Jedro

1. Navedba tožeče stranke, da "tožbeni zahtevek razširja na pravne prednike (dediče) S.B., v kolikor to niso že ostale tožene stranke", ni razumljiva in je nepopolna, zato bi moralo sodišče prve stopnje postopati po 108. členu ZPP in od tožeče stranke zahtevati, da tako vlogo popravi in dopolni.

2. Pogoj za dopustnost subjektivne spremembe tožbe je soglasje novega toženca. Pogoja soglasja novega toženca za subjektivno spremembo tožbe sodišče ne more nadomestiti s svojo odobritvijo tako, kot to velja pri objektivni spremembi tožbe.

3. Sodišče prve stopnje bi moralo izhajati iz dejstva, ki je nesporno, to je, da so tožene stranke v zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnice na sporni nepremičnini, zato vprašanje priposestvovanja za obravnavano zadevo ni pravnorelevantno, temveč je pravnorelevantno vprašanje, ali je taka vknjižba iz materialnopravnega razloga neveljavna, kot trdi tožeča stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v delu izreka, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku (prvi odstavek izreka sodbe) ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da ima O.P. lastninsko pravico na nepremičnini parcelna št. 1428/1 - do celote, pot izmere 99 m2, k.o. P.. Višji tožbeni zahtevek, ki je glasil, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki izstaviti pravno veljavno zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na nepremičnini parcelne št. 1428/1 k.o. P. v zemljiško knjigo, kar bo sicer nadomestila ta sodba, je sodišče prve stopnje zavrnilo. S sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženih strank zoper sklep o začasni odredbi z dne 4.2.2003 ter predlog obeh pravdnih strank za odmero stroškov postopka.

Proti sodbi, v njenem ugodilnem delu, se pritožujejo tožene stranke po pooblaščenki. Navajajo, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da gre za nujno enotno sosporništvo na strani tožene stranke. Po oceni pritožnikov, je tožba nesklepčna, saj je potrebno tožbo na ugotovitev lastninske pravice vložiti zoper vse lastnike nepremičnine, na kateri se uveljavlja lastninska pravica kot nujne enotne sospornike na strani tožene stranke. Iz zemljiškoknjižnega izpiska v spisu je razvidno, da so po zemljiškoknjižnih podatkih lastniki sporne poti štirje, tožeča stranka je najprej vložila tožbo zoper štiri tožene stranke I.B., S.B., J.B. in M.B.. Ker je, kot so navedle v odgovoru na tožbo prva, tretja in četrta tožena stranka, druga tožena stranka umrla pred vložitvijo tožbe, tožeča stranka ni mogla v teku pravde le popraviti naziva drugotožene stranke tako, da je drugotoženo stranko poimenovala "dediče drugotožene stranke", postopek pa tudi ni mogel teči naprej, saj je tožeča stranka subjektivno spremenila tožbo, prva, tretja in četrta tožena stranka pa v to spremembo niso privolile, niti ni sodišče povabilo k izjavi nove drugotožene stranke. Nobene dejanske niti pravne podlage pa sodišče ni imelo za morebitno sklepanje, da so nova drugotožena stranka prva, tretja in četrta tožena stranka, sicer pa se kaj takšnega v sodbi niti ne zatrjuje. Glede na to ni bilo podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku, da je tožeča stranka lastnica sporne poti. Pritožniki nadalje trdijo, da je sodišče prve stopnje zmotno in pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo ter kršilo določila postopka. Po mnenju pritožnikov, bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati z vprašanjem, ali je res, kar trdi tožena stranka, da je sporna pot ob nakupu stanovanjske stavbe predstavljala k le-tej pripadajoče nujno funkcionalno zemljišče, brez katerega ni bila mogoča redna raba parcel št. 1686/2 in 3029 z na le-teh stoječe stanovanjske hiše. V takšnem primeru bi moralo sodišče ugotavljati, ali ni šlo za pridobitev pravice uporabe na parceli št. 1428/1 kot družbeni lastnini na podlagi 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami, ne pa zgolj poenostaviti svoje ugotovitve na to, da pridobitev pravice uporabe poti pot ni bila predmet pogodbe z dne 11.10.1963. Takšen zaključek ne more biti utemeljen na pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku, v katerem so tožene stranke glede teh navedb predlagale ogled, mnenje izvedenca, zaslišanje strank, sodišče pa je te dokazne predloge zavrnilo, češ da je dejansko stanje na podlagi listin zadosti pojasnjeno. V