Jedro

Ustavno sodišče je zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena. Kmetijska zemljišča so imela poseben status že v sistemu družbene lastnine, saj so bila dobrina splošnega pomena, pod posebnim varstvom.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica do celote lastnica nepremičnin z ID znaki: parcela A. 306, parcela A. 307/1, parcela A. 307/2, parcela A. 319/1 in parcela A. 321, vse do celote, parcela B. 691/2 do celote, parcela B. 691/3 v deležu 20809/116766, parcela B. 911 do celote in parcela C. 1516 do celote (točka I izreka) ter odločilo, da stroške postopka krije tožena stranka (točka II izreka).

2.Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede narave nepremičnin, ki niso gozd, ampak stavbna zemljišča, ki so jih odplačno pridobili člani toženke kot zasebno lastnino in jih nato prenesli na toženko, zaradi česar je nepravilen zaključek, da gre v konkretnem primeru za družbeno lastnino. Določba prvega odstavka 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ), na katerega se opira tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), se nanaša na lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini. Te določbe v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj sporne nepremičnine niso družbena lastnina, ampak je toženka na njih pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnoposlovnega prenosa oziroma pogodbe. Ker so bile nepremičnine pridobljene odplačno, nikoli ni prišlo do morebitne razlastitve. Toženka je posledično imela na teh nepremičninah dolgoletno dobroverno in zakonito posest in jih je uporabljala v prepričanju, da so njena last. Pritožba opozarja na "uveljavljeno sodno prakso", sodbo VSM I Cp 1486/2010 z dne 1. 3. 2011, ki ji sodišče prve stopnje ni sledilo. Pritožba meni, da odločitev temelji na predpisu, ki ni legitimen, je protiustaven in pomeni poseg v zasebno lastnino. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane odločitve.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevanih kršitev pravil pravdnega postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je zakonito zastopnico toženke zaslišalo na naroku za glavno obravnavo z dne 6. 2. 2024. Kot je razvidno iz zapisnika tega naroka, pooblaščenec toženke zakoniti zastopnici ni postavil nobenega vprašanja. Zato je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker zakonita zastopnica ni izpovedala glede določenih trditev toženke, neutemeljen.

7.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice ter ugotovilo, da je lastnica spornih nepremičnin, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, Republika Slovenija.

8.Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede narave spornih nepremičnin, ki naj ne bi bile kmetijska zemljišča, ampak stavbna zemljišča (zaradi tega, ker na njih stoji stavba). Toženka tega tekom postopka na prvi stopnji ni dokazala, niti ni podala ustreznih navedb. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da toženka ni obrazloženo, niti pavšalno nasprotovala nobenemu od pravno pomembnih dejstev, ki jih je zatrjevala tožnica, zato je s strani tožnice navedena dejstva utemeljeno štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP) ter jih vzelo kot dejstveno podlago sodbe, tekom postopka pa je nato ugotovilo, da so trditve tožnice v celoti potrjene tudi z izvedenimi dokazi, zaradi česar je tožbenemu zahtevku, upoštevaje vse zgoraj navedeno, utemeljeno ugodilo in so pritožbena izvajanja toženke v tej smeri neutemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile vse sporne nepremičnine na dan 11. 3. 1993 po namenski rabi opredeljene kot kmetijska zemljišča, zaradi česar pritožba s pavšalnimi navedbami, da gre za stavbna zemljišča (toženka tega tekom postopka na prvi stopnji ni dokazala), ne more biti uspešna.

9.Sodišče prve stopnje je upoštevalo dvojno naravo lovskih družin, ki so lahko bile nosilke lastninske pravice na nepremičninah, ki so jih potrebovale za zadovoljevanje interesov svojih članov, vendar toženka ni niti navajala, niti dokazala, da bi katero izmed spornih nepremičnin pridobila za namen zadovoljevanja interesov svojih članov, ampak so bile vse nepremičnine kmetijska zemljišča, ki jih je toženka pridobila za namen upravljanja lovišč oziroma za opravljanje zadev družbenega pomena. Posledično toženka ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila odplačno, na podlagi pogodbe, zaradi česar te nepremičnine niso nikoli bile družbena lastnina in zanje ne veljajo določbe ZSKS.

10.Zaradi svoje dvojne narave so lovske družine res lahko na nepremičninah pridobivale tudi lastninsko pravico, vendar je bilo vprašanje dejanske pridobitve lastninske pravice na nepremičnini odvisno tudi od tega, kakšno obliko lastnine je takratna pravna ureditev dopuščala glede na vrsto nepremičnine.

Kmetijska zemljišča so tako lovske družine lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato je na pridobljenih kmetijskih zemljiščih lovska družina pridobila družbeno lastnino. Tako ni pomembno, ali je lovska družina takšno zemljišče pridobila odplačno ali neodplačno, ali je njihov singularni pravni prednik na tem zemljišču imel lastninsko pravico ali pravico uporabe, ali je bila po prenosu na kmetijskem zemljišču na lovsko družino vpisana lastninska pravica ali pravica uporabe; v vsakem primeru je po prenosu na lovsko družino kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino.

11.Sodna praksa VSRS je v zvezi z obravnavano problematiko zemljišč lovskih družin že več let enotna.

Odločba VSM I Cp 1486/2010 z dne 1. 3. 2011, na katero se sklicuje pritožba, odstopa od te enotne sodne prakse in ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo.

12.VSRS je namreč že v odločbi II Ips 251/2011 z dne 15. 11. 2012 pojasnilo, da pravilna razlaga 14. člena ZSKZ ne omogoča analogije, da je odplačnost pridobitve odločilna tudi za lovske družine, ki jih obravnavana zakonodaja ne omenja. Pomisleke v zvezi s tem je zavrnilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je v odločbi U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 pojasnilo, da določba prvega odstavka 14. člena ZSKZ ni v neskladju z Ustavo RS. Ustavno sodišče je zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena. Kmetijska zemljišča so imela poseben status že v sistemu družbene lastnine, saj so bila dobrina splošnega pomena, pod posebnim varstvom. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je izpodbijana odločitev "v nasprotju s sedanjim ustavnopravnim okvirjem pojmovanja lastnine". Zakonodajalec je pri preoblikovanju dotedanjih upravičenj na kmetijskih zemljišč in gozdovih v družbeni lastnini zavaroval javno korist tako, da je za lastnika teh zemljišč načeloma določil državo.

13.Pritožba v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ugovor toženke, da je (so)lastninsko pravico pridobila (tudi) na podlagi priposestvovanja, nesklepčen, ponavlja zgolj že prej podane pavšalne navedbe, da je "imela dolgoletno dobroverno posest na obravnavanih nepremičninah, zaradi česar jih je priposestvovala". Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj iz njih niti ni razvidno, v čem oziroma zakaj naj bi bil zaključek sodišča prve stopnje nepravilen ali zmoten.

14.V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se sodišče druge stopnje opredeli le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

15.Glede na ustaljeno sodno prakso in upoštevaje dejstvo, da obravnavani primer ne odstopa od le-te, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je zahtevek tožnice utemeljen. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP). Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ti stroški za postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 155. člena ZPP). Vse relevantne navedbe so bile namreč že podane tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

-------------------------------

1

2VSRS II Ips 655/1992 z dne 6. 5. 1993 in II Ips 818/2009 z dne 18. 3. 2010.