Jedro

Drugi del pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (Poročilo o sodni praksi VSS št. 1/93), ki se nanaša na delni krivdni prispevek k nastanku škode v železniški prometni nesreči, se nanaša na oškodovanca, ki ni delavec v železniškem prometu oz. na tretjo osebo, ki je v takšni ali drugačni vlogi (potnik, pešec, ki se znajde v bližini vlaka ali ki prečka progo) in le zanj pravno mnenje sprejema merilo povprečne skrbnosti.

Če gre za delovno nesrečo je potrebno tehtati na eni strani odgovornost delodajalca za dejavnost, ki jo opravlja, na drugi strani pa odgovornost ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Pokojni poškodovanec je bil izkušen železniški delavec premikač (kot tak je delal od leta 1972), ki je vsa ravnanja in nevarnosti v povezavi s premikom vlakovne kompozicije po železniški postaji poznal.

Izrek

Revizijama se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje ob delni ugoditvi njunima pritožbama spremenita tako, da se vmesna sodba sodišča prve stopnje odslej glasi: "Odgovornost toženk za škodo, ki so jo pretrpeli tožniki zaradi škodnega dogodka z dne 6.3.1992, znaša 70%.

O višini odškodnine in pravdnih stroških bo odločeno s končno odločbo".

Sicer se reviziji prve in druge tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna tožnikom za škodo, ki so jo pretrpeli zaradi škodnega dogodka dne 6.3.1992, v katerem je umrl L. M. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh toženih strank in prvostopno sodbo v tem delu potrdilo. Obe sodišči sta ugotovili, da toženi stranki ni uspelo dokazati ekskulpacijskega razloga, ki bi jo oprostil v celoti ali deloma objektivne odgovornosti za nastalo škodo. Šteli sta, da je bilo ravnanje pokojnega predvidljiv dogodek, saj je med tiri razdalja le 2 m in je povsem možno, da se je pokojni bodisi spotaknil ali pa na tako ozkem prostoru izgubil občutek za orientacijo oz. ga je na drugi tir zaneslo. Narava dejavnosti, zlasti velika masa železniških kompozicij in s tem omejena možnost premika in manevriranja s kompozicijami le po tirih, kaže na to, da takšnih dogodkov ni mogoče preprečiti. Ker je druga tožena stranka tista, ki se s takšno nevarno dejavnostjo ukvarja, je v celoti odgovorna za škodo. Sodišče druge stopnje je še poudarilo, da toženki neopravičeno očitata poškodovancu, da je kršil določila 22. člena Pravilnika o varstvu pri delu na železnicah (Uradni list SRS, št. 36/89). Po tem predpisu je namreč prepovedana hoja po tiru oz. tik ob tiru.

Vprašanje pa je, ali je bilo poškodovancu znano, da bo ravno tedaj pripeljala po tiru št. 13 lokomotiva druge premikalne skupine. Tožena stranka tako ni dokazala, da je bil poškodovani delavec obveščen o premiku na sosednjem tiru, na katerega je stopil in ki je bil le 2 m oddaljen od tira, na katerem je sam spenjal vagone. Vse te okoliščine, po mnenju sodišča druge stopnje, ne razbremenjujejo tožene stranke njene objektivne odškodninske odgovornosti po 2. in 3. odstavku 177. člena ZOR.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo prva in druga tožena stranka, obe zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Prva tožena stranka poudarja predvsem dejstvo, da je bilo pokojnikovo ravnanje, ko je stopil na drugi tir, skrajno malomarno, saj bi se moral pred prečkanjem tira prepričati, ali po njem vozi drug vlak, kot bi to prav gotovo storil vsakdo, ne le oseba pokojnikovega poklica, ki je še posebej natančno seznanjena s pravili o varstvu pri delu in nevarnostmi v železniškem prometu. Zato meni, da je prispevek k nastali škodi pokojnega zelo velik, velik pa ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti. Zato prva tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni.

Druga tožena stranka pa podrobneje ponavlja potek dogodka, ki je imel za posledico nastalo škodo. Trdi, da je storila prav vse, da bi dokazala ekskulpacijske razloge iz 177. člena ZOR. Pokojni je zelo dobro poznal delovne pogoje, za delo je bil usposobljen, nevarnosti so mu bile znane in se jih je zavedal. Po drugi strani pa ni bilo nobene možnosti, da bi strojevodja lokomotivo, ki je vozila počasi, ustavil, saj je imel na razpolago le nekaj metrov. Prav tako ni razumljivo, zakaj drugostopno sodišče meni, da pokojni ni bil obveščen o premiku na sosednjem tiru, saj to izhaja iz poročila z dne 15.4.1992 na strani 2. Zato toženi stranki ni jasno, na podlagi česa je sodišče druge stopnje bilo drugačnega mnenja. Glede na to, da je med tiroma razdalja 2 m, ni nobene potrebe, da bi premikač stopil na sosednji tir, pač pa bi lahko stal med obema tiroma in do škodnega dogodka gotovo ne bi prišlo. Tožena stranka je prepričana, da je dogodek pripisati izključno nepazljivosti pokojnega poškodovanca.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP, ki se na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) v tej pravdni zadevi še vedno uporablja.