luči presoje navedenih trditev toženih strank sodišče tudi ni ocenjevalo drugih predlaganih dokazov. Tu so pomembni dokazi, katerih naravo in pomen je po oceni toženih strank sodišče zmotno tolmačilo: zapisnik, v katerem je podana izjava strank v točki A in v točki C ter je te navedbe zaupnik P.B. potrdil kot resnične in jo lastnoročno podpisal, na listini je tudi polni podpis I.B. ter podpis sodnika I.Z.; na podlagi tega zapisnika in posestnega lista št. 199, 240, 2472 je sodišče v Piranu vpisalo v zemljiško knjigo pravico uporabe na parceli št. 1435 ter dostopno pot parcelne št. 1428/1 k.o. P. v korist I.B. in pokojne S.B., za vsakega od njiju do 1/2. Po mnenju pritožnikov bi moralo sodišče prve stopnje ob izvedbi vseh predlaganih dokazov s strani toženih strank ugotoviti, ali je bila leta 1988 v C list vpisana pravica uporabe v korist tožene stranke I.B. in pokojne S.B. na podlagi dejstva, da je šlo za nujno funkcionalno zemljišče (dostopna pot v izključni uporabi vsakokratnega lastnika parcel št. 1686/2 in 3029), brez katerega ni bila možna uporaba stavbe in navedenih parcel. Po oceni pritožnikov je zapisnik šteti za pogodbo oziroma pravni naslov za pridobitev pravice uporabe na nepremičnini parcelni št. 1428/1 k.o. P., saj vsebuje prav vse elemente, potrebne za veljavnost obligacijskega posla in izrecno soglasje strank, da se pripiše pravica uporabe na parceli št. 1428/1 k.o. P., ki pa v stari zemljiški knjigi ni vpisana pravica uporabe na ime I.B.. Tudi če bi šlo pri tem soglasju oziroma izjavi za napako volje, kar pa po oceni pritožnikov ni verjetno oziroma dokazano, pravne posledice sedanje tožeče stranke, te napake ni mogoče okvalificirati kot pomoto, temveč kot zmoto, ki pa se izpodbija v zastaralnih rokih in pod pogoji, določenimi z zakonom. Zgolj dejstvo, da je listina sestavljena v postopku nastavitve nove zemljiške knjige, ne more vplivati na veljavnost le-tega in njegove učinke. Sicer pa so sklepanje takšnih poslov izrecno predvidela tudi pravna pravila o notranji ureditvi, osnovanju in popravljanju zemljiških knjig iz leta 1930 (točka 36 do 60). Po oceni pritožnikov je izpodbijana sodba prezrla dejstvo, da sta se I.B. in pokojna S.B. vknjižila v zemljiški knjigi kot imetnika pravice uporabe na podlagi Rz zapisnika št., z dne, medtem ko sta se J.B. in M.B. vknjižila v zemljiški knjigi kot dobroverna tretja pridobitelja na podlagi darilne pogodbe opr.št., z dne 15.1.1997, torej na podlagi pravnega naslova darilne pogodbe. Ugotovitev v sodbi, da toženci niso imelo pravnega naslova za vknjižbo lastninske pravice, je zato v nasprotju z navedenimi listinami in v nasprotju s samo navedbo tožeče stranke, ki se prav tako sklicuje na darilno pogodbo kot pravnim naslovom za vknjižbo toženih strank v zemljiško knjigo. V sodbi je brez vsakršne obrazložitve kot dokaz v celoti spregledana in dokazno neocenjena navedena darilna pogodba, s katero sta darovalca podarila obdarjencema J.B. in M.B. idealni delež lastninske pravice na stavbi ter prenesla pravico souporabe na družbeni lastnini - na funkcionalnem zemljišču, na katerem stavba stoji in dvorišču vključno z dostopno potjo s parcelno št. 1428/1 k.o. P.. Da je prišlo do zemljiškoknjižne izvedbe le-te in vpisa toženih strank v zemljiško knjigo, je razvidno tudi iz izpiskov zemljiške knjige. Po oceni pritožnikov ni mogoče trditi, da pravica uporabe na ime J. in M.B. ni bila vpisana na podlagi veljavnega pravnega naslova. Obdarjenca J.B. in M.B. sta na podlagi darilne pogodbe dne 10.3.1997 vložila pri Okrajnemu sodišču v Piranu zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice na parceli št. 1435 in na parceli št. 1428/1, obe k.o. P., vpis je bil izveden, tožeča stranka ga nikoli ni izpodbijala in je zato veljaven in zavezuje tudi tožečo stranko. Pritožniki se ne strinjajo z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru šlo le za nekakšno "uporabo" sporne poti, saj v letu 1988 vpisana pravica uporabe in druge prej in potem nastale okoliščine, kažejo drugače, da je šlo za pravico uporabe na družbeni lastnini, ki je bila enaka tisti pravici uporabe, ki jo je toženec I.B. pridobil na parcelah št. 3029 in 1686/2. Tožena stranka se je sklicevala na mirno in dolgoletno posest kot dokaz njene dobre vere, da je bila imetnica pravice uporabe na družbeni lastnini oziroma, da je tudi na tej podlagi (priposestvovanja) pridobila