Jedro

Za presojo v nakazani smeri je glede na prakso VS RS (odločba II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011) odločilna pravna narava pogodbe o leasingu. Od opredelitve njene pravne narave je odvisno, ali prevzame nekatere značilnosti prodajne pogodbe. V tem primeru se zanjo uporabljajo določbe OZ o prodaji s pridržkom lastninske pravice ali prodaji na obroke (522. - 526. člen OZ), med drugimi tudi določba 521. člena, ki določa, da pri prodaji s pridržkom lastninske pravice nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari trpi kupec od takrat, ko mu je stvar izročena. Dodobra ustaljeno stališče sodne prakse VS RS je, da v primeru ko pogodba o finančnem leasuingu vsebuje, ali klavzulo, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca ali klavzulo, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa, prevzame (tudi) značilnosti prodajne pogodbe, če pa pogodba o leasingu ne vsebuje nobene od teh klavzul, prevzame zgolj značilnosti najemne pogodbe. Pri oceni, ali je upravičenec do izplačila zavarovalnine storil vse, kar je v smeri preprečitve zavarovalnega primera dolžan storiti, je v primeru izgube ali založitve ključev odločilna presoja, kakšen je običajni čas, v katerem se od skrbnega uporabnika avtomobila pričakuje, da reagira, in sicer od trenutka, ko ugotovi, da nima ključev (ker so se nekje založili ali izgubili), do trenutka, ko pride do spoznanja, da jih ne bo uspel najti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se izrek v točki I in III sedaj glasi: "Tožbeni zahtevek, ki glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2013 do plačila, v 15 dneh od pravnomočnosti sodne odločbe, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 20,00 EUR v 15 dneh od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi od zapadlosti do plačila."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) glavnico v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2013 do plačila. V točki II izreka je zaradi delnega umika tožbe postopek glede plačila glavnice v znesku 3.000,00 EUR z obrestmi ustavilo. V točki III izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Toženka jih je dolžna plačati tožnici v znesku 1.715,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje v točki I in v posledici tega tudi v točki III izreka ne soglaša. Odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v dokazne namene upoštevalo pisno izjavo A.T., odvetnika leasingodajalca, predloženo po prvem naroku za glavno obravnavo, kršilo pravila postopka. Nanjo se sodišče prve stopnje sklicuje v obrazložitvi odločbe. Iz obrazložitve celo izhaja, da je bil A.T. zaslišan kot priča, a to ne drži. Vse to predstavlja razlog za obstoj procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Za konkretno zadevo je v zvezi z aktivno legitimacijo bistvena presoja, ali je tožnik (leasingojemalec) nosilec glavnih lastniških tveganj po leasing pogodbi. Tožnik v zvezi s prevzemom takšnih tveganj ni podal ustreznih navedb, okoliščine v zvezi s tem pa tudi niso razvidne iz predložene leasing pogodbe. Sodišče prve stopnje je tako mimo trditvene podlage ugotovilo, da tožnik kot leasingojemalec prevzema vsa lastniška tveganja. Pri presoji inominatnega kontrakta je podalo presumpcijo pogodbene vsebine brez ustreznih dokazov. Na trgu se pojavlja veliko različnih leasing pogodb, z različnimi obveznostmi strank, tako da je neko splošno predvidevanje sodišča v nakazani smeri pravno zgrešeno in nedopustno. Sodišče prve stopnje je v tem kontekstu (13. točka obrazložitve) storilo procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Dejstvo je, to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da tožnik sploh ni stranka zavarovalne pogodbe, v njej je naveden le kot uporabnik vozila, ni ne sklenitelj zavarovanja, ne zavarovanec in ne zavarovalec. Ne drži torej, da je tožnik sklenil zavarovalno pogodbo. V posledici tega je napačna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil z zavarovalno pogodbo primarno zavarovan interes leasingojemalca, saj le - ta ni ne stranka zavarovalne pogodbe ne lastnik vozila, tožnik pa tudi ni izkazal, da je prevzel bistvena tveganja v zvezi z lastništvom vozila. Njegova aktivna legitimacija ni podana.

Sodišče prve stopnje bi moralo, glede na to, da je bilo sklenjeno zavarovanje na tuj račun, tožnik pa ne razpolaga s soglasjem iz 929. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zahtevek zavrniti.

