Jedro

V obravnavani zadevi (kaznivo dejanje zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ) ni ključno, kako je prišlo do prometne nesreče, zato okoliščina, ali je obsojenec v oškodovanca trčil s sprednjim delom avtomobila ali ga je oplazil, ne predstavlja odločilnega dejstva. Morebitno nasprotje glede te okoliščine v izreku in obrazložitvi sodbe zato ne pomeni absolutne bistvene kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot stroške tega kazenskega postopka plačati povprečnino v višini 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 29.11.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 30.1.2001 je bil obsojeni A.Č.

spoznan za krivega kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ in mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zoper uvodoma navedeno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Kot protispisne označi zaključke sodišča, da je obsojenec v oškodovanca trčil s sprednjim delom avtomobila, da so ga po zaustavitvi avtomobila obstopili drugi pešci ter da je po nesreči peljal skozi center P. mimo policijske postaje. S tem, ko sodišče ni ugotovilo, da je obsojenec ravnal v skrajni sili, je po vložnikovem mnenju kršilo kazenski zakon, obenem pa tudi storilo kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vložnik meni, da obvestilo o telesnih poškodbah ne predstavlja dokaza, na katerega bi sodišče lahko oprlo sodbo. Razlogi o odločilnih dejstvih naj bi bili v sodbah sodišč prve in druge stopnje navedeni pomanjkljivo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve pretežno uveljavlja kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki po oceni Vrhovnega sodišča niso podane. Glede na to, da v obravnavani zadevi ni ključno, kako je prišlo do prometne nesreče, okoliščina, ali je obsojenec v oškodovanca trčil s sprednjim delom avtomobila ali ga je oplazil, ne predstavlja odločilnega dejstva, zato morebitno nasprotje glede te okoliščine v izreku in obrazložitvi sodbe ne pomeni absolutne bistvene kršitve po citirani določbi.

V nasprotju z vložnikovim mnenjem obvestilo o telesnih poškodbah ima dokazno vrednost in se sodišče na takšno listino ob ugotavljanju poškodb lahko opre. Ker za uresničitev zakonskega znaka kaznivega dejanja po 1. odstavku 329. člena KZ zadošča že sled poškodbe, ob poškodbah, ki so bile razvidne iz oškodovančeve medicinske dokumentacije, ni bilo dvoma, da je do njegove poškodbe prišlo in je bil zakonski znak tega kaznivega dejanja uresničen.

Po vložnikovih besedah je od kraja prometne nesreče do obsojenčevega prebivališča en kilometer. Iz kazenskega spisa je razvidno, da je policija obsojenca izsledila pol ure po prometni nesreči in je bil njegov avto parkiran v garaži. Ne glede na to, kakšna je bila njegova pot do doma, to dejstvo kaže na to, da obsojenec ni imel namena oditi ali poklicati na policijo. Glede na obsojenčevo obnašanje potem, ko je izvršil kaznivo dejanje, po oceni Vrhovnega sodišča le-tega ni izvršil v skrajni sili.

Vprašanje, ali so obsojenca po prometni nesreči obstopili ostali pešci (kurenti), ob tem, ko je obstoj skrajne sile izključen, ni odločilno. Iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje je razvidno, da ne verjameta obsojencu, da naj bi ga po tem, ko je ustavil avto, obstopili ostali kurenti, izrek sodbe pa to dejstvo vsebuje.

Nasprotje med izrekom sodbe in razlogi v sodbah sodišč prve in druge stopnje, ki dejansko obstaja, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je ta kršitev podana le, če se takšno nasprotje nanaša na odločilna dejstva. Ob ugotovitvi, da obsojenca kurenti niso obstopili, bi sodišče pravilno ravnalo tako, da bi to okoliščino iz opisa kaznivega dejanja izpustilo, vendar to dejstvo na pravno kvalifikacijo obsojenčevega ravnanja ne vpliva, zato s tem ne more biti podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

V zadnjem delu zahteve za varstvo zakonitosti vložnik na podlagi njihovih pričanj ocenjuje, da so priče, katerim je sodišče poklonilo vero, neverodostojne. S tem nasprotuje dokazni oceni sodišč prve in druge stopnje, kar predstavlja izpodbijanje dejanskega stanja.

Skladno z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni presojalo.

Kršitve, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podane, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zato skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.