izgubila svojo samostojnost. Osna obremenitev sicer predstavlja del skupne mase vozila, vendar prekoračitev največje dovoljene osne obremenitve ne povzroči prekoračitve največje dovoljene masa vozila, saj je v takšnem primeru preobremenjena zgolj os vozila, ki na vodoravni površini obremenjuje podlago, pri prekoračitvi največje dovoljene mase vozila pa je preobremenjeno celotno vozilo. Predmet varstva pri obeh prekrških so ceste in cestni promet, vendar ni mogoče zaključiti, da bi bile posledice obeh prekrškov oziroma vpliv na predmet varstva popolnoma enake. Kot izhaja iz obrazložitve k 30. in 31. členu predloga Zakona o cestah (ZCes-1) ter obrazložitve k 11. in 12. členu predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah (ZCes-1C), je predmet varstva po teh določbah tako cestna infrastruktura, ki s prekomernimi obremenitvami motornih vozil izgublja na kakovosti in trajnosti, kot tudi varnost cestnega prometa, saj je vozilo v primeru prekoračitve dovoljenih obremenitev obremenjeno nad zmogljivostmi, s čimer se možnost za varno opravljanje premosorazmerno niža. 18. Nadalje je potrebno izpostaviti, da Pravilnik o delih in opremi vozil v 12. točki 3. člena, ki opredeljuje pomen izrazov, uporabljenih v tem pravilniku, določa, da je osna obremenitev del skupne teže vozila in je sila, s katero os vozila obremenjuje podlago, pri čemer se deli na a) največjo tehnično dovoljeno osno obremenitev, ki je osna obremenitev, ki jo določa proizvajalec izključno glede na konstrukcijsko – tehnične lastnosti osi, ter b) največjo dovoljeno osna obremenitev, ki pa je osna obremenitev, kot jo določa priloga II tega pravilnika. Iz navedenega je mogoče sklepati, da s prekoračitvijo največje dovoljene osne obremenitve po Pravilniku storilec ogroža predvsem cestno infrastrukturo in posledično tudi varnost cestnega prometa, medtem ko s prekoračitvijo največje tehnično dovoljene osne obremenitve ne ogroža zgolj cestne infrastrukture, temveč tudi samo vzdržljivost vozila, saj lahko v takem primeru pride do tako hudega poškodovanja vozila, ki lahko neposredno ogrozi varnost drugih udeležencev cestnega prometa. Smiselno enako je mogoče sklepati tudi glede prekrška prekoračitve največje dovoljene skupne mase vozila po 31. členu ZCes-1 in največje dovoljene mase vozila po določilih proizvajalca vozila po 31. a členu ZCes-1. 19. Po mnenju pritožbenega sodišča je tako med prekrškoma prekoračitve osne obremenitve vozil na javnih cestah po tretjem odstavku 30. člena in šestem odstavku 30. člena ZCes-1 podan odnos konsumpcije, saj je storilec z vožnjo preobremenjenega vozila kršil tako pravila o največji dovoljeni osni obremenitvi, ki je predpisana s Pravilnikom o delih in opremi vozil, kot pravilo o osni obremenitvi po določilih proizvajalca vozila. Čeprav je glede na podatke, da je največjo dovoljeno osno obremenitev po Pravilniku presegel za 20 %, po določilih proizvajalca vozila pa za 4 % na tretji osi in 1 % na četrti osi, večja kriminalna količina zajeta že v kršitvi prvega odstavka 30. člena ZCes-1 oziroma v prekršku po tretjem odstavku 30. člena ZCes-1 in je glede na predpisane globe v sedmem (in osmem) odstavku 30. člena ZCes-1 treba šteti, da je kršitev šestega odstavka 30. člena ZCes-1 hujša v primerjavi v kršitvijo prvega odstavka 30. člena ZCes-1, zato je ob pravilni uporabi predpisa, ki določa prekršek, storilcu upravičeno izreči le globo za prekršek po sedmem odstavku 30. člen ZCes-1, to je v višini 400,00 EUR.

20. Enako velja za razmerje med prekrškoma po 31. členu ZCes-1 ter 31.a členu ZCes-1. Največja dovoljena skupna masa vozila, kot ga je v času storitve prekrška vozil storilec v skladu s Pravilnikom o delih in opremi vozil znaša 31 ton, skupna masa največja dovoljena masa po določilih proizvajalca vozila pa 32 ton. Ker je storilec vozil vozilo, katerega skupna masa je znašala 34,5 tone, je prekoračil največjo dovoljeno skupno maso po Pravilniku za 3.500 kg oziroma 11 % nad največjo dovoljeno skupno maso, največjo dovoljeno masa motornega vozila po navodilih proizvajalca vozila pa za 2.500 kg oziroma 7 %. Čeprav je kriminalna količina pri prekršku po 31. členu ZCes-1 v smislu prekoračitve skupne mase oziroma odstotka nad skupno maso po pravilniku večja, pa je iz predpisanih sankcij za obe kršitvi razvidno, da zakonodajalec prekršek po drugem odstavku 31.a člena ZCes-1 šteje kot hujši prekršek, saj je za prekršek po 2. alineji šestega odstavka 31. a člena ZCes-1 predpisana globa v višini 600,00 EUR, medtem ko je za prekršek po tretjem odstavku 31. člena ZCes-1 v 2. alineji predpisana globa v višini 300,00 EUR. Zato je po oceni pritožbenega sodišča ob pravilni uporabi predpisa, ki določa prekršek storilcu utemeljeno izreči le globo po 2. alineji šestega odstavka 31. a člena ZCes-1. 21. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in postopek o prekršku zaradi kršitve prvega odstavka 30. člena ZCes-1 in zaradi prekrška po tretjem odstavku 31. člena ZCes-1 ustavilo iz razloga po 1. točki 136. člena ZP-1, v preostalem delu pa zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in v nespremenjenih delih plačilnih nalog potrdilo (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

22. Ker je bilo s predmetno sodbo odločeno delno v korist vlagatelja zahteve za sodno varstvo, storilec ni dolžan plačati sodne takse niti za postopek z zahtevo za sodno varstvo, niti za pritožbeni postopek (drugi odstavek 147. člena ZP1-).

1 Glej dr. Ljubo Bavcon, dr. Alenka Šelih, Kazensko pravo – splošni del, Uradni list RS, Ljubljana, 1996, stran 170. 2 Tako Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 1/2018 z dne 20. 3. 2018. 3 Bavcon, Šelih, stran 171.