Toženka graja tudi zaključke izpodbijane sodbe, da je tožnik ravnal z ustrezno skrbnostjo, še posebej po tem, ko je izvedel, da so ključi vozila izgubljeni oziroma založeni. Časovno obdobje od zatrjevane izgube ključev je trajalo kar nekaj časa, tožnika pa to očitno ni skrbelo. Kar mesec in pol ni ustrezno ukrepal, to pa kaže na njegovo neskrbno ravnanje. Skupaj s ključi avtomobila so bili namreč izgubljeni tudi ključi pisarne, v katero naj bi po navedbah zaslišanega tožnika vstopili storilci in odnesli še druge ključe od vozila in to brez znakov vloma. O ustrezni skrbnosti bi lahko govorili, če bi tožnik zamenjal vse vložke ključavnic (tudi za vstop v pisarno), parkiral na zavarovanem parkirišču in o vsem obvestil policijo ter toženko. Tožnik ni storil vsega, kar se od njega pričakuje, da prepreči možnost uporabe vozila s strani nepooblaščene osebe, s tem pa je kršil določbo 950. člen OZ. Sodišče prve stopnje je v celoti spregledalo izpovedbo tožnika, saj je njegovo pričanje, tudi v zvezi z izgubo ključev od pisarne, bistvenega pomena.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje (primarno) njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno se zavzema za ugoditev pritožbi in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5. Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da v pritožbi zatrjevani procesni kršitvi iz 14. in 15. točke točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

6. Izpodbijana sodba, pa čeprav z zmotnimi materialno pravnimi zaključki, vsebuje dovolj tehtne razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je objektivno mogoče preizkusiti. V pritožbi zatrjevana protispisnost, ki sicer ni podana, pa ni napaka, ki bi onemogočala preizkus odločbe. V bistvu je "samo" oblika zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tako da sodba s protispisnimi ugotovitvami še ni nepopolna ali nerazumljiva. Gre za to, da sodišče v razlogih odločbe vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima v resnici (nepravilen prenos določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo). Podano je lahko tudi neujemanje med sodnimi zapisniki in ugotovitvami v obrazložitvi odločbe, kar sicer lahko preraste v postopkovno kršitev, ki onemogoča preizkus odločbe1. 7. Sodišče druge stopnje v tem kontekstu najprej pritrjuje toženki, da so listine, ki jih je tožnik priložil k vlogi z dne 26. 10. 2016, prepozne in kot takšne glede na dikcijo 286. člena ZPP neupoštevne. Na prvem naroku za glavno obravnavo (12. 10 2016) je namreč sodišče prve stopnje tožniku določilo rok za predložitev pisne in podpisane izjave A.T. o dejstvih, o katerih naj bi slednji kot priča izpovedal na naroku. Izrecno se je sklicevalo na 236. a člen ZPP. Tožnik pozivu sodišča ni zadostil, sodišču je predložil izpis elektronskega sporočila pooblaščenca tožnika, naslovljenega na odvetnika A.T. (priloga A29), in odločbo VS RS II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011, kar vse naj bi potrjevalo stališče tožnika o obstoju njegove aktivne legitimacije.

8. Ker tožnik pisne izjave predlagane priče po pogojih iz 236.a člena ZPP ni predložil, je sodišče prve stopnje tudi ni moglo upoštevati. V zvezi z zatrjevano prakso leasinodajalca za uveljavitev zahtevkov z naslova premoženjskega zavarovanja tudi ni moglo upoštevati izpovedbe A.T., saj slednji v postopku kot priča sploh ni bil zaslišan. Zaključki izpodbijane sodbe v nakazani smeri (točka 13 obrazložitve) tako niso protispisni (niso v nasprotju s pisno izjavo priče A.T., ki je v spisu ni, prav tako pa niso v nasprotju z vsebino sodnega zapisnika o njegovem zaslišanju, saj slednji kot priča ni bil zaslišan).

9. So pa takšni zaključki brez dvoma zmotni in (poleg ostalega, kar sledi v nadaljevanju) vlivajo na zmotno materialno pravno presojo zadeve, najprej v zvezi z aktivno legitimacijo tožnika (točke 11, 12 in 13 obrazložitve).

