Jedro

Z negatorno tožbo je mogoče zahtevati (tudi) odstranitev vzrokov, ki povzročajo prepovedane škodljive imisije. Vendar je ob tem treba spoštovati ustaljeno stališče sodne prakse, po katerem je tožbeni zahtevek določene vsebine za imisijsko varstvo utemeljen le v primeru, če je le tako mogoče odstraniti imisijo. Tožeča stranka mora v drugih primerih tožbeni zahtevek oblikovati tako, da tožencu omogoči izbiro med več ustreznimi ukrepi za preprečitev (prekomerne) imisije oziroma da sodišču omogoči izbiro ukrepa, ki je sorazmeren imisiji (posegu).

Nižji sodišči sta preobširnost (nesorazmernost) tožbenega zahtevka nenazadnje navedli le kot dodatni razlog za njegovo zavrnitev. Primarno je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ker zatrjevane imisije niso krajevno neobičajne.

Pri odločanju o imisijskem varstvu upravna potrdila, dovoljenja in predpisi o gradnji niso upoštevni. Namen navedenih aktov je namreč v varstvu javne koristi. Prizadetost javne koristi pa se lahko uveljavlja le v ustreznih upravnih postopkih, medtem ko mora biti v pravdnem postopku izkazana prizadetost lastne koristi. Glede na navedeno obstoječe stanje (divje in nenadzorovane gradnje) lahko pomeni krajevno običajne razmere.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika sta v tej pravdi zahtevala opustitev posegov v njuno nepremičnino in odstranitev novogradnje. Zatrjevala sta, da iz sosednjega objekta, ki so ga toženci brez ustreznih upravnih dovoljenj in mimo javnopravnih predpisov nadzidali, izhajajo krajevno neobičajne imisije, ki ju protipravno vznemirjajo, posegajo v njuno nepremičnino in onemogočajo njeno običajno rabo. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da v tožbi zatrjevani posegi ne otežkočajo uporabe nepremičnine tožnikov preko krajevno običajne mere, in ocenilo, da je zahtevek v delu glede direktnih imisij (meteorne vode) nesorazmeren, ker bi jih bilo mogoče preprečiti na drug način (z odvodnjavanjem), in zato neutemeljen. Poudarilo je tudi, da dejstvo gradnje brez ustreznih upravnih dovoljenj in mimo javnopravnih predpisov pri odločanju o varstvu pred imisijami (v pravdi) ni pravno relevantno.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. K razlogom prvostopenjskega sodišča je dodalo, da tožbeni zahtevek objekta, iz katerega izhajajo direktne imisije, niti ne zajema, in da so v zaselku ... nenadzorovane gradnje postale krajevno običajne.

Navedbe revidentov

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo sta tožnika vložila pravočasno revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navajata, da sta nižji sodišči zmotno ocenili nesorazmernost tožbenega zahtevka za odstranitev novogradnje. Tudi v takšnem primeru bi zahtevek morali skrčiti in tožnikoma prisoditi manj. Pritožbeno sodišče je prezrlo, da gre za nedopustne posege, ki jih je ugotovil izvedenec in ki so prepovedani po 5. in 42. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Tožnika sta zato upravičena zahtevati njihovo odstranitev. Stališče pritožbenega sodišča, da gre pri divjih in nenadzorovanih gradnjah za obstoječe stanje, je v nasprotju s temeljnimi postulati iz 5. člena ZTLR in spodbuja samovoljo skupnosti. Nezakonita ravnanja ne morejo postati krajevno običajna. Toženci so gradili brez upravnih dovoljenj in brez dovoljenja tožnikov. Obrazložitev sodb nižjih sodišč izrazito nasprotuje podatkom v spisu (izvedenskemu mnenju) in pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bil v tem, da obrazložitev sodb nižjih sodišč izrazito nasprotuje podatkom v spisu (izvedeniškemu mnenju), ni utemeljen, saj glede na vsebino revizije dejansko pomeni očitek zmotne uporabe materialnega prava.

7. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je vsebovana v 5. in 42. členu ZTLR, ki med drugim določata, da je lastnik nepremičnine dolžan odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in neutemeljeno vznemirjajo lastnika sosednje nepremičnine tako, da otežkočajo uporabo sosednje nepremičnine čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo, lastnik sosednje nepremičnine pa lahko s tožbo zahteva, da neutemeljeno vznemirjanje preneha.

8. Drži, da je z negatorno tožbo mogoče zahtevati (tudi) odstranitev vzrokov, ki povzročajo prepovedane škodljive imisije. Vendar je ob tem treba spoštovati ustaljeno stališče sodne prakse, po katerem je tožbeni zahtevek določene vsebine za imisijsko varstvo utemeljen le v primeru, če je le tako mogoče odstraniti imisijo. Tožeča stranka mora v drugih primerih tožbeni zahtevek oblikovati tako, da tožencu omogoči izbiro med več ustreznimi ukrepi za preprečitev (prekomerne) imisije oziroma da sodišču omogoči izbiro ukrepa, ki je sorazmeren imisiji (posegu).(1) Zavzemanje tožnikov, da bi morali nižji sodišči skrčiti konkretni tožbeni zahtevek in jima prisoditi manj, torej ni utemeljeno. Sodišče tožnikoma ne more prisoditi, kar ni bilo predmet tožbenega zahtevka. V tej zvezi je pritožbeno sodišče pravilno navedlo, da tožbeni zahtevek objekta, iz katerega izhajajo direktne imisije (zamenjana streha objekta, ki sega v zračni prostor nad nepremičnino tožnikov, iz katere se prosto zlivajo meteorne vode), ki so vselej prepovedane, ne zajema.

9. Nižji sodišči sta preobširnost (nesorazmernost) tožbenega zahtevka nenazadnje navedli le kot dodatni razlog za njegovo zavrnitev. Primarno je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ker zatrjevane imisije (z izjemo zgoraj omenjene direktne imisije) niso krajevno neobičajne. Tožnika v reviziji tej presoji konkretizirano ne nasprotujeta. Ob dejanskih ugotovitvah, ki izhajajo iz sodb nižjih sodišč in jih revizijsko sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, tako izhaja, da sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo.

10. Revizijsko sodišče je že večkrat pojasnilo,(2) da pri odločanju o imisijskem varstvu upravna potrdila, dovoljenja in predpisi o gradnji niso upoštevni. Namen navedenih aktov je namreč v varstvu javne koristi. Prizadetost javne koristi pa se lahko uveljavlja le v ustreznih upravnih postopkih, medtem ko mora biti v pravdnem postopku izkazana prizadetost lastne koristi. Glede na navedeno torej obstoječe stanje (divje in nenadzorovane gradnje v zaselku ..., ki je v Družbenem planu Občine Koper opredeljen kot kulturna dediščina – naselbinsko območje) lahko pomeni krajevno običajne razmere in zato nižji sodišči s takšno presojo nista zmotno uporabili materialnega prava.

11. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožnikov na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej tudi Pravni mnenji občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. 1/86 z dne 24. in 25. 6. 1986 in št. 1/95 z dne 22. 6. 1995 ter odločbi istega sodišča II Ips 435/1999 z dne 2. 3. 2000 in II Ips 617/2005 z dne 24. 1. 2008. Op. št. (2): Tako tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 444/1994 z dne 21. 3. 1996, II Ips 435/1999 z dne 2. 3. 2000 in številne druge.