Jedro

Ker tožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala v 15-dnevnem roku, niti ni v tem roku zaprosila za oprostitev ali odlog plačila takse, je sodišče prve stopnje pritožbo zoper zamudno sodbo pravilno štelo za umaknjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo tožene stranke z dne 10. 2. 2016 zoper zamudno sodbo in sklep z dne 3. 2. 2016 štelo za umaknjeno (I. točka izreka) in pritožbo tožene stranke z dne 15. 4. 2016 kot nedovoljeno zavrglo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo z obrazložitvijo, da sklep nima materialnopravne podlage v zakonu in zato nima pravnega učinka. Navaja, da izplačilo plače, stroškov prevoza in prehrane, regresa za letni dopust in odpravnine ni individualni delovni spor na podlagi zakona, kar pomeni, da tožba nima materialnopravne podlage v pogodbi o zaposlitvi, kolektivni pogodbi in Zakonu o delovnih razmerjih, zato na tožbo ni mogoče odgovoriti, tožnica pa tudi ne izkazuje pravne koristi za vložitev tožbe, zato tožena stranka ne more biti zavezanec za plačilo sodne takse. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbo zavrže in postopek ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožba očitka napačne uporabe materialnega prava ni konkretizirala, pritožbeno sodišča pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 105.a člen ZPP. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse (drugi odstavek 105.a člena ZPP), pritožnik pa niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka takse v roku ni plačala.

6. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 249/2016 z dne 7. 4. 2016 pravnomočno ugotovilo, da tožena stranka ob vložitvi pritožbe zoper zamudno sodbo z dne 3. 2. 2016 takse ni plačala, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 17. 2. 2016. Sodno takso za pritožbo je sodišče prve stopnje tudi pravilno odmerilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, da takse za pritožbo ni dolžna plačati, kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je nato toženo stranko ponovno (dne 13. 4. 2016) še enkrat pozvalo k plačilu sodne takse za pritožbo z dne 10. 2. 2016, vendar tožena stranka takse v odmerjenem 15-dnevnem roku ni plačala, niti ni v tem roku zaprosila za oprostitev ali odlog plačila takse.

7. Tretji odstavek 105.a člena ZPP določa, da če v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, sodna taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je vloga umaknjena. Tako je sodišče prve stopnje pravilno pritožbo tožene stranke z dne 10. 2. 2016 zoper zamudno sodbo in sklep z dne 3. 2. 2016, štelo za umaknjena. Na pritožbene trditve, da tožena stranka sodne takse ni dolžna plačati, ker ne gre za individualni delovni spor, pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj je navedeno že obrazložilo v pravnomočnem sklepu opr. št. Pdp 249/2016 z dne 7. 4. 2016. 8. Tožena stranka je dne 15. 4. 2016 vložila pritožbo tudi zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 249/2016 z dne 7. 4. 2016. Sodišče prve stopnje je v predhodnem preizkusu pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje z dne 7. 4. 2016 ugotovilo, da pritožba zoper sklep ni dovoljena, zato je pritožbo zavrglo.

9. Iz določbe prvega odstavka 333. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) izhaja, da je pritožba redno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča, izdano na prvi stopnji, to pa velja tudi za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje (razen, če ni v ZPP določeno, da ni pritožbe - prvi odstavek 363. člena ZPP).

10. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 249/2016 z dne 7. 4. 2016, kar pa ni dovoljeno pravno sredstvo, saj so zoper sodne odločbe drugostopenjskih sodišč dovoljena zgolj izredna pravna sredstva - revizija ali obnova postopka (26. poglavje ZPP, 33. člen ZDSS-1). Pritožba zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, je tako nedovoljena in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo. Tudi v primeru, če bi se vloga (pritožba) tožene stranke štela za revizijo, bi jo moralo revizijsko sodišče na podlagi 91. in 377. člena ZPP zavreči, saj lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja sama po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, kar pa mora izkazati (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP v povezavi z 91. členom ZPP). Tožena stranka te postulacijske sposobnosti ni izkazala.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).