Jedro

Pri presoji, ali je podana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pomembno (samo), ali je bila stranki dana možnost obravnavanja pred sodiščem - v tem primeru možnost učinkovitega sodelovanja v dokaznem postopku, ki predpostavlja tudi seznanitev stranke z (listinskim) dokaznim gradivom. In v obravnavanem primeru je tožena stranka to možnost imela - ter bi jo ob ustrezni aktivnosti lahko tudi izkoristila. Pravice stranke do sodelovanja v postopku namreč ni mogoče obravnavati ločeno od njene dolžnosti, da tudi sama s skrbnim in odgovornim vodenjem postopka in z lastno aktivnostjo poskrbi za uveljavitev in uresničevanje svojih procesnih pravic ter da prispeva k učinkovitem teku postopka.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne, reviziji tožeče stranke pa se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v delu, s katerim je tožena stranka izpodbijala sodbo prve stopnje o odškodnini za izgubo zaslužka za čas od 1.7.1989 do 30.9.1992, pritožba tožene stranke zavrne in se v tem delu potrdi sodba prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 2.001,34 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 81.879.283,19 ITL v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan zapadlosti posameznega mesečnega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s tem, da se 1.1.2007 tolarske protivrednosti preračunajo v EUR v skladu z Zakonom o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006 - ZUE) in da od tedaj tečejo zakonske zamudne obresti od zneska, izraženega v eurih. Toženo stranko je zavezalo tudi, da mora tožniku plačati 6.078,42 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan zapadlosti posameznega mesečnega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji vnaprej od 1.5.2004 plačevati mesečno rento v višini 225,25 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan zapadlosti, s tem, da mora do pravnomočnosti zapadle zneske rente plačati v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska, ter da se s 1.1.2007 tolarski zneski spremenijo v eure v skladu z ZUE in od tedaj dalje tečejo zakonske zamudne obresti od zneska, izraženega v eurih. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženo stranko zavezalo, da mora tožniku povrniti 3.004,39 EUR stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo prve stopnje delno spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka za obdobje od 1.7.1989 do 30.9.1992 zavrne, tek zamudnih obresti od dosojenih zneskov pa omeji tako, da obresti od posameznih mesečnih zneskov, ki so v obdobju med 1.1.2002 in 2.3.2007 dosegle glavnico, prenehajo teči. Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je vložila revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo za določen čas (za obdobje šestih mesecev) in da zato ne more biti upravičen do odškodnine zaradi izgube zaslužka ter rente. Kot edini dokaz zaposlitve je predložil neoverjeno pogodbo in nekaj plačilnih listov, ki jih tožena stranka kljub temu, da je to zahtevala, ni prejela. Tožnik sploh ni bil zavarovan, ni imel delovnega dovoljenja in tudi ne prijavljenega prebivališča. Prav tako ni predložil delovne knjižice, iz katere bi bila razvidna njegova redna zaposlitev. Pomembno je tudi, da je predlagal zaslišanje priče E. D. in priče F., ki naj bi bil zaposlen pri agentu C. V Trstu, in sicer glede njegove zaposlitve s časovno opredelitvijo. Tožnik je predlagal tudi predložitev listin, ki naj bi dokazovale, ali bi bil redno zaposlen pri firmi, če ne bi prišlo do poškodbe. Ti dokazi niso bili izvedeni, čeprav tožnik dokaznih predlogov ni umaknil. Po vsem tem je jasno, da ni dokazal, da je imel možnost redne zaposlitve. Napačen je tudi izračun škode zaradi izgube zaslužka. Sodišče je od bruto zneska 850.000 ITL (sedaj 438,99 EUR) odštelo neto zneske - zaslužek polkvalificiranega zidarja v Sloveniji. Pri izračunu izgubljenega zaslužka bi bilo namreč treba upoštevati enotna merila - torej bruto ali neto znesek, ne pa tako, kot je ravnalo sodišče, ki je od bruto zneska odštelo neto znesek, ki bi ga tožnik zaslužil v Sloveniji. Če je se sodišče odločilo za neto zneske, bi moralo od bruto zaslužka, ki bi ga prejemal na naftni ploščadi, odšteti vse predpisane prispevke in davščine. Sicer pa je po mnenju tožene stranke naftna ploščad, na kateri je delal tožnik, že pred 30 leti prenehala obratovati. Revidentka ponovno poudarja, da bi bilo treba upoštevati Zakon o minimalni plači, po katerem je v letu 2004 znašala bruto plača 117.500 SIT (sedaj 490,32 EUR), tožnikova bruto plača pa bi bila 850.000 ITL (sedaj 438,99 EUR). Če bi sodišče upoštevalo bruto zaslužek na naftni ploščadi in odštelo minimalno plačo po Zakonu o minimalni plači, bi vsekakor prišlo do drugačnega zaključka. Ker pa je tožnik trdil, da je polkvalificirani zidar, bi bil njegov hipotetični zaslužek gotovo višji od minimalne plače. Tožena stranka nato znova poudarja, da je zahtevala plačilne listine, ki jih je tožnik predložil sodišču in ki verjetno sploh niso prevedene. Do teh listin ji ni uspelo priti in zato meni, da ji je bilo z nezakonitim postopanjem onemogočeno obravnavanje pred sodiščem.