10. V zvezi s pritožbenimi ugovori v tej smeri sodišče druge stopnje najprej poudarja, da je podlaga tožbenega zahtevka zavarovanje na tuj račun ali na račun tistega, katerega se tiče (929. člen OZ). Pri sklenitvi takšnega zavarovanja zavarovalec2, v obravnavani zadevi je to P.Z.Z. d.o.o. (v zavarovalni polici je slednji naveden tudi kot plačnik), in ne tožnik, kot to napačno v točki 11 obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje, sklene zavarovalno pogodbo v korist tretjega, ki ga v zavarovalni pogodbi označi kot zavarovanca (v obravnavani zadevi je to leasingodajalec, družba P.L.S. d.o.o.). Vpis zavarovanca v zavarovalno pogodbo niti ni nujen, v vsakem primeru sta pogodbeni stranki le zavarovalec (sklenitelj zavarovanja) in zavarovalnica. Tretji (zavarovanec) je na podlagi takšne pogodbe upravičen, če vanjo privoli. V tem primeru vstopi v pogodbo3. 11. Ker aktivna legitimacija tožnika iz zavarovalne pogodbe neposredno ne izhaja (v njej je tožnik naveden le kot "uporabnik"), je sodišče prve stopnje glede na tožbene navedbe presojalo, ali je v zadevi aktivno legitimiran (tudi) tožnik (leasingojemalec), kot tisti, ki je imel dejansko premoženjski interes, da zavarovalni primer ne bi nastal. 12. Za presojo v nakazani smeri je glede na prakso VS RS (odločba II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011) odločilna pravna narava pogodbe o leasingu. Od opredelitve njene pravne narave je odvisno, ali prevzame nekatere značilnosti prodajne pogodbe. V tem primeru se zanjo uporabljajo določbe OZ o prodaji s pridržkom lastninske pravice ali prodaji na obroke (522. - 526. člen OZ), med drugimi tudi določba 521. člena, ki določa, da pri prodaji s pridržkom lastninske pravice nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari trpi kupec od takrat, ko mu je stvar izročena. Dodobra ustaljeno stališče sodne prakse VS RS je, da v primeru ko pogodba o finančnem leasuingu vsebuje, ali klavzulo, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca ali klavzulo, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa, prevzame (tudi) značilnosti prodajne pogodbe, če pa pogodba o leasingu ne vsebuje nobene od teh klavzul, prevzame zgolj značilnosti najemne pogodbe4. 13. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve zaključilo, da je tožnik, čeprav (še) ni pravi lastnik vozila, prevzel rizike njegovega uničenja ali poškodovanja. To pa pomeni, da mora kljub kraji vozila še naprej plačevati obveznosti po sklenjeni leasing pogodbi (pogodba zaradi tega ne preneha, njegove obveznosti se zaradi tega ne spremenijo - zmanjšajo). Oškodovanec v primeru tatvine je torej leasingojemalec, kar pomeni, da ima tožnik kot uporabnik oziroma ekonomski lastnik vozila premoženjski interes, da zavarovalni primer ne nastane, v kolikor do njega pride, pa ima interes do izplačila zavarovalnine.

14. Sodišče prve stopnje je do takšnega zaključka prišlo ne glede na to, da Pogodba o finančnem leasingu št. 514880 z dne 17. 3. 2011( priloga A21) ne vsebuje nobene od zgoraj navedenih "odkupnih klavzul". Na to okoliščino je toženka v postopku na prvi stopnji utemeljeno opozarjala. Trdila je, da leasing pogodba vsebuje le podatke o pogodbenih strankah, ceni vozila, znesku financiranja, mesečnem obroku, podatke o vozilu in njegovem dobavitelju, ne vsebuje pa nobenih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, kakšne so pravice in obveznosti strank po pogodbi, kdo nosi rizike uničenja ali poškodovanja stvari. Ker gre za vrsto pogodbe, ki v zakonu ni posebej urejena, obstaja pa več različic takšne pogodbe, po mnenju toženke zgolj iz naziva pogodbe ni mogoče sklepati na medsebojne pravice in obveznosti strank.

15. Glede na takšne ugovore toženke in vsebino leasing pogodbe (iz nje ne izhaja, da vsebuje tudi elemente kupne pogodbe s prehodom nevarnosti uničenja ali poškodovanja stvari na kupca), ob upoštevanju stališča VS RS v odločbi II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011, tožnik svoje aktivne legitimacije (da ima kot ekonomski lastnik vozila interes, da zavarovalni primer ne bi nastal) ni uspel izkazati.

16. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje pritrjuje toženki, da so zmotni (tudi) materialno pravni zaključki izpodbijane sodbe v točkah 15 - 18 obrazložitve, da je tožnik ravnal skrbno, da je ravnal v skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 2/11, z veljavnostjo od 1. 6. 2011(v nadaljevanju Splošni pogoji) in nenazadnje v skladu z obveznostmi iz 950. člena OZ (preprečevanje zavarovalnega primera in njegovo reševanje).

17. Ker je nastal zavarovalni primer iz zavarovanja avtomobilskega kaska, je zavarovalnica dolžna v skladu s prvim odstavkom 943. členom OZ upravičencu izplačati zavarovalnino. Svoje pogodbene obveznosti je prosta, če se izkaže, da je škoda nastala zato, ker zavarovanec ni izpolnil svojih obveznosti preprečevanja zavarovalnega primera in za to nima opravičila (četrti odstavek 950. člena OZ). In to je toženki glede na dejanske ugotovitve v postopku, ki niso sporne, uspelo dokazati.

