Jedro

Zapisi v predlagateljevih vlogah dokazujejo, da gre za negativno vrednostno oceno določene sodnice in sodišča, ki zadevo obravnava. Gre za napad na čast in dobro ime sodnice in drugih sodnikov, ki je pravilno ovrednoteno kot žalitev sodišča v celoti in sodstva na sploh. Možnost kaznovanja za žaljive vloge obstaja predvsem zaradi varovanja zaupanja v sodstvo in v avtoriteto sodne oblasti ter zaradi zagotovitve procesne discipline.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem drugem odstavku delno spremeni tako, da se spremenjen glasi: "Pritožnika S. T. ... , se za žalitev sodišča kaznuje z denarno kaznijo 100.000 SIT (stotisoč tolarjev), ki jo mora v roku 30 dni plačati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Kopru št. 01100-8450015644."

Obrazložitev

V tej zemljiškoknjižni zadevi je sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku predlagatelja in pritožnika za žalitev sodišča kaznovalo z denarno kaznijo 200.000 SIT.

Proti navedeni odločitvi iz drugega odstavka sklepa z dne 30.8.2006 je predlagatelj vložil pritožbo. Zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ponovno odločanje Višjega sodišča v Kopru v spremenjenem senatu. Nasprotuje utemeljenosti kaznovanja in višini izrečene denarne kazni.

Pritožba je delno utemeljena.

Višje sodišče v Kopru je pri obravnavanju predlagateljeve pritožbe proti zemljiškoknjižnemu sklepu predlagatelja kaznovalo z denarno kaznijo 200.000 SIT. V pritožbi in v štirih vlogah sodišču je žalil sodišče in sodnico. Pravna podlaga je v 109. in 11. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004), v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. l. RS št. 30/86 in 87/2002) ter v zvezi s 120. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. l. RS št. 58/2003). Sodišče namreč z denarno kaznijo kaznuje stranko, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Predlagatelj sicer meni, da bi višje sodišče lahko upoštevalo le vsebino pritožbe, ne pa tudi vsebine predhodnih urgenc, na katere se sicer tudi sklicuje. To stališče je zmotno, saj v določbi 109. člena ZPP ni take omejitve, kot jo zatrjuje pritožnik. Bistveno je, da gre za vlogo v okviru sodnega postopka in da kazen izreče pristojno sodišče, to je v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče. Z vidika sklepa o kaznovanju je višje sodišče v Kopru prvostopenjsko sodišče, ki je zato samo ugotavljalo relevantno dejansko stanje.

Predlagatelj v pritožbi zatrjuje, da ni žalil niti sodnice niti sodišča ter pojasnjuje vsebino svojih štirih urgenc in pritožbe kot nežaljivo. Vrhovno sodišče njegovim pritožbenim trditvam ne more pritrditi. V izpodbijanem sklepu so namreč povzeti deli predlagateljevih vlog, v katerih žaljivo piše o določeni sodnici, o sodišču in o sodnikih na sploh. Citirani izrazi so posmehljivi, zaničujoči in omalovažujoči. Predlagatelj pripisuje sodnikom zavestno nezakonito in kriminalno ravnanje ter ponavlja resne grožnje sodnikom. V pritožbi sicer svoje prejšnje trditve dodatno pojasnjuje in zanika, vendar pravilne ocene o žaljivosti prejšnjih navedb ne more omajati. Tako je nesprejemljivo pojasnjevanje s pisno napako dvakratne zamenjave priimka sodnice s priimku podobnim zaničljivim izrazom ter v drugi vlogi označevanje iste sodnice z drugim neprimernim izrazom. Vrhovno sodišče tudi ne sprejema predlagateljeve obrazložitve, da ni nikomur grozil razen s kazenskim postopkom. Iz citatov v izpodbijanem sklepu namreč izhaja, da je predlagatelj v več vlogah zapisal, da bo "vzel to zadevo osebno v lastne roke in onemogočil sodnici, da bi ...", da bo "morala s pravo ceno plačati svoje ravnanje ..." in da je "pripravljen tudi na to, da komu spusti življenjsko pomembno tekočino ...". Iz predlagateljevih vlog je tudi razvidno, da je na več mestih pisal, da je sodišče izvršilo barbarsko, kriminalno in sodišča nevredno dejanje in da so sodniki lopovi ter kriminalci. Vsi ti zapisi dokazujejo, da gre za negativno vrednostno oceno določene sodnice, sodnikov na sploh in sodišča, ki zadevo obravnava. Gre za napad na čast in dobro ime sodnice in sodnikov, ki je v izpodbijanem sklepu pravilno ovrednoteno kot žalitev sodišča v celoti in sodstva nasploh. Pri tem je poudariti, da je namen 109. člena ZPP varovanje zaupanja v sodstvo in v avtoriteto sodne oblasti. Zato je možnost kaznovanja za žaljive vloge ukrep procesnega vodstva za zagotovitev urejenosti teka postopka ter nujne procesne discipline. Pri tem z denarno kaznijo ni kršena predlagateljeva pravica do svobode izražanja misli oziroma mnenj. V to pravico ni poseženo, saj 109. člen ZPP ne omejuje stranke pri tem, kaj sme ali česa ne sme navajati po vsebini, temveč jo omejuje pri načinu podajanja izjav. Svojih izjav pred sodiščem ne sme podajati na nedostojen in žaljiv način. Prav zato pa gre v predlagateljevem primeru, ko kritike ravnanja sodišča ni izrekel na spoštljiv način, da bi ohranil dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča, temveč z žalitvami, ki niso potrebne z vidika učinkovitega nastopanja pred sodiščem. Zato odločitev sodišča o nedopustnosti takih predlagateljevih izjav oziroma trditev ne pomeni prekomernega posega v njegovo pravico do svobode govora oziroma izjavljanja pred sodiščem. Glede na ugotovljena dejstva vrhovno sodišče ugotavlja materialnopravno utemeljenost kaznovanja predlagatelja za žalitve sodišča v njegovih vlogah ter neutemeljenost nasprotnih pritožbenih trditev.

Po 109. členu ZPP v zvezi z 11. členom ZPP lahko sodišče stranko, ki v vlogi žali sodišče, kaznuje z denarno kaznijo do 300.000 SIT. Tožnik nasprotuje višini izrečene kazni v znesku 200.000 SIT. Po presoji vrhovnega sodišča je v tem delu predlagateljevi pritožbi delno pritrditi. Upoštevati je namreč treba njegove premoženjske razmere, ki so v povezavi z brezposelnostjo, in njegovo dosedanjo nekaznovanost zaradi žalitve sodišča. Glede na navedene okoliščine ter na težo in pomen predlagateljevega dejanja vrhovno sodišče zaključuje, da je po tretjem odstavku 11. člena ZPP primerna denarna kazen v znesku 100.000 SIT. Zato je vrhovno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in z znižanjem denarne kazni delno spremeni izpodbijani del sklepa višjega sodišča.