Tožnik je odgovoril na revizijo, pri tem pa opozarja, da tožena stranka izpodbija dejansko stanje ter da iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče pri izračunu izgubljenega zaslužka upoštevalo samo tiste zneske, ki so mu bili izplačani oziroma bi mu bili izplačani (torej neto zneske). Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bil zavrnjen zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka za obdobje od 1.7.1989 do 30.9.1992. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb postopka, navaja pa, da so razlogi sodbe v tem delu protislovni ter da njegova pravica zahtevati odškodnino iz naslova izgubljenega zaslužka ni zastarala. Pravočasno vložena tožba je namreč pretrgala zastaranje tudi glede terjatve iz naslova izgubljenega zaslužka za obdobje od 1.7.1989 do 30.9.1992. Z vložitvijo tožbe, s katero je uveljavljal izgubo zaslužka, je bilo tako pretrgano zastaranje za celoten odškodninski zahtevek iz tega naslova.

Revizija tožene stranke ni utemeljena, tožnikova revizija pa je utemeljena.

K reviziji tožene stranke: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. čl. Zakona o pravdnem postopku - U. l. RS 26/99 in nasl. - ZPP), se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revizijsko kritiko, s katero tožena stranka izpodbija dejansko stanje, ki ga je bilo ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga je nato kot pravilno ugotovljenega sprejelo pritožbeno sodišče. Brez pomena je zato zatrjevanje, da je imel tožnik samo začasno delo (pogodbo za šest mesecev) ter da zato ni upravičen do odškodnine za izgubo zaslužka za čas, ki presega začasnost zaposlitve, da je "kot edini dokaz o zaposlitvi predložil neoverjeno pogodbo in nekaj plačilnih listov", da "ni bil zavarovan, ni imel delovnega dovoljenja, sogiorna - prijavljenega bivališča", da je delal "na črno" - občasno in honorarno kot PKV zidar, torej brez redne zaposlitve, da "ni predložil delovne knjižice, iz katere bi bila razvidna njegova redna zaposlitev", da "ni razpolagal z delovnim dovoljenjem, torej ni dokazal, da bi imel možnost redne zaposlitve, kot tudi nobenega dokaza o zaposlitvi pred škodnim dogodkom", da je naftna ploščad, na kateri je delal pred škodnim dogodkom, "že zdavnaj prenehala z delom ter verjetno trideset let ne išče nafte v Tržaškem zalivu" (česar pa "tožena stranka ni mogla preveriti, ker tožnik ne ve naslova Š...Ć firme F. S., pri kateri naj bi bil zaposlen"), ter da bi tožnik, kakršnokoli delo bi že opravljal, "prav gotovo zaslužil minimalno plačo oz. 438,99 EUR, kolikor je znašala njegova plača na platformi".

