Jedro

Dosojen znesek zadoščenja po mnenju revizijskega sodišča pravično odseva vse konkretnosti odškodninskega primera (izčrpno opisane v sodbi sodišča prve stopnje) in sodno prakso v podobnih primerih.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločbe o zamudnih obrestih delno spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 10.100.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 26.9.2002 in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

Sicer se revizija zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 7.800.000 SIT odškodnine za novo nepremoženjsko škodo in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2002. Višji zahtevek je zavrnilo (tožnik je zahteval 14.000.000 SIT zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.000.000 SIT od 3.11.1992, od 1.700.000 SIT od 7.12.1993, od 1.950.000 SIT od 30.11.1994, od 2.750.000 SIT od 2.3.1998, od 1.100.000 SIT od 8.6.1999 in od 2.500.000 SIT od 9.6.1999 dalje). Toženo stranko je še zavezalo, da mora tožniku povrniti 1.198.076 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.000 SIT od 1.10.1992, od 67.643 SIT od 5.11.1994, od 104.888 SIT od 5.11.2001, od preostalih stroškov pa od izdaje sodbe dalje.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo na 5.000.000 SIT, tako da se spremenjena sodba glasi: "Tožena stranka mora tožniku plačati 10.100.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2002 dalje ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.839.747 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.000 SIT od 1.10.1992, od 67.643 SIT od 5.11.1994, od 104.888 SIT od 5.1.2001 in od 1.661.216 SIT od 27.9.2000 dalje, višji tožbeni zahtevek (glede zahtevka za plačilo nadaljnjih 3.900.000 SIT) pa se zavrne". Sicer je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, toženo stranko pa zavezalo, da mora tožniku povrniti 58.560 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Zoper tisti del sodbe, s katerim je pritožba zavrnjena, vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišči prve in druge stopnje nista dali ustrezne teže dolžini in intenzivnosti telesnih bolečin in neugodnosti, ki jih je tožnik prestal zaradi operacije levega kolka dne 11.12.1998 in kasnejših dveh izpahov kolka, zaradi česar so bili potrebni trije zdravniški posegi v splošni anesteziji. Če bi sodišči pravilno vrednotili bolečinska obdobja in intenzivnost prestanih bolečin ter dejstvo, da je bil tožnik ob nastopu nove škode star 44 let, bi mu dosodili celotno zahtevano zadoščenje. Sodišči prve in druge stopnje tudi nista dali ustrezne teže dejstvu, da je bil tožnik po škodnem dogodku leta 1975 in ob sklenitvi poravnave o odškodnini uvrščen v III.

kategorijo invalidnosti, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja pa je invalid I. kategorije. Sodišči nista utrezno ovrednotili tožnikove starosti, pa tudi ne tega, da je zaradi nove škode socialno izoliran, saj se ne more udeleževati zabav, družabnih srečanj, ne more hoditi na sprehode v naravo itd. Ob pravilnem vrednotenju teh okoliščin se pokaže, da je upravičen do celotnega zahtevanega zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tožniku je podana tudi znatna skaženost, saj je vsakomur opazna. Ob nastopu te nove škode je bil star 44 let, kar pomeni, da bo moral duševne bolečine prestajati še okoli 35 let. Zato je upravičen do celotnega zahtevanega zneska.

Sodišči bi morali upoštevati tudi, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja že leta 1991, kar pomeni, da je tožnik čakal na odškodnino dobrih 12 let. To pa je okoliščina, ki vpliva na odmero odškodnine.

Revident meni, da je sodna praksa glede prisoje zamudnih obresti od nepremoženjske škode od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje zastarela, saj so se v zadnjih letih gospodarske razmere stabilizirale, tako da znaša letna inflacija med 5% in 6% s težnjo po upadanju. Določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) so glede tega vprašanja jasne, zato bi sodišča morala priznavati zamudne obresti od izteka 14-dnevnega roka, šteto od dneva prejema odškodninskega zahtevka. To stališče temelji na določbah 277. člena ZOR, prvega odstavka 17. člena ZOR, 12. člena ZOR ter prvega in tretjega odstavka 919. člena ZOR.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izreklo.

Revizija je delno utemeljena.

Pri odmeri zadoščenja za tožnikovo novo nepremoženjsko škodo je pritožbeno sodišče pravilno upoštevalo obe temeljni načeli: načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo terja upoštevanje stopnje in trajanja bolečin, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti ter da zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in samega namena odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki se izraža v razponih odškodnin za podobne primere nepremoženjskih škod.