pravico uporabe, takšno kot je bila nato s soglasjem pravne prednice tožeče stranke leta 1988 vpisana v C list zemljiške knjige. Glede na zmotno ugotovljeno dejansko stanje o nosilcu pravice uporabe na sporni poti, je tudi zmoten zaključek, da je na podlagi dne 25.7.1997 uveljavljenega Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, lastninsko pravico pridobila tožeča stranka, ne pa tožene stranke, ki so bile na podlagi navedenega zakona kot lastnice dejansko vpisane v zemljiški knjigi. Pritožniki nadalje trdijo, da tožnica ni nikoli z izbrisno tožbo izpodbijala veljavnosti Rz zapisnika št. in zemljiškoknjižnega vpisa na tej podlagi, na podlagi katere bi sodišče ugotovilo, da je le-ta ničen in da nima materialnopravnih učinkov proti tretjim oziroma pridobiteljem. V kolikor je Občina P. s tožbo opr.št., izpodbijala neveljavnost vknjižbe pravice uporabe na parcelni št. 1428/1 k.o. P. (ki jo je vložila le zoper I.B., ne pa tudi zoper ostale zemljiškoknjižne lastnike) pritožniki navajajo, da je po nastavitvi nove zemljiške knjige sklep o nastavitvi nove zemljiške knjige tožeča stranka ni v roku treh let vložila izbrisne tožbe, ta rok pa je potekel pred uveljavitvijo novega Zakona o zemljiški knjigi in je zato to pravico izgubila. Zamuda tega roka bi morala imeti posledice tudi za stvarnopravni tožbeni zahtevek, saj je lastninsko pravico zamude roka, upoštevaje, da je le-ta vpisana na druge osebe, izbris oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov pa ni več mogoča, izgubila. Po mnenju pritožnikov se sodišče prve stopnje tudi ni moglo sklicevati na pravdo opr.št., saj je v teku obnova postopka in pravda še ni zaključena. Pritožniki nadalje navajajo, da sta drugotoženi J.B. in tretjetožena M.B. pridobila idealni delež pravice uporabe na nepremičnini parcelni št. 1428/1 k.o. P. kot dobroverna tretja pridobitelja z darilno pogodbo, na podlagi katere sta dne 10.3.1997 tudi vložila predlog za vpis lastninske pravice in ne na podlagi prej citiranega Rz zapisnika, torej na podlagi drugega pravnega naslova kot I.B. in pokojna S.B.. Gre torej za pridobitev pravice uporabe na podlagi dveh pravnih naslovov, zato je napačna navedba v sodbi, da toženci niso razpolagali s pravnim naslovom. Pritožniki opozarjajo tudi na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, določeno v 10. členu Stvarnopravnega zakona. Zaključuje, da je zemljiškoknjižni prednik dobrovernega pridobitelja pravni upravičenec zemljiškoknjižne pravice in to s tisto vsebino in obsegom, kot je to vpisano v zemljiški knjigi, pa čeprav je položaj zemljiškoknjižnega prednika eventuelno pomanjkljiv ali neveljaven. J.B. in M.B. ni mogoče očitati, da nista bila v dobri veri, pošteno sta se zanesla na podatke vpisa v zemljiški knjigi in se na podlagi darilne pogodbe vknjižila kot imetnika idealnega deleža pravice uporabe dne 10.3.1997, z vložitvijo predloga.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in prereka navedbe pritožnikov.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper štiri tožene stranke, I.B., S.B., J.B. in M.B., ki so v zemljiški knjigi vpisani kot solastniki sporne nepremičnine parcelne št. 1428/1. Kot pravilno opozarja pritožba, je drugotožena stranka S.B. umrla že pred vložitvijo tožbe, nakar je tožeča stranka tožbo zoper njo umaknila s pripravljalno vlogo z dne 20.9.2002 (list.št. 22-24). V točki VII navedene pripravljalne vloge je tožeča stranka navedla, da "tožbeni zahtevek razširja na pravne prednike (dediče), v kolikor to niso že ostale tožene stranke". Prva, tretja in četrta tožena stranka so v pripravljalni vlogi z dne 12.2.2003 (list.št. 30-32), izjavile, da z razširitvijo tožbe ne soglašajo. Prav imajo pritožniki, da se sodišče prve stopnje s spremembo tožbe tožeče stranke ni ukvarjalo, pa bi se moralo. Ni dvoma, da gre za tako spremembo kot jo predvideva 187. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej za subjektivno spremembo tožbe. Sprememba tožbe, kot jo je podala tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 20.9.2002, pa je po oceni pritožbenega sodišča nerazumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Navedba tožeče stranke, da "tožbeni zahtevek razširja na pravne prednike (dediče) S.B., v kolikor to niso že ostale tožene stranke" ni razumljiva in je nepopolna, zato bi moralo sodišče prve stopnje postopati po 108. členu ZPP in od tožeče stranke zahtevati, da tako vlogo popravi in dopolni. Ni namreč jasno, koga je tožeča stranka tožila namesto prvotne drugotožene stranke. V kolikor je tožeča stranka tožbo spremenila tako, da je namesto prvotne drugotožene stranke tožila prvo, tretjo in četrto toženo stranko, imajo pritožniki prav, ko navajajo, da je za spremembo tožbe potrebna njihova privolitev, privolitve pa niso dali. Pogoj za dopustnost subjektivne spremembe tožbe je namreč soglasje novega toženca (novih tožencev). Pogoja soglasja novega toženca (novih tožencev) za subjektivno spremembo tožbe sodišče ne more nadomestiti s svojo odobritvijo tako, kot to velja pri objektivni spremembi tožbe (1. odstavek 185. člena ZPP). Pritožniki nadalje pravilno opozarjajo, da gre v obravnavanem primeru za nujno sosporništvo na strani tožene stranke, saj tožeča stranka uveljavlja lastninsko pravico na nepremičnini, zato imajo položaj enotnih nujnih sospornikov vsi solastniki, ki so vpisani v zemljiški knjigi na navedeni nepremičnini. Če tožnik toži le nekatere nujne sospornike, ne pa vseh, toži napačno stranko. Tožeča stranka je pomanjkanje pasivne legitimacije skušala sanirati z razširitvijo tožbe, vendar, kot je bilo že zgoraj povedano, njena vloga v tej smeri ni razumljiva in je nepopolna. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, se sodišče prve stopnje z zgoraj navedenim sploh ni ukvarjalo in izpodbijana sodba o tem nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti. Gre za razloge o odločilnem dejstvu, saj gre za vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke in s tem utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka, torej za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zato zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožniki imajo nadalje prav, ko smiselno navajajo, da tožbene navedbe tožeče stranke merijo na trditev, da je vknjižba lastninske pravice toženih strank iz materialnopravnega razloga neveljavna, kar je razlog za izbrisno tožbo, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa ni skladen z njenimi tožbenimi navedbami. V kolikor se v tožbi trdi, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi te vknjižbe kršene pravice tožeče stranke, je to podlaga za izbrisno tožbo, kot pravilno opozarjajo pritožniki. Tudi v tej smeri je tožba tožeče stranke nerazumljiva, zato bi moralo sodišče prve stopnje postopati po 108. členu ZPP oziroma v skladu z 285. členom ZPP, v okviru t.i. materialno procesnega vodstva.

Očitno zaradi nerazumljivosti tožbe, je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča. Izhajati bi moralo iz dejstva, ki je nesporno, to je, da so tožene stranke v zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnice na sporni nepremičnini, zato vprašanje priposestvovanja za obravnavano zadevo ni pravnorelevantno, temveč je pravnorelevatno vprašanje, ali je taka vknjižba iz materialnopravnega razloga neveljavna, kot trdi tožeča stranka (čeprav njen tožbeni zahtevek ne sledi taki trditvi). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da se ni ukvarjalo z vprašanjem dobrovernosti pridobitelja, ker to ni bil predmet sodne presoje, vendar je glede na pravno naravo spora to po oceni pritožbenega sodišča pravno pomembno dejstvo, saj je sama tožeča stranka navajala (to navajajo tudi pritožniki), da sta tretja in četrtotožena stranka pridobili (so)lastninsko pravico na sporni nepremičnini od prvotožene stranke na podlagi darilne pogodbe z dne 15.1.1998. V tem kontekstu je pravno relevanto vprašanje, ali gre za dobrovernega pridobitelja oziroma dobroverne osebe, v katerih korist je bila vknjižena lastninska pravica na sporni nepremičnini in bi se torej moralo sodišče prve stopnje s tem vprašanjem - vprašanjem dobrovernosti, ukvarjati. Tretja in četrta tožena stranka sta tekom postopka zatrjevali, da sta dobroverni osebi, za to sta ponudili dokaze, vendar, kot pravilno opozarjata v pritožbi, o tem izpodbijana sodba nima razlogov.

Izpodbijana sodba je torej obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene pomanjkljivosti, pri tem se bo moralo osredotoči na zgoraj navedena vprašanja ter pri ponovnem sojenju tudi presoditi druge pritožbene trditve, na katere pritožbeno sodišče, zaradi narave kršitve, ni moglo odgovoriti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odstavku 165. člena ZPP.