Vsa ta dejstva, na katera se sklicuje revidentka, namreč niso pravno, pač pa (samo) dokazno pomembna. So namreč taka, da služijo ugotovitvi pravno odločilnega dejstva: kolikšno plačo (zaslužek) bi tožnik prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka. Odškodninsko odgovorna oseba mora namreč oškodovancu povrniti (tudi) zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (prvi odstavek 195. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - U. l. SFRJ 29/78 in nasl. - ZOR). Če pa oškodovanec zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo (drugi odstavek 195. čl. ZOR). In ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da bi po normalnem teku stvari tožnik z delom na naftni ploščadi zaslužil 850.000 ITL (sedaj 438,99 EUR) mesečno(1), je revizijsko sodišče vezano na to odločilno in izhodiščno (dejansko) ugotovitev. Za oceno škode zaradi izgubljenega zaslužka je (poleg prvega izhodišča - oškodovančevega zaslužka pred škodnim dogodkom) pomembno tudi, kakšne so (bile) njegove kasnejše (in sedanje) pridobitne sposobnosti. Ta oblika premoženjske škode je namreč razlika med prvim in drugim. Obe izhodišči, oba parametra morata biti zato izražena z istim imenovalcem. Revizija ima zato načelno prav, ko opozarja, da hipotetični zaslužek (tisti, ki bi ga oškodovanec prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka) ne sme biti v bruto znesku, dejanski (tisti, ki ga oškodovanec prejema po škodnem dogodku, oziroma bi ga mogel prejemati) pa v neto znesku. Vendar iz dejanskega stanja sodbe nikjer ne izhaja, da bi bil zaslužek, ki bi ga tožnik prejemal po normalnem teku stvari (če ne bi bilo škodnega dogodka), izražen v bruto znesku. Tožena stranka je šele v pritožbi prvič navedla, da naj bi šlo za napako, ker je "sodišče Š...Ć pri izračunu izgubljenega zaslužka, upoštevalo bruto zaslužek - povprečno na mesec 850.000 ITL (platforma)", potem pa "od tega bruto zneskaŠ...Ć odštevalo neto zaslužek PKV zidarja v Sloveniji, ki ga je spremenilo v ITL". Ker pa tega očitka ni obrazložila (ni pojasnila, zakaj naj bi bil to po njenem bruto znesek), se pritožbenemu sodišču z njim ni bilo treba ukvarjati.

Dokazov, ki jih je tožnik predlagal na naroku dne 9. 11. 2001, sodišče res ni izvedlo. Ni zaslišalo priče E. D. in tudi ne priče F., za katerega tožnik sploh ni navedel imena in naslova. Vendar s to opustitvijo ni kršilo nobene od procesnih pravic tožene stranke. Teh dokazov namreč ni predlagala ona, temveč tožnik - in zato s tem, ko jih sodišče ni izvedlo, ni bila kršena njena pravica do dokaza.

V spisu se res nahajajo plačilne listine, ki jih je sodišče očitno uporabilo kot dokaz o višini tožnikovih zaslužkov pred škodnim dogodkom (list. št. 54 do 59). Iz podatkov spisa sicer ni razvidno, na kakšen način so postale dokazno gradivo, vendar je očitno, da jih je predložil tožnik (tako kot je na naroku 6. 10. 1997 predložil izjavo bratov C. o višini svojega zaslužka na ploščadi Co. ladjarja F. S.). Res je tudi, da so v tujem jeziku in brez overjenega prevoda, ter da ni dokazil, da bi bile vročene toženi stranki (čeprav je ta v vlogi z dne 8. 11. 2001 opozorila, "da ji ni znana plačilna lista, katero naj bi tožnik vložil v spis"). Vse to so kršitve postopka - listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti namreč priložen tudi overjen prevod (drugi odstavek 226. čl. ZPP); in listine, ki jih stranka predloži sodišču, morajo biti (v prepisu) vročene nasprotni stranki (prvi odstavek 106. čl. in 107. čl. ZPP).

Vendar te kršitve v tem primeru niso bile absolutne narave. Tožena stranka je imela namreč vse možnosti, da se z listinami seznani, saj jih je sodnica na narokih (prvič že 1. 2. 1999) prebrala, da so dokazno pomembne, pa je bila tožeča stranka posebej opozorjena še s sklepom pritožbenega sodišča z dne 14. 3. 2000, v katerem je natančno navedeno celo, kje v spisu se te listine nahajajo. Tožena stranka je imela zato vse možnosti, da te listine pregleda ter njihovo vsebino podrobno prouči (prvi odstavek 150. čl. ZPP). Pri presoji, ali je podana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, je namreč pomembno (samo), ali je bila stranki dana možnost obravnavanja pred sodiščem - v tem primeru možnost učinkovitega sodelovanja v dokaznem postopku, ki predpostavlja tudi seznanitev stranke z (listinskim) dokaznim gradivom. In v obravnavanem primeru je tožena stranka to možnost imela - ter bi jo ob ustrezni aktivnosti lahko tudi izkoristila. Pravice stranke do sodelovanja v postopku (z vsemi njenimi posameznimi vidiki in izpeljavami) namreč ni mogoče obravnavati ločeno od njene dolžnosti, da tudi sama s skrbnim in odgovornim vodenjem postopka in z lastno aktivnostjo poskrbi za uveljavitev in uresničevanje svojih procesnih pravic ter da prispeva k učinkovitem teku postopka.