18. Bistveni so pritožbeni ugovori, da tožnik kar cca mesec in pol od takrat, ko je ugotovil, da so originalni ključi avtomobila, skupaj s ključi pisarne in delavnice založeni oziroma izgubljeni v avtoservisni delavnici B.Ž. s.p., ni ukrepal. 19. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, povzetih v točki 17 obrazložitve, izhaja, da je tožnik že 6. 2. 2013 zvedel, da je B.Ž., h kateremu je vozilo pripeljal na popravilo dan poprej, originalne ključe avtomobila založil oziroma izgubil pri čiščenju snega. Slednji se je sicer zavezal, da jih bo poskušal najti. Od takrat pa vse do 17. 3. 2013 (vozilo je bilo odtujeno s parkirnega prostora pred gospodarskim poslopjem tožnika v noči s 17. na 18. 3. 2013, skupaj z avtom so bili odtujeni rezervni ključi avtomobila, ki jih je tožnik, potem, ko je avto zaklenil, odložil v pisarni) tožnik ni ukrenil ničesar, s čimer bi poskušal preprečiti nastanek zavarovalnega primera. Ni npr. ni zamenjal vložkov ključavnic, pa čeprav mu Splošni pogoji v 34. členu (točka 4, prvi odstavek), ki so del zavarovalne pogodbe, nalagajo, da je v primeru izgube ali tatvine ključev dolžan o tem nemudoma obvestiti zavarovalnico in zamenjati vse vložke ključavnic, v nasprotnem primeru ima zavarovalnica pravico odkloniti izplačilo zavarovalnine.

20. Ni mogoče soglašati z razlogi v točki 17 obrazložitve, iz katerih izhaja, da tožniku ni mogoče očitati neskrbnosti, ker ni takoj (že 6. 2. 2013) obvestil toženke o izgubi ključev, ampak je to storil po tem, ko mu je B.Ž. sporočil, da je ključe izgubil in ne založil, takrat pa je zavarovalni primer že nastal in tožnik obveznosti zamenjave ključavnice ni mogel (več) izpolniti. Pri oceni, ali je upravičenec do izplačila zavarovalnine storil vse, kar je v smeri preprečitve zavarovalnega primera dolžan storiti, je v primeru izgube ali založitve ključev odločilna presoja, kakšen je običajni čas, v katerem se od skrbnega uporabnika avtomobila pričakuje, da reagira, in sicer od trenutka, ko ugotovi, da nima ključev (ker so se nekje založili ali izgubili), do trenutka, ko pride do spoznanja, da jih ne bo uspel najti. Glede na to, da je toženec že 6. 2. 2013 zvedel, da je lastnik avtoservisne delavnice ključe avtomobila založil oziroma izgubil, je zagotovo v naslednjih dneh prišel oziroma moral priti do spoznanja, da B.Ž. ključev ne bo našel. Glede na nastalo situacijo, s katero je bil seznanjen, pri čemer so bili izgubljeni ne le ključi avtomobila, ampak tudi ključi pisarne oziroma delavnice, bi moral ustrezno ukrepati že prej.

21. Glede na navedeno je zaključek izpodbijane sodbe v točki 17 obrazložitve, da tožnik ni opustil zahtevanega zaščitnega ukrepa (5. točka prvega odstavka 10. člena Splošnih pogojev) materialno pravno zmoten.

22. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kar je razvidno iz izreka odločbe (5. alineja 358. člena ZPP).

23. Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka je upravičena do povrnitve materialnih stroškov v znesku 20,00 EUR.

1 Povzeto iz knjige Pravdni postopek, zakon s komentarjem, J. Zobec, 3. knjiga, strani 311-312. 2 Po prvem odstavku 948. člena OZ lahko premoženjsko zavarovanje sklene vsak, kdor ima interes, da ne nastane zavarovalni primer, ker bi mu sicer nastala kakšna premoženjska izguba. 3 Povzeto iz Velikega komentarja obligacijskih razmerij, Stojan Cigoj, IV knjiga, strani 2422 in 2423. 4 Primerjaj II Ips 280/2002 z dne 12. 2. 2004, II Ips 105/2004 z dne 25. 3. 2004, II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011, II Ips 736/2008 z dne 15. 3. 2012, II Ips 1056/2008 z dne 29. 3. 2012 in II Ips 42/2010 z dne 25. 7. 2013.