Jedro

Skladno s tretjim odstavkom 81. člena ZDR-1 mora ob prenehanju delovnega razmerja delodajalec delavca pisno obvestiti le o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (na kar je bila tožnica opozorjena tako ustno kot pisno v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi); a kot določa navedeno zakonsko določilo, opustitev tega obvestila nima vpliva na samo veljavnost sporazuma, zato ga ima še toliko manj opustitev obvestila glede upokojitve. Če pa je tožnica sporazum podpisala kljub vedenju, da nima dovolj informacij glede njene upokojitve, pa mora sama nositi posledice lastne neskrbnosti (drugi odstavek 46. člena OZ).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2024, sklenjenega med pravdnima strankama, in za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženki preneha z dnem 30. 9. 2024, ter za plačilo odškodnine. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo okoliščine v zvezi s sklenitvijo Sporazuma in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Ker v dokaze ni vpogledalo kot bi moralo, je storilo tudi postopkovno kršitev iz 8. člena ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. in 23. člena Ustave RS. Ob ugotavljanju okoliščin sklenitve Sporazuma ni upoštevalo izpovedi prič A.A. in B.B., s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Navaja, da izvedeni dokazi kažejo, da je bila v šoku in da je prosila, da odnese Sporazum domov in se pozanima o njenih pravicah v zvezi z upokojitvijo. Zagotovo ni bila v stanju, da podpiše Sporazum oziroma da bi vedela, kaj za njo pomeni odpoved iz krivdnih razlogov, kaj se ji očita, kaj vsebuje Sporazum in katere pravice ima, če Sporazum podpiše. Izpovedala je, da se je nadrejenemu mudilo, da ji ni omenil nobenih pravic, rekel ji je, da jo bodo vrgli ven, če bo prišla naslednji dan v službo, Sporazuma in pisnih očitkov ni smela vzeti domov, povzdignil je glas, jo preganjal in ji iz rok iztrgal dokumentacijo. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da so ji bile jasno in razumljivo pojasnjene njene pravice ter očitki, na podlagi katerih naj bi ji bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, in vsebina Sporazuma. Ker ji nadrejeni ni dovolil, da se pozanima glede delovne dobe, meni, da je že zato mogoče zaključiti, da je Sporazum podpisala v bistveni zmoti. Bila je v šoku in raztresena, jokala je in ni se zavedala, kaj se sploh dogaja. Nadalje navaja, da je nadrejeni izpovedal, da ni bil seznanjen s tem, kdaj naj bi se tožnica upokojila in da ji v zvezi z delovno dobo ni nič povedal. Pojasnjuje, da je Sporazum podpisala v bistveni zmoti, da bo v februarju 2025, ne glede na podpisan Sporazum, izpolnila pogoje za upokojitev. Očitno je, da ni dobila odgovorov v zvezi z okoliščinami, ki so bile zanjo v danem trenutku bistvene, da lahko sprejme odločitev glede podpisa Sporazuma. Nadrejeni ji namreč ni znal pojasniti pogojev za upokojitev, zatrjeval ji je le, da se bo lahko prijavila na Zavodu, ni pa ji znal odgovoriti na vprašanja, ki so bila za njo bistvena, da se odloči, ali Sporazum podpiše ali ne. Zato meni, da ji ne bi smel pustiti, da podpiše Sporazum oziroma bi ji moral dati čas, da se pozanima o pravicah, česar pa ni storil, saj je toženka že imela določen datum zagovora, če ne bi podpisala Sporazuma. Poudarja, da toženka ni zadostila zakonski obveznosti po 81. členu ZDR-1, saj je podala napačne oziroma pomanjkljive informacije. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ne gre za grožnjo, da bo odstranjena z delovnega mesta, če pride delat. Zaključuje, da izbire ni imela in je bila v podpis Sporazuma prisiljena.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo tožničin zahtevek za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga je dne 26. 7. 2024 sklenila s toženko (v nadaljevanju: Sporazum). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da je bil Sporazum sklenjen brez napak volje (zatrjevane grožnje, bistvene zmote in prevare - členi 45, 46 in 49 Obligacijskega zakonika - OZ). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna in prepričljiva ter skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). S tem v zvezi očitana kršitev določb postopka ni utemeljena. Pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje nima nobenih pomislekov in jo v celoti sprejema.

6.Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. V pritožbi tudi sicer posplošeno očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Nekonkretiziran je tudi pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), saj pritožba ne navede, kateri del katere listine, zapisnika o izvedbi dokazov ali prepisa zvočnega posnetka naj bi bil nepravilno prenesen v sodbo, zato tega pritožbenega očitka ni mogoče preizkusiti. Prav tako povsem nekonkretiziran pa je tudi pritožbeni očitek kršitve 22. in 23. člena Ustave RS. Ne glede na to pritožbeno sodišče tovrstnih kršitev ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je odločilo o tožničinem tožbenem zahtevku, pri tem je obravnavalo vse njene bistvene trditve in dokaze, v postopku ji je bilo zagotovljeno varstvo vseh njenih pravic.

7.Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju okoliščin sklepanja Sporazuma pravilno dalo večjo težo izpovedbam (tožnice ter) prič C.C. (tožnici nadrejenega) in D.D., ki sta bila ob sklepanju Sporazuma prisotna in sta torej neposredno seznanjena z vsemi okoliščinami sklenitve le-tega, kot pa izpovedbama prič A.A. in B.B., tožničinih hčera, ki ju tam ni bilo in sta o zadevi seznanjeni le preko tožnice. Tudi sicer pa ne drži, da se sodišče prve stopnje do izpovedb teh prič ni opredelilo. To je storilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Dejstvo, da je priča C.C. zaposlen pri toženki, pa samo po sebi še ne pomeni, da njegova izpoved ni bila verodostojna. Drugih razlogov, zakaj mu sodišče ne bi smelo slediti, pa pritožba ne navede.

8.Pritožbene navedbe, da tožnica ni bila v stanju, da podpiše Sporazum oziroma da bi vedela, kaj zanjo pomeni odpoved in kaj Sporazum, kaj se ji očita in kakšne pravice ima v primeru podpisa Sporazuma, ter da se ni zavedala, kaj se dogaja, da naj torej sploh ne bi bila razsodna, so nasprotujoče njenim siceršnjim pritožbenim navedbam in navedbam tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer, da naj bi Sporazum podpisala v bistveni zmoti, pod vplivom grožnje in zaradi prevare, torej zaradi napak volje (in ne zaradi njene odsotnosti). Navedeno se namreč izključuje. Tožnica ni mogla podpisati Sporazuma v stanju nerazsodnosti in hkrati v bistveni zmoti oziroma zaradi (še ostalih) napak volje. Tudi sicer pa je pogodba v primeru, da stranka nima sposobnosti za razsojanje, nična, tožnica pa takšnega tožbenega zahtevka sploh ni postavila. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, pa tožničin (življenjsko povsem razumljiv) stres oziroma šok ob ponujenem podpisu Sporazuma oziroma predočenju možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov še ne zadošča za zaključek o napaki njene volje pri sklepanju Sporazuma, še manj pa za zaključek o popolni odsotnosti njene volje oziroma nerazsodnosti.

9.Neutemeljeno je tožničino pritožbeno vztrajanje, da je Sporazum podpisala v bistveni zmoti, da se bo kljub njegovemu podpisu v februarju 2025 lahko upokojila (da ji bo tako kljub prenehanju delovnega razmerja tekla delovna doba), kar naj bi predstavljalo bistveno okoliščino v smislu prvega odstavka 46. člena OZ, na podlagi katere se je odločila, da Sporazum podpiše. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in kot nenazadnje priznava tudi tožnica v pritožbi, ji C.C. pred podpisom Sporazuma ni rekel, da ji bo delovna doba tekla kljub podpisu Sporazuma in da se bo tako kljub temu lahko upokojila v februarju 2025. Ne le da je priča C.C. v svoji izpovedbi to izrecno zanikal, tega v svoji izpovedbi ni potrdila niti tožnica. V pritožbi tožnica slednjemu očita, da ji tega ni znal pojasniti. A kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ji tega tudi ni bil dolžan pojasniti. Skladno s tretjim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) mora namreč ob prenehanju delovnega razmerja delodajalec delavca pisno obvestiti le o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (na kar je bila tožnica opozorjena tako ustno kot pisno v Sporazumu); a kot določa navedeno zakonsko določilo, opustitev tega obvestila nima vpliva na samo veljavnost sporazuma, zato ga ima še toliko manj opustitev obvestila glede upokojitve. Če pa je tožnica Sporazum podpisala kljub vedenju, da nima dovolj informacij glede njene upokojitve, pa mora sama nositi posledice lastne neskrbnosti (drugi odstavek 46. člena OZ).

10.V dokaznem postopku se tudi niso potrdile tožničine navedbe (ki jih ponavlja v pritožbi), da ji ni bilo omogočeno, da odnese domov dokumentacijo in se tako pozanima o njenih pravicah (v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je toženka že predvidela datum zagovora v postopku odpovedi, če tožnica Sporazuma ne bi podpisala, še ne pomeni, da ni imela možnosti odnesti dokumentacije domov in premisliti). Vendar pa tudi če ji dokumentacije res ne bi bilo dovoljeno odnesti domov v premislek, Sporazum samo zato še ne bi bil neveljaven. Tožnica ga je namreč podpisala prostovoljno, in ne zaradi napak volje v smislu že navedenih določil OZ. Podpis Sporazuma bi lahko (če je menila, da nima dovolj informacij glede na pričakovano upokojitev) tudi odklonila.

11.Tožnica je torej Sporazum podpisala prostovoljno. Pritožbeno vztrajanje, da je šlo za grožnjo, ni utemeljeno. To, da je bilo tožnici povedano, da ji zaradi sklenitve Sporazuma ali pa uvedbe postopka odpovedi ne bo treba prihajati na delo,1 in da ji je bilo ob njenem vztrajanju, da bo vseeno prišla na delo, nadalje povedano, da bo v tem primeru odstranjena z delovnega mesta, ni grožnja, sploh pa ne grožnja v smislu 45. člena OZ (ki dopušča razveljavitev pogodbe zgolj v primeru, če je z nedopustno grožnjo povzročen pri stranki utemeljen strah, tako da ta zaradi tega sklene pogodbo, pri čemer se šteje strah za utemeljenega le, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega). Takšna grožnja in strah pa s strani tožnice sploh nista bila zatrjevana.

12.Dokazni postopek prav tako ni potrdil tožničinih trditev (ki jih ponavlja v pritožbi), da naj bi se s podpisom mudilo, da naj bi morala takoj podpisati, kot tudi ne, da naj bi ji C.C. dokumentacijo iztrgal iz rok in povzdignil glas. Ugotovljeno je namreč bilo, da sta bila tožnici prebrana in dana na vpogled tako Sporazum kot pisna seznanitev pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, sestanek je trajal vsaj eno uro. A tudi sicer tovrstni pritiski oziroma neprimerno vedenje ne bi predstavljali grožnje v smislu 45. člena OZ, ki bi lahko utemeljevala razveljavitev Sporazuma. Kot rečeno, če je tožnica menila, da ima premalo časa ali pa da ji zadeve niso jasne, Sporazuma pač ne bi podpisala. Če pa bi zato stekel postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in bi bila tožnici dejansko tudi odpovedana pogodba o zaposlitvi, pa bi imela možnost to odpoved izpodbijati pred sodiščem.

13.Ker je sodišče prve stopnje tako pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev Sporazuma, je posledično pravilno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine, saj zaradi veljavnosti Sporazuma ni podan temelj odškodninske odgovornosti.

14.Pritožbene navedbe o tem, da je bila tožnica pri toženki zaposlena 17 let, da je vmes napredovala, da pa ji je bila kasneje ponujena pogodba za nižje vrednoteno delovno mesto in da naj bi bil nad njo izvajan mobing, pa za odločitev v tem sporu niso bistvene, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Tako je v Sporazumu izrecno dogovorjeno, tožnici pa zato pripada 100 % nadomestilo plače.