Reviziji sta delno utemeljeni.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da se sodišči sicer pravilno sklicujeta tudi na pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (Poročilo o sodni praksi VSS št. 1/93), po katerem je presoja preprečljivosti škodnega dogodka v železniškem prometu podvržena najstrožjemu merilu - merilu skrajne skrbnosti. Vendar pa je treba poudariti, da se drugi del navedenega pravnega mnenja, ki se nanaša na delni krivdni prispevek k nastanku škode v železniški prometni nesreči, nanaša na oškodovanca, ki ni delavec v železniškem prometu oz. na tretjo osebo, ki je v takšni ali drugačni vlogi (potnik, pešec, ki se znajde v bližini vlaka ali ki prečka progo) in da le zanj pravno mnenje sprejema merilo povprečne skrbnosti.

V tej pravdni zadevi pa sodišče obravnava škodni dogodek, v katerem sta udeležena železnica, to je druga tožena stranka, in njen delavec. Gre za delovno nesrečo. V takšnih primerih pa je potrebno tehtati na eni strani odgovornost delodajalca za dejavnost, ki jo opravlja, na drugi strani pa odgovornost ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno materialnopravno presodili, da druga tožena stranka opravlja nevarno dejavnost, pokojni poškodovanec pa je bil izkušen železniški delavec premikač (kot tak je delal od leta 1972), ki je vsa ravnanja in nevarnosti v povezavi s premikom vlakovne kompozicije po železniški postaji poznal. Pokojni je bil tudi zdrav (zadnji zdravniški pregled je opravil dne 19.6.1991) in sposoben za opravljanje teh del, opravil pa je tudi preizkus znanja iz predpisov varnosti pri delu na železnici (zadnjega dne 11.2.1991). Ugotovljeno je še bilo, da je pred nastopom dela imel dovolj časa za počitek (16 ur, dolžina njegove izmene pa je trajala 8 ur), v času dela pa je bil opremljen tudi z vsemi varstvenimi in signalnimi sredstvi ter UKV napravo.

Sodišče druge stopnje sicer pravilno razlaga prvo alineo 22. člena Pravilnika o varstvu pri delu na železnicah (Ur.l. SRS, št. 36/89). V tej alinei je določeno, da se delavec pri premiku ne sme zadrževati ali hoditi po tiru oz. tik ob tiru. Vendar pa je tožena stranka poškodovanemu očitala prestop na drugi tir neposredno pred premikajočim se vozilom, kar je kršitev iz osemnajste alinee istega člena navedenega pravilnika in dvanajste alinee 251. člena Navodila za premik št. 42. Ti določbi prepovedujeta prehajanje čez tir neposredno pred premikalnimi vožnjami ali vlaki za njimi ali med njimi. Ugotovljeno je bilo, da je med tiroma sicer res razdalja le 2 m, vendar pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila ta razdalja nestandardna in da je bila prav ta razdalja razlog za umik na sosednji tir. To pa pomeni, da bi moral biti tožnik kot izkušen delavec bolj pozoren pri gibanju v območju premika in v njegovi neposredni bližini. To velja tudi za umik na 13. tir.

Zaradi navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje delno zmotno uporabili materialno pravo in sicer 3. odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po tej določbi je tožena stranka prosta odgovornosti, če dokaže, da je oškodovanec deloma kriv za škodo. Prestop iz položaja, v katerem je pokojni mož oziroma oče tožnikov delal, na sosednji tir, je zadosten dokaz za to, da je tudi oškodovanec deloma kriv za nastalo škodo. Vendar pa vrhovno sodišče pri odločanju o obsegu njegove soodgovornosti ne more mimo ugotovitev med postopkom, ki jih je sodišče druge stopnje še posebej poudarilo in na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP). Dokazna ocena sodišča druge stopnje o (ne)obveščenosti pokojnega se nanaša na premik na 13. tiru, v katerem sam ni bil udeležen in se je izvajal časovno tik za tem, ko je sam končal delo pri premiku na 9. tiru. Za pravilno odločitev o njegovi soodgovornosti je zato po presoji revizijskega sodišča potrebna obravnava celotne prometne situacije več časovno zaporednih premikov na relativno majhnem (ozkem) prostoru. Druga toženka bi tako zahtevno delo morala organizirati na tak način, da bi v največji možni meri varovala njene izvajalce (svoje delavce). Ker druga tožena stranka ni dokazala, da je tako ravnala, tudi soodgovornost pokojnega ne more biti večja od 30%.

Revizija toženih strank je zato utemeljena le v navedenem obsegu. Zaradi tega je revizijsko sodišče spremenilo drugostopno sodbo tako, da je ob delni ugoditvi pritožbama toženih strank spremenilo prvostopno vmesno sodbo in odgovornost toženih strank določilo v višini 70%. Odločitev temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP.

Sprememba na drugi in prvi stopnji bi zahtevala tudi spremembo stroškovnega izreka. Ker pa je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo in posebej odločilo, da bo o višini odškodnine in pravdnih stroških odločeno s končno odločbo, takšen izrek ni bil potreben. Poleg tega pa toženi stranki ne v revizijah, ne v pritožbah pravdnih stroškov nista priglasili.