Ker tako niso podane zatrjevane kršitve postopka in ker je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. čl. ZPP).

K tožnikovi reviziji: Revizija ima prav, ko pravi, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe (388. čl. ZOR), ter da to velja tudi v primerih, ko oškodovanec pravico do povrnitve škode uveljavlja sukcesivno. Zastaranje je bilo zato pretrgano že 27. 6. 1989, ko je tožnik vložil tožbo, s katero je zahteval povrnitev škode zaradi izgube zaslužka za čas do 30. 6. 1989 - čeprav je tožbo razširil in zahteval povrnitev izgubljenega zaslužka še za obdobje od 1. 7. 1989 do 31. 10. 1995 šele 4. 10. 1995. Bistveno je, da spor za povrnitev škode zaradi izgube zaslužka takrat še ni bil končan. Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, ki je nastala in bo nastajala (sukcesivna škoda) zaradi izgubljenega zaslužka, se tako pretrga z vložitvijo tožbe za plačilo odškodnine za preteklo obdobje in se nadaljuje, ko je pravdni postopek končan ali spor kako drugače poravnan. Dokler se to ne zgodi, terjatev ne zastara, čeprav med pravdnim postopkom tožbeni zahtevek ni bil razširjen v zastaralnem roku za odškodninske terjatve za naslednje preteklo obdobje(2).

Ker je tako pritožbeno sodišče, ki se je postavilo na stališče, da je odškodninska terjatev iz naslova izgubljenega zaslužka za obdobje od 1. 7. 1989 do 30. 9. 1992 zastarala, zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da se v delu, s katerim izpodbija sodbo prve stopnje o odškodnini za izgubo zaslužka za čas od 1. 7. 1989 do 30. 9. 1992, pritožba tožene stranke zavrne in se v tem delu potrdi sodba prve stopnje (prvi odstavek 380. čl. ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Revizijsko sodišče bi moralo torej odločiti tudi o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Vendar ker je tožena stranka s pritožbo uspela samo z zanemarljivo majhnim delom (zaradi katerega niso nastali posebni stroški), revizijsko sodišče ni poseglo v pravnomočno odločbo o stroških postopka (tretji odstavek 154. čl. ZPP). V skladu z načelom uspeha (prvi odstavek 154. čl. ZPP) je odločilo, da mora tožena stranka, ki je z revizijo propadla, tožniku, ki je z revizijo uspel, povrniti stroške revizijskega postopka, torej stroške, nastale z vložitvijo njegove revizije (280,00 EUR) in stroške njegovega odgovora na njeno revizijo (1.721.34 EUR). Ti stroški predstavljajo nagrado odvetniku, sodno takso, materialne stroške in davek na dodano vrednost. .

Op. št. (1): Pri tem ni (pravno) pomembno, ali je imel tožnik "sklenjeno pogodbo za določen čas za dobo šestih mesecev", temveč predvidevanja in ocene z vidika takratnih tožnikovih zaposlitvenih možnosti, za oceno katerih je vsekakor pomembno, da je delal na naftni ploščadi od leta 1982 pa vse do škodnega dogodka 26. 4. 1987 - zaradi česar je pritožbeno sodišče ob normativni konkretizaciji standarda "normalen tek stvari" (ki je nujen spremljevalec razlage pravnega pojma zaslužek iz 195. čl. ZOR) pravilno pojasnilo, da "zadošča ugotovitev, da je tožnik pred poškodbo več let zapored delal na platformi in bi to še vedno počel". Op. št. (2): Na tako stališče se je postavilo VS RS v številnih odločbah - npr. II Ips 223/2004, II Ips 333/2005, II Ips 721/2003.