Stopnja in trajanje telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, kar vse je izčrpno ugotovilo sodišče prve stopnje (in v glavnih poudarkih ponovilo pritožbeno sodišče) tudi po mnenju revizijskega sodišča tožnika upravičujejo do dosojenega zadoščenja. Sodišči prve in druge stopnje sta tu pravilno upoštevali in pravno ovrednotili vse konkretnosti in posebnosti tega škodnega primera, vključno s tistimi, na katere opozarja revident (poleg operacije tudi dva naravna izpaha umetnega kolka, tri posege v splošni anesteziji, bolečinska obdobja, stopnjo bolečin in neugodnosti ter dejstvo, da je bil tožnik ob nastopu nove škode star 45 let), dosojen znesek zadoščenja pa je tudi v skladu z razponi odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih.

Enako velja za zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi tu je dalo pritožbeno sodišče ustrezno težo stopnji zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti, med drugim temu, da je bil tožnik v obdobju sedmih do osmih let zelo omejen celo v vsakdanjih opravilih, da je bil ob začetku nastajanja te škode star 45 let ter da je z odločbami Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 22.1.1993 uvrščen v I. kategorijo invalidnosti, po drugi strani pa tudi, da se je njegovo zdravstveno stanje po vstavitvi umetnega kolka izboljšalo (izboljšala se je gibljivost levega kolka v povprečju za 1/3 obsega iz leta 1994), zlasti, da se je bistveno izboljšala hoja, saj "ni več prisotno šepanje" (gl. prvi odstavek na 10. strani sodbe sodišča prve stopnje). Dosojen znesek zadoščenja zato tudi po mnenju revizijskega sodišča pravično odseva vse konkretnosti tega primera (izčrpno opisane v sodbi sodišča prve stopnje - gl. drugi odstavek na 9. strani in prvi ter drugi odstavek na 10. strani sodbe) in sodno prakso v podobnih primerih.

Neutemeljena je tudi revizijska kritika odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ovrednotili subjektivne in objektivne elemente te oblike škode. V času do vstavitve umetnega kolka je tožnik šepal in uporabljal bergle, sedaj pa je pri njem opazna (le) zibajoča hoja in atrofija levega stegna. Tudi ob upoštevanju njegove starosti (kar posebej poudarja v reviziji) se pokaže, da dosojen znesek zadoščenja (če ga primerjamo s podobnimi primeri v sodni praksi) ni prenizek.

Tožnik je res vložil tožbo že konec leta 1992. Vendar je tudi res, da mu je priznana odškodnina za škodo, ki jo predstavljajo bolečine, neugodnosti in strah v zvezi z operacijo (vstavitvijo) umetnega kolka konec leta 1998, kar seveda relativizira pomen čakanja na odškodnino, razen tega pa je pritožbeno sodišče dolžino postopka upoštevalo pri odmeri zadoščenja (gl. prvi odstavek na 4. strani sodbe). Tako se pokaže, da kljub temu, da je tožnik tožbo vložil konec leta 1992, sodišče prve stopnje pa je izdalo sodbo šele 27.9.2002, skupen znesek dosojenega zadoščenja ni prenizek.

V skladu s 186. členom ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče namreč določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po zakonu o predpisani obrestmi meri zamudnih obresti in temeljni obrestmi meri (Ur.l. RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele večplastno funkcijo, poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) in Zakon o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 in 109/2001). To načelno pravno mnenje (gl. Pravna mnenja, I/2002, str. 11-14) se glasi: "Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1. januar 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001 - ZPOMZO-A): - do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; - od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A)".

Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zvezi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa neposredno na podlagi zakona (1. in 2. odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninskopravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca. Zavarovalnica tu plača "namesto" odškodninsko odgovorne osebe. Zato njena odškodninska odgovornost ne more biti večja od odškodninske odgovornosti zavarovanca. Zgolj na okoliščini, da je bila toženi stranki v tem postopku naložena obveznost plačila odškodnine, pa tudi ni mogoče graditi kršitve 12. člena ZOR in 1. odstavka 17. člena ZOR.

Revizija je tako delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem namreč pripadajo oškodovancu zamudne obresti od uveljavitve OZ do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločbe o zamudnih obrestih delno spremenilo tako, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 1.100.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 26.9.2002 in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99-2/2004 - ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker tožnik z revizijo zoper odločbo o glavni stvari ni uspel, revizijsko sodišče ni posegalo v stroškovne odločbe sodišč prve in druge stopnje ter je zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).