Jedro

V zadevi ni sporen obseg gradnje, niti to, da tožnika kot investitorja zanjo nista pridobila gradbenega dovoljenja, zato se sodišče strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, iz katerih izhaja, da obravnavana gradnja ne bi smela biti izvedena brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar je bilo treba izreči inšpekcijske ukrepe, ki jih v primeru nelegalne gradnje predvideva ZGO-1. Lastnik zemljišča je šele podrejeno naslovnik navedene sankcije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje na zemljišču parc. št. 19/7 k.o. ..., to je nadzidave nad obstoječo garažo, nadzidave ostrešja stanovanjske hiše in izdelave dveh trapeznih frčad na obeh krilih strehe, vse v tam navedenih dimenzijah. Naložila jima je, da takoj po vročitvi odločbe ustavita gradnjo (1. točka izreka), v roku dveh mesecev pa morata odstraniti rekonstruirane dele na stanovanjski hiši in garaži in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (4. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi (3. točka), navedeno, da bo o stroških postopka v zvezi z izvršbo izdan poseben sklep in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka). Odločeno je bilo še, da se s to odločbo nadomesti odločba Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, Inšpekcijske pisarne Domžale, št. 06122-1569/2010/5-4207 z dne 7. 10. 2011 (7. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski upravni organ po prejemu pritožbe, ki jo je vložil inšpekcijski zavezanec A.A. (prvi tožnik), dopolnil postopek in ugotovil, da B.A. ni inšpekcijska zavezanka, saj ni soinvestitorka nelegalne gradnje. Sklicuje se na zaslišanje 7. 2. 2011, ki se ga je udeležila tudi druga tožnica in ne B.A. Na njem sta tožnika izjavila, da sta financirala gradnjo in da sta gradbena dela izvajala v lastni režiji, zapisnik pa sta tudi podpisala. Pri tem je na prvi strani zapisnika napačno navedeno, da je poleg prvega tožnika stranka še B.A. Prvostopenjski organ še ugotavlja, da za dela, s katerimi sta investitorja posegla v konstrukcijo (ostrešje) stanovanjskega objekta, in za nadzidavo garaže s plinobetonskimi zidaki in armiranobetonsko stropno ploščo nista pridobila gradbenega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožnikov spremenil 3. točko izreka prvostopenjske odločbe (glede prepovedi) in 4. točko izreka (izvršbi, ki se bo opravila po drugih osebah, je dodal: ali s prisilitvijo), v preostalem delu je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi poudarja, da je druga tožnica inšpekcijska zavezanka zaradi nelegalne gradnje, ker je soinvestitorica posega, pri čemer se sklicuje na smiselno uporabo 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa, kdo je zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Zato dejstvo, da ni lastnica nepremičnine parc. št. 19/7 k.o. ..., ni pomembno.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da druga tožnica ni zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine parc. št. 19/7 k.o. 1909 – ..., na katero se nanašata odločbi, zato ne more biti stranka v upravnem postopku. Pojasnjujeta, da je bilo z gradnjo le popravljeno prejšnje stanje, saj je grozila porušitev objekta, in da je bila osnova za gradnjo lokacijska informacija, ki je dovoljevala rekonstrukcijo. Tožnik je že začel s postopki za pridobitev vseh dovoljenj, izkazalo pa se je, da bo treba najti še dediče za pokojnim zemljiškoknjižnim lastnikom parc. št. 19/6. Predlagata, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži povračilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora) z zakonskim zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta, njegova rekonstrukcija in odstranitev lahko začnejo le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V tem primeru gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Ker v zadevi ni sporen obseg gradnje, niti to, da tožnika kot investitorja zanjo nista pridobila gradbenega dovoljenja, se sodišče strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, iz katerih izhaja, da obravnavana gradnja ne bi smela biti izvedena brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar je bilo treba izreči inšpekcijske ukrepe, ki jih v primeru nelegalne gradnje predvideva ZGO-1. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Neutemeljeno je namreč tožbeno stališče, da tožnica ni inšpekcijska zavezanka, ker ni lastnica parc. št. 19/6 k.o. ... Enak pritožbeni očitek je pravilno zavrnil že drugostopenjski organ in se ob tem utemeljeno oprl na določbo prvega odstavka 157. člena ZGO-1. Ta določa, da je nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je druga sankcija v primeru nedovoljene gradnje, dolžan plačati investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, šele če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Iz navedene določbe izhaja, da je lastnik zemljišča šele podrejeno naslovnik navedene sankcije, ob smiselni uporabi pa to pomeni, da se po tem „vrstnem redu“ opredelijo tudi zavezanci inšpekcijskih ukrepov, ki jih doleti tudi plačilo omenjenega nadomestila.

Neutemeljeno je tudi stališče, da naj bi lokacijska informacija dovoljevala obravnavano gradnjo.

Lokacijska informacija namreč ni dovoljenje (upravna odločba), ampak listina, ki ima značaj potrdila iz uradne evidence (peti odstavek 80. člena Zakona o urejanju prostora, Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji, v nadaljevanju ZUreP-1). V skladu s tretjim odstavkom istega člena vsebuje podatke o namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje, kot jih določajo občinski izvedbeni prostorski akti, ter podatke o prostorskih ukrepih, ki veljajo na določenem območju. Omenjeno potrdilo ima značaj javne listine v smislu tretjega odstavka 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ta določa, da morajo biti potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, v skladu s podatki uradne evidence; taka potrdila oziroma druge listine veljajo za javne listine. Navedeno torej pomeni, da lokacijska informacija v obsegu iz tretjega odstavka 80. člena ZUreP-1 potrjuje resničnost tistega, kar se v njej navaja, torej podatkov, ki jih določa občinski prostorski akt, ni pa to dovoljenje za gradnjo.

Tožnika se neutemeljeno sklicujeta tudi na okoliščine, zaradi katerih sta začela z gradnjo, in na okoliščine v zvezi s pridobivanjem gradbenega dovoljenja, saj ne spremenijo dejstva, da sta gradila brez ustreznega upravnega dovoljenja. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, na katerih temelji izpodbijana odločba (o tem, kdo je investitor, o obsegu gradnje in da zanjